Gib Veselje – Večje od sreče: Veselje v Gospodu

»Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vas nihče ne bo vzel.« (Jn 16,22)

Dogajanje v svetu ni ravno nebeško. Prisoten je močan koktajl težav, fizičnih in psihičnih bolečin. Nekako lahko rečemo, da v svetu vlada zmeda, mnogo razprtij in kriza vrednot. Če gledamo vse to, lahko vse to prizadene naša čustva, lahko smo pa tudi sami del tega. Dogaja se nam krivica, pred kratkim nas je nekaj prizadelo in se še vedno vrtimo okoli tega. Naše misli se lahko ob vsem tem začnejo vrteti v spiralo, kar pa nas lahko pripelje v malodušje in občutek nemoči. Če gledamo širše, nekdo med nami je lahko v globoki žalosti, se bori z boleznijo in s finančnimi težavami za golo preživetje. Ob tem se lahko počutimo, da smo izgubili varnost, vendar vse to lahko prinese rast in nova spoznanja.

Naša bolečina nas je sili k odločitvi: se bomo veselili v Gospodu, tudi sedaj? Naš pravilen odgovor bi bil da, in da se naš ranjeni duh trudi zbrati karkoli, kar bi se vsaj malo zdelo podobno veselju. Hkrati si želimo poti naprej in da bi se ponovno vzