Izrazi čaščenja

V tej objavi se bomo seznanili z različnimi izrazi oz. dejanji čaščenja. Govorili bomo o tem zakaj delamo to, kar delamo. Nekateri izrazi čaščenja so zelo očitni. Ampak verjetno sta dva ali so trije tudi taki, o katerih morda še nismo veliko razmišljali.

V (Rim 12,1) je zelo pomembna vrstica v kontekstu čaščenja: Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. V tej specifični vrstici Gospod zelo poudarja, da so pomembna tudi naša telesa. So ljudje, ki mislijo, da naše telo ni zelo pomembno, da je naše duhovno stanje bolj pomembno in da nas lastno telo v bistvu drži nazaj. Ampak, ko beremo to vrstico, je Bogu naše telo pomembno. Bog gleda na naše telo kot na nekaj dragocenega. Tako dragoceno, da je samo enega ustvaril takšnega, kot je. Od milijard ljudi, ki so obstajali in še bodo, nikoli več ne bo nekdo, ki je tak, kot si ti. Morda ti bo podoben, vendar enak ne bo. Ko torej Bog vidi tvoje telo, želi da ga ohranjaš svetega. V (Heb 13) pravi, da naj darujemo svoja telesa kot žrtev Bogu. Torej, dejanja, ki jih delamo s svojim telesom niso pomembna samo nam, ampak so pomembna tudi Bogu. Nekaj mu sporočajo in medtem, ko ga slavimo in častimo, aktiviramo svoje telo, da se izraža. Sedaj, ko smo vzpostavili to, da je telo pomemben del čaščenja, spregovorimo še o načinu čaščenja, ki je prevladoval v stari zavezi in je nekako bil predhodnik tega, kar je v novi zavezi.

V stari zavezi beremo, da so bili trije glavni templji: shodni šotor, ki ga je postavil Mojzes, Davidov shodni šotor oz. tempelj in Salomonov tempelj. Vsi trije so bili središče čaščenja v Izraelu, le Davidov shodni šotor je znova omenjen v novi zavezi. Med njima je bila velika razlika. David je v svojem zagonu za Boga rekel, da želi skrinjo zaveze prinesti v Jeruzalem. Skrinja zaveze je predstavljala Božjo prisotnost. Ker nikjer ni bilo stavbe ali prostora zanjo, je on tam postavil šotor, ki pa ni bil samo prostor za najsvetejše. Ni bilo kot v Mojzesovem šotoru, kjer je bil to skrit prostor, ampak vrata tega šotora so bila odprta ves čas.

V Mojzesovem shodnem šotoru je lahko samo veliki duhovnik odšel enkrat na leto tja. Vsi ostali prebivalci pa so morali ostati zunaj. Davidov shodni šotor pa je bil povsem drugačen, vsakdo je lahko videl Božjo prisotnost, ker je bil odprt šotor. Lahko si šel mimo in si videl  skrinjo zaveze. To je čudovita razlika med Davidovim in Mojzesovim shodnim šotorom. David je na tak način vzpostavil 24-urno čaščenje v šotoru. To delo so opravljali leviti, ki so bili razdeljeni na 24 skupin in naj bi častili vsako uro dneva, kar se nikoli ni zgodilo v Mojzesovem shodnem šotoru. V primerjavi s tem, kar je David vzpostavil, je bilo v Mojzesovem shodnem šotoru zelo malo prepevanja in zelo malo obredov.

V Davidovem shodnem šotoru pa so imeli inštrumente, zbore, imeli so čaščenje. Ko si šel  mimo, si se lahko pridružil in tudi ti častil, vsak dan ob katerikoli uri, zato Davidov način tudi bolje predstavlja novozavezno čaščenje, saj ni želel, da je čaščenje omejeno samo na eno osebo, ki lahko tja vstopi. Vsakdo lahko pride in časti ob katerikoli uri dneva, poje hvalnice, igra inštrumente, ploska pred Gospodom, se prikloni pred njim. Vse te stvari so bile predslika tega, kar naj bi se zgodilo v novi zavezi. Edini razlog zakaj se lahko to dogaja sedaj v novi zavezi, je zaradi Jezusa. On je ta, ki je pretrgal zaveso, On je vstali Gospod. 

