Gib Spregovoriti – Povejmo jim veselo novico
Takoj ko se je znočilo, so bratje Pavla in Sila odpravili v Berόjo. Ko sta prispela tja, sta odšla v judovsko shodnico. Tamkajšnji judje so bili bolj prijazni od onih v Tesaloníki. Z veliko naklonjenostjo so sprejeli besedo in vsak dan preiskovali Pismo, če je res tako. (Dodatek 17,10-11)
Obstaja način, s katerim lahko ugotovite, ali je Bog dejansko spregovoril in Judje v Bereji tako ravno to storili. Bodimo kot oni!
Obstaja pet znakov, da Bog govori z nami. Da nam Bog govori, bomo vedeli, ko se mu bomo popolnoma podredili Bogu in mu zaupali. Bodimo pozorni na tihi glas, in redno preživljajmo čas z Njim, bodimo odprti za Njega in se spomnimo, da smo pomembni Bogu. Mnogi ljudje čutijo, da jim Bog govori, ko čutijo srečo, mir in ko služijo drugim.
Spoznali smo, da Bog govori. Vendar on ne želi imeti odnosa samo z nami, On ljubi vse ljudi. Bogu so ljudje dragoceni. Kadar bi nekomu radi povedali, nikoli ne uporabimo besede »Bog mi je rekel …« ali »Bog želi, da veš, da …« preden se ne prepričamo, da nam je to Bog res rekel. To lahko preverimo s Svetim pismom.
Če nismo v nekaj prepričani, potem je bolje, da to ne izrečemo. Pred Bogom smo odgovorni za svoje besede in za naše reakcije, bodisi če podajamo sporočilo ali če ga sprejemamo. Med dvema osebama se vedno dogaja komunikacija in včasih spregovorimo že preko naših dejanj.
Vendar, če vztrajamo pri uporabi besedne zveze »Bog mi je rekel«, to storimo le pod naslednjimi pogoji:
- Imejmo jasen občutek, da nam je Bog dejansko nekaj povedal (in da nam je popolnoma jasno, kaj nam je povedal), preden to trdimo.
-Pri uporabi besedne zveze "Bog mi je rekel" v javnosti bodimo previdni, saj jo pogosto uporabljajo ljudje, ki so duhovno arogantni in želijo narediti vtis na druge.
-Bolje je, da dokumentiramo, kaj javno trdimo, da nam je Bog rekel, da vidimo, ali se dejansko zgodi. Če ugotovimo, da nismo imeli prav, potem lahko spoznamo, da Bog ne govori z nami tako, kot mislimo. Zato raje ne uporabljajmo te besede.
-Bolje je, da preiščemo Sveto pismo in se prepričamo, da se to, kar mislimo, da nam je Bog povedal, dejansko ujema z odlomkom, zapovedjo ali duhom svetopisemskega besedila. Bog se ne spreminja in nam ne bo razodel ničesar, kar je v nasprotju z njegovo besedo.
- Bodimo pripravljeni biti ponižni, da včasih uporabljamo popravek ali vodstvo glede tega, kar mislimo, da nam je povedal Bog. Jezus nam je zapustil cerkev, ker naj bi svojo vero živeli v skupnosti.
Resnično, edini trenutek, ko lahko z gotovostjo rečemo, da »nam je Bog povedal«, je, ko imamo prst na odlomku iz Svetega pisma.
Raje delimo z drugimi to, kako je Bog vplival na naše življenje. Povejmo jim, zakaj smo se odločili slediti Kristusu in živeti vsak dan zanj. Bog je del našega življenja z razlogom. Naša zgodba ni manj »dragocena« ali »vplivna«, če smo odraščali v cerkvi.
Naš odnos z Bogom je zaseben in se lahko zdi zelo ranljiv, ko o njem govorimo z drugimi ljudmi. Nočemo delovati vsiljivo in pretirano, vendar pa tudi ne želimo le molčati. Najprej vedimo, da nismo sami, mnogi čutimo popolnoma enako.
Če se o Bogu ne pogovarjamo z vsakim, ki ga poznamo, pa to še ne pomeni, da smo »slabi« kristjani. Če pa želimo govoriti o naši veri, potem je tukaj nekaj načinov, kako lahko začnemo, ne da bi se nam zdelo preveč vsiljivo.
Povejmo svojo zgodbo. Začnimo tako, da drugim povemo o svoji izkušnji. Ne glede na to, kako »dolgočasna« je naša zgodba, je relevantna in pomembna. Povejmo o tem, kako je Bog vplival na naše življenje. To je naše življenje in to je resnično življenje. Biti iskren z drugimi ljudmi je najboljši način za navezovanje stikov.
Osebne zgodbe in pristnost so lahko razumljive! Naša zgodba je pomembna in je vredna deljenja.
Povabimo ljudi v cerkev. Če nekdo še nikoli ni poskusil čokolade, kaj bi storili? Najprej kaj?! Kdo še nisi poskusil čokolade? Vendar povejte jim, kako nikoli ni čokolada in zakaj jo tako obožujete. Nato jim ponudite košček, da jo lahko sami okusijo. Takole je lahko videti, ko se z drugimi pogovarjamo o Bogu. Morda se nam zdi noro, ampak niso bili že vsi povabljeni v cerkev. Če nekoga povabimo, da se nam kdaj pridruži, nas to ne naredi vsiljive ali nadležne.
Povabimo ljudi v našem življenju, da izkusijo, kako izgleda odnos z Bogom. Preprosto začnimo s tem povabilom. Ne silimo jih in nismo vsiljivi. Če nekdo ne želi poskusiti čokolade, ga ne silimo, kajne? (Opomba: toplo se odsvetuje, da so ljudje sili s čokolado, čeprav je okusna.)
Če nekoga ne želimo povabiti na bogoslužje, začnimo z zabavnim cerkvenim dogodkom! Če imajo otroke, jih povabimo na družinski dogodek, ki ga gosti vaša cerkev. Morda bi se vam radi pridružili na večeru iger v manjši skupini ali na pikniku.
Pokažimo jim, kako izgleda vaša izkušnja vere. Vsi se želimo povezati z drugimi in če se vsak dan trudimo biti malo boljši. To pokažemo ljudem v svojem življenju!
Bodimo del njihove poti. Ne povabimo jih le, da pridejo. Povabimo jih, da pridejo z nami oz. s tabo. Strašljivo je začeti nekaj novega – še posebej, če si odrasel. Pogovor o našem odnosu z Bogom je lahko ranljiv. Še posebej je ranljiv za nekoga, ki ima slabo izkušnjo glede vere. Lahko je ranljiv tudi za nekoga, ki prvič obišče cerkev ali cerkveni dogodek.
Bodimo del njihove izkušnje z vero. Stopajmo ob njih in jim pokažemo, kako je imeti odnos z Bogom.
To je odličen način, da se pogovarjamo o svojem odnosu z Bogom. To bomo storili s poslušanjem. Bodite tam, ko ima vaš prijatelj težave. Praznujte z njim, ko se zgodi kaj vznemirljivega! Pomagajte mu, ko to potrebuje.
Najboljši način, da govorimo o našem odnosu z Jezusom je skozi naša dejanja. Bodimo osebo, ki smo jo potrebovali, ko smo šli skozi podobne življenjske situacije. Priložnost, da omenimo Boga, bo prišla, le bodimo potrpežljivi in bodimo del njihove poti.
Pripravimo se na to, da nam bo oseba rekla »DA«. To se morda sliši samoumevno, vendar ni! Lahko delimo svojo zgodbo in povabimo druge v cerkev, vendar bodimo pripravljeni tudi na to, da se ne bodo pojavili. Prav tako pa tudi na to, da se bodo pojavili. Bodimo pripravljeni, da jim pomagamo razviti globlji odnos z Bogom, tako da se z njimi podamo na to pot.
Smo zgled tega, kaj pomeni imeti vsak dan odnos z Jezusom, ne glede na to, ali se trudimo biti ali ne. Odločimo se biti zgled Boga s svojimi vsakodnevnimi dejanji in besedami.
Če delimo svojo osebno zgodbo in povabimo nekoga na dogodek, bodimo pripravljeni na to, da bo rekel da. Mi ga zmoremo z Božjo pomočjo voditi na tej poti!
V času pisanja Stare zaveze je Bog pogosto govoril po drugih ljudeh. Ne da bi se tega zavedali, so nam s tem, ko so delili sporočila, ki jim jih je dal Bog, dejansko pisali ta sporočila. Te moške (in ženske) danes imenujemo preroki (in prerokinje). Mnogi morda verjamejo, da Bog ne govori več po prerokih in da morda te metode komunikacije ne uporablja več toliko kot nekoč, ker imamo pisano Božjo besedo. Kljub temu danes še vedno govori preko ljudi. Saj je On enak, včeraj, danes in jutri. V (Heb 3,13) beremo: Nasprotno, iz dneva v dan drug drugega spodbujajte, dokler še lahko rečemo »danes«, da ne bi kdo med vami zakrknil, ker bi ga prevaral greh.