Novi tempelj pa smo sedaj mi, če on živi v našem srcu. Mi smo sedaj novo območje najsvetejšega, mi smo majhna skrinja zaveze. Božja prisotnost je sedaj v vsakem izmed nas in ko pridemo skupaj se to združi, to je mogočna Božja prisotnost, na ta način aktiviramo to, kar je Gospod že pred časi predvidel, da naj bi delali.

V (Gal 5) ali (Kol 3) nam tudi pravi, da naj se poučujemo s psalmi. Da se učimo imeti Davidovo srce, da se učimo o oblikah slavljenja, ki so Bogu pomembne. Mogoče ne veste tega, ampak po Davidovi smrti je bilo 6 prebujenj, ki so se zgodila v Izraelu in vsako izmed njih govori o prebujenju Davidovega šotora in o ponovni vzpostavitvi instrumentov, ki jih je David predvidel. Obnovili so način čaščenja pred Gospodom, kot ga je David vzpostavil. V prerokih lahko beremo o tem, kako so ponovno vzpostavili to, kar je David že pred tem počel. Torej to, kar nas David poučuje v psalmih je zelo pomembno, ko govorimo o vidnih načinih slavljenja, zato jih bomo sedaj nekaj izpostavili. Zagotovo jih je nekaj, ki so zelo očitni in zato lahko začnemo s prvim načinom slavljenja.

PETJE:

Petje je nekaj, kar aktivira naš celotni um, saj med petjem lahko Bogu izrazimo nekaj, kar je v naših srcih.

VZKLIKANJE:

Vzklikanje je glasna hvalnica, ki se imenuje tudi hilel hvalnica. V (Ps 47,2) lahko beremo: Vsa ljudstva ploskajte z rokami, vzklikajte Bogu z glasom vriskanja! Na bogoslužju so trenutki, ki so kot bojevanje. Kot božji služabniki lahko čutimo v katero smer gre Sveti Duh. Kot del slavilnega tima lahko ljudi spodbudimo, da začnejo vriskati in ploskati. Ob tem lahko začutimo Božjo moč, ki sprosti vezi, ki pribori zmago, vendar to ni vedno. Pomembno je, da to delamo tako, kot Gospod vodi, zato smo mi tisti, ki moramo biti na to občutljivi.

PLOSKANJE:

Ploskanje je prav tako pomembno v času slavljenja. Ploskanje ni samo zato, da si dajemo ritem, čeprav je lahko tudi to del tega, kar počnemo. Kultura je taka, da vsi radi ploskamo ob glasbi, je pa nekaj še posebej pomembno pri ploskanju. Na tak način lahko tudi kažemo, da nekoga cenimo. Mi ploskamo Gospodu, ker je dober in čudovit Bog. Zaradi njega smo svobodni. Ob pesmi, ki poveličuje in proslavlja Boga je zato primerno, da zaploskamo.

Drugi razlog pa je TAQA. To pomeni udarec, ki se sliši, kot če bi s kladivom udarili ob žebelj. Velikokrat, ko v psalmih govori o ploskanju, je mišljena ta beseda, kar pa nas spomni na prizor križanja. Dve stvari sta se zgodili v času križanja. Jezus je bil položen na križ in rimski vojak je vzel žebelj in kladivo ter začel udarjati po tem žeblju. Taqa, Taqa, Taqa.

Satan na eni strani gleda na tega rimskega vojaka in si misli:« Ja, jaz sem zmagal. Udari še enkrat. Močneje. Še njegove noge.« Ampak Jezus, ki je na križu, On ki prejme ta taqa, si misli:« Stori to še enkrat, ker to je zmaga, ki prihaja. To je zmaga, ki jo bom prinesel svojim ljudem.« Torej, v tem trenutku na križu sta dve kraljestvi slišali enak zvok z zelo različnimi rezultati, saj ko je Jezus vstal tretji dan in je premagal smrt na križu, uganite, kdo je bil takrat  poražen. Hudič. Tri dni prej je govoril, da naj še enkrat udari, in tu je sedaj Jezus, ki kaže svoje rane, oznanja zmago. Smrt zaradi tega nima več zmage nad nami.

Torej sedaj, ko mi ploskamo, delamo dve stvari. Prvič ploskamo zaradi spomina na Njegovo zmago na križu, namreč kladivo, ki je udarjalo nad žebljem,  je preneslo zmago in svobodo. Obenem pa pravimo, da je hudič izgubil in je  premagan. Ne pozabi tega glasu taqa, taqa, taqa, ker vsakič, ko ploskam razglašam, da sem svoboden. To je to, kar to pomeni. Torej naše ploskanje ni samo zato, da si dajemo ritem, ampak tudi, da oznanjamo Jezusovo zmago in hkrati poraz hudiča. Ko to počnemo se začnejo dogajati tudi duhovne stvari. Navzven je vidno to, kar je fizično, ampak zadaj se začnejo aktivirati duhovne stvari.

DVIGANJE ROK: 

Naslednji način je dvigovanje rok. Kaj to pomeni? Obstaja zelo mogočna vrstica, ki govori o dvigovanju rok. Zagotovo dvigovanje rok predstavlja predajo Bogu. Dvigujemo roke, da segamo proti njemu in mu sporočamo:« Gospod, želim si več tebe, želim se ti popolnoma predati.«

Žalostno je, ko ljudje v cerkvi ne morejo dvigniti svojih rok. Ko gredo na koncert ali na tekmo, kjer je ogromno ljudi, pa lahko vzklikajo in dvigujejo svoje roke, ploskajo, ko pa pridejo v cerkev, se usedejo ponižno in si mislijo, da jih ne bi slučajno prisilili, da ploskajo. V tem ni prave svobode. Če lahko delajo to na koncertu ali na tekmi, zakaj čustev veselja ne bi izrazili tudi v cerkvi.

Z dvigom rok izražam Bogu, da sem tu, da si želim še več, da mu predajam svoje življenje, da mu predajam vse svoje stvari, da si želim sprejemati od Njega in da napolni ponovno to čašo, da bi še bolj spoznal njegovo Božjo prisotnost.

Hkrati pa predstavlja še nekaj. Se spomnite, ko smo govorili o skrinji zaveze? Skrinja zaveze je bila škatla in na njej sta bila dva angela, njuni roki sta bili iztegnjeni naprej. Njuni roki sta dejansko peruti, gledala sta eden proti drugemu. Božja prisotnost je prebivala med temi perutmi, ampak Bog ne živi več tam, Njegove pristnosti ni več tam,  ampak je sedaj v nas. Torej mi smo tisti, ki nosimo Božjo prisotnost. Ko dvigujemo svoje roke, prepoznavamo, da Bog sedaj živi v nas. Ko dvigujemo svoje roke proti Njemu, je tu prostor, kjer sedaj On prebiva. Naše telo mu predajamo kot živo čaščenje, sveto in Njemu sprejemljivo.

Če smo mi tisti, ki vodimo ljudi v slavljenju, se moramo zavedati, da ne živimo več zase, ker smo bili odkupljeni za visoko ceno. Če nam je Gospod dal to odgovornost, da vodimo ljudi v slavljenju, potem imamo tudi to odgovornost, da poskrbimo, da je naše srce in naše življenje sveto pred Gospodom, ne samo v cerkvi, ampak od ponedeljka do nedelje, saj je to naša odgovornost, da lahko potem slišimo to, kar Bog pravi.

IGRANJE INSTRUMENTOV:

Slavljenje je tudi igranje instrumentov. Če pogledamo (Ps 150), je verjetno najboljši psalm, ki govori o instrumentih v slavljenju (Ps 150,3-5), v katerem piše:« Hvalite ga z glasom roga, hvalite ga s harfo in citrami; hvalite ga z bobnom in plesom, hvalite ga s strunami in flavto; hvalite ga na cimbale zvočne, hvalite ga na cimbale doneče!«

Ko igrajo na instrumente, se lahko ustvari Božja prisotnost zaradi katere se lahko naša čustva do Boga izražajo na različne načine.