Včasih Bog spregovori tudi tako, da v času tišine enemu od svojih sledilcev v misli položi biblijski verz ali misel. Ta oseba takoj ve, da je sporočilo namenjeno nekomu drugemu, zato v poslušnosti ob občutku nujnosti, ki jo dobi od Boga, deli prejeto. Lahko je to po telefonu, e-pošti ali osebno.
Kadar prejmemo takšna sporočila od nekoga, vemo, da tako neposredno odgovor na eno od naših molitev ali vprašanj, in takoj vemo, kako uporabiti to, kar nam sporoča. Če nismo prepričani, kako se to sporočilo nanaša na to, kar preživljamo, ga »postavimo na stranski tir« in v mislih počakamo, kaj bo prišlo v moje življenje v naši bližnji prihodnosti. Najpogosteje sčasoma razumemo, kaj nam je Bog povedal po tej drugi osebi.
Bog lahko govori skozi druge ljudi tudi med pogovorom. Preko naših dobrih prijateljev, ki jim radi rečemo naše »sorodne duše«. Oni nas »razumejo«. Ko gremo skozi obdobje zmede, so to prijatelji, s katerimi si delimo stvari.
Po drugi strani pa oni z nami delijo, kar so se naučili iz lastne poti z Bogom. Pogovarjamo se o Svetem pismu in o tem, kako je Bog v naših življenjih držal svoje obljube. Morda je eden od teh prijateljev še posebej graditelj naše vere oz. zna osvežiti z besedami našega duha.
Mi vsi bi si morali prizadevati, da smo nekdo ki krepi vero drugih. Da smo nekdo, ki jim drugi lahko zaupajo – takšna oseba, ki ji lahko zaupaš in ima tako dinamičen odnos z Bogom, da že čas, ki ga preživlja z Bogom, spodbuja druge.
Božjega sporočila ne slišimo samo prek drugih, ampak Bog sporočila posreduje tudi preko nas. Ko drugim sporočate Božja sporočila, poskrbite, da bodo vaše besede poveste nekako takole: »Čeprav me Bog morda uporabi, da ti sporočim, vedi, da sem nepopolna posoda. Preveri v Svetem pismu o čem govorim in se o tem sam pogovarjam z Bogom.« Enako moramo storiti, ko nam drugi govorijo.
Včasih smo v tako težkem položaju, da naša bolečina prodre v srce dobrih ljudi in oni, v svojem poskusu, da bi nas spodbudili, morda delijo »Božje sporočilo«, ki ni prišlo od Boga. Zato previdno kadar smo velikodušni in dobronamerni, ker smo le prah in je naše srce lahko pravilno naravnano, medtem ko je naša razlaga kaj slišimo od Boga, lahko žal napačna. Naše srce lahko stoji na poti resnične Božje besede, zato vedno najprej spodbudimo osebo, ki se naj oprime Boga v težkih situacijah, dvomih in ga ne izpusti ter naj »besede« drugih ljudi vedno postavi na drugo mesto v primerjavi s svojim lastnim razumevanjem tega, kar Bog govori.
čeprav verjamemo v neko sporočilo, mu zaupamo, se kličemo na Sveto pismo in v bistvu storimo vse, kar lahko, da hodimo z osebo skozi neko preizkušnjo, a se včasih stvar ne zgodi, ker preprosto ni od Boga. Zato vedno raje recimo, prosim dej pred Boga in naj ti On spregovori, ker jaz nisem popoln. Že v Svetem pismu (1 Kor 13,9) beremo: … kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo …
Bog nam sicer lahko govori in lahko nam govori tudi skozi druge ljudi, vendar mora biti ta način komunikacije drugotnega pomena v primerjavi z Božjim sporočilom, ki prihaja neposredno do vas skozi branje Božje besede oz. skozi Sveto pismo.
Bogu smo lahko hvaležni, ker nam je dal v življenju »drug drugega«, da se spodbujamo med seboj in krepimo. Prosimo ga, da nam pomaga prepoznati njegov glas, ko se On odloči, da nam sporoči sporočilo preko drugega vernika. Prosimo ga, da tudi nas uporabimo kot glas spodbude in kot govornika resnice drugim in prosimo Boga, da spregovorimo z nami, ko hrepenimo po tem, da slišimo njegov glas.
Comments
Post a Comment