STATI:

Lahko samo stojimo. Ko stojimo v Božji prisotnosti kažemo to, da smo dojemljivi in spoštljivi. S tem pokažemo naš odnos do Boga, ki pravi:« Bog čakam nate.« Lahko opazimo razliko v petju medtem, ko ljudje sedijo in medtem, ko stojijo. Kar naenkrat so ljudje, ko stojijo bolj dojemljivi v njihovem petju, kar naenkrat pojejo bolj spoštljivo, saj, ko kralj vstopi v prostor, si zasluži naše spoštovanje. Ne, da se samo tako tam naprej drži. Zelo je nevarno, da pozabimo pravi pomen slavljenja in postanemo brezčutni.

KLEČANJE, PRIKLANJANJE, LEŽANJE: 

Verjetno ni bolj ponižnega položaja kot je klečanje. Ko pridemo in klečimo pred Bogom, to predstavlja predajo. To pomeni:« Bog jaz ne obstajam, samo ti obstajaš.« Še več od tega pa je ležanje. Ali ste kdaj to naredili na bogoslužju?  Ste si mislili, da je neprimerno? Ampak pride takšna Božja prisotnost, ko je zelo primerno. Včasih kot vodja slavljenja začutiš to  neizmerno veličino Boga. Takrat lahko rečeš:« Ali se lahko vsi spustimo na kolena? Zapojmo to besedilo sedaj na kolenih!« To je v tistem trenutku zelo primerno. Takrat ni čas za vzklikanje, ni čas za ploskanje, proslavljanje. Mogoče je celo čas, da smo tiho pred Bogom. Ampak, kako vemo, kdaj je to primerno? Ljudje vedo takrat, ko jih vodja slavljenja v to vodi. Mogoče niti ni potrebno ničesar reči, preprosto pokleknemo in ljudje vidijo in sledijo. To je v tem trenutku primerno, to moramo narediti, saj, ko smo v prisotnosti svetega Boga, je včasih to edina stvar, ki jo lahko naredimo. Včasih potem ni potrebno več peti. To so trenutki, ko se Sveti Duh začne ljudi dotikati, ker on se bo vedno odzval na ponižnost. Vedno. Zagotovo bomo potem vedeli, da smo oz. da smo bili v Božji prisotnosti.

PLES: 

Najbolj ekstremni način slavljenja pa je verjetno ples. Vključuje dejansko celotno telo in je najmočnejša oblika proslavljanja. Obstaja ogromno zadržkov pred plesom, zato pojasnimo nekaj glede tega. Ko Sveto pismo govori o plesu, ne govori o plesu kot v nočnem klubu. Tega si v cerkvi ne želimo, ampak dejansko predstavlja to, da smo tako navdušeni, da enostavno ne moremo stati pri miru.

Ples je dejansko v nas že od rojstva. Kdo izmed vas ima otroke? Vnuke? Kdo izmed vas je kdaj pazil otroke? Kaj se zgodi, ko otrokom prižgete glasbo? Čeprav še niti ne morejo hoditi in se lahko samo dvignejo na noge in se vas držijo, vendar takoj, ko se začne glasba, se začnejo upogibati v kolenih in potem začnejo ploskati. Zakaj? Ker je to v nas, nam je dana ta zmožnost, da proslavljamo ob glasbi. Obstajajo trenutki, ko smo tako ven iz sebe, tako neverjetno radostni v Gospodu, da zaplešemo. Recimo, ko razmišljamo o njegovi dobroti v našem življenju, o stvareh ki nam jih je on dal, ki si jih ne zaslužimo. Ali mislite, da Gospod želi, da smo vedno tako žalostni? »Gospod, to, kar sem naredil je tako slabo, o Gospod, želim si živeti življenje, ki je sveto pred tabo.« So trenutki, ko se moramo zahvaliti Gospodu. Dana nam je bila njegova milost, ki si je nismo zaslužili. On je ta, ki nas je dvignil in ne bomo dovolili, da pademo, ampak se bomo veselili v Gospodu. Veselili se bomo v njegovi prisotnosti. Gospod nam je dal priložnost, da smo se osvobodili greha, zvezanosti, različnih odvisnosti. Zakaj torej ne bi Gospoda proslavljali? Ko zaplešemo pred Gospodom, ali s tem koga užalimo? Zakaj se ne bi veselili v Gospodu, mu dali slavo, saj on je tega vreden. Včasih se v cerkvah preveč obremenjujemo s tem in želimo to umakniti, utišati. Ampak je čas, ko moramo to spodbujati na pravilen način. To ni povezano s spolnostjo. Ni zato, da bi nase pritegnili pozornost, ampak je zato, da povemo Gospodu, da smo tako hvaležni, da se veselimo v njem in zato plešemo. Mogoče lahko na začetku poskusite oz. vadite doma. Ta način slavljenja, kot smo že omenili in spoznali, najdemo v Svetem pismu. V (Ps 150,4) piše: …hvalite ga z bobnom in plesom, hvalite ga s strunami in flavto … Torej, kot vidimo je primerno. Seveda ob pravem času, na pravem mestu in na pravi način. To ne bi smelo biti jabolko spora. Ni vredno, da se zaradi tega spremo. Če boste uporabili tak način slavljenja, se odločite tako, kot sami mislite, da je primerno.

Izrazimo gib slavljenja v čast našemu Bogu:

Zavrtimo si pesem Moj Jezus zveličar in ga slavimo. Tam je en del, ki govori o priklanjanju in primerno je, da to naredimo.

Kadar slavimo v družbi oz. v skupini, moramo paziti, da ne bomo razmišljali samo o tem, kaj si zdaj nekdo drug misli. Veliko našega čaščenja je lahko zadušenega s tem, ko razmišljamo kaj si zdaj drugi ljudje mislijo. Namesto, da bi razmišljali o tem kaj Gospod želi zdaj narediti oz. kaj Gospod sedaj želi, da naredim.

Ko začutimo, da želimo poklekniti, storimo to. Ne obremenjujmo se s tem, kaj si misli nekdo drug? Če se obremenjujemo s tem, potem to žal ni slavljenje. Slavljenje je to, ko nam ni mar kaj nekdo drug misli o nas. Slavljenje je to, ko praviš:« Bog ti si to zaslužiš.« kajti, ko bomo nekega dne videli Gospoda iz obličja v obličje, ne bomo gledali naokrog. Ne bo nam mar, kaj bodo vsi drugi počeli, ampak bomo samo v tem občudovanju gledali nanj in slavljenje se bo izlivalo iz naših src. Takrat mu bomo dali to, kar si on zasluži.

Za začetek lahko vstanemo, v kolikor še ne stojimo. Vzamemo si trenutek, da preprosto začnemo izražati svoje hvalnice Gospodu. Lahko začnemo skupaj slaviti. Povejmo Bogu to, kar mu želimo povedati. Slava Bogu, mogoče želimo dvigniti svoje roke njemu, slaviti Božje ime. Nato poveličujmo Njegovo ime. Lahko mu rečemo: »Gospod vso slavo dam tebi. Svet si, svet si, svet si ti Gospod. Aleluja.« Dajemo slavo Bogu in nadaljujemo: »Hvala ti vsemogočni Bog. Aleluja. Hvala. Vsemogočni Bog, kako si ti čudovit. Mi si ne zaslužimo, da bi bili tukaj. Tako kot je Izaija bil v tvoji prisotnosti in se zavedal, da ne spada tja. Ampak zaradi tvoje milosti, ti dovoliš, da vstopamo v tvojo prisotnost. Ti nas popelješ, vodiš v svojo prisotnost. Molim Gospod, da ne bomo samo iskali tvojih del, ampak bomo rekli tako, kot je rekel Mojzes, pokaži nam svojo slavo. Naj spoznavamo tvoje poti. Naj spoznamo tvoje srce naš kralj, da ti bomo bolje služili. Da ti bomo globlje služili. Da bomo preoblikovani v podobo Jezusa Kristusa. Da bomo mi svetilka temu mestu in tej državi v Božji dobroti in veličini. Molim, moj Bog, da bi ti v nas rodil to lakoto, da bi si želeli več tebe. Več tvoje prisotnosti, da ne bi bili zadovoljni, razen, ko jemo pri tvoji mizi. Hvala Gospod za to, kar si vzbudil v nas. Pomagaj nam, da slišimo Božji glas, da bomo lahko orodje v tvojih rokah. To molim v mogočnem imenu Jezus. Amen.«

                                                                        

                                                                                            (povzeto po predavanju dr Gerry-a Paulson-a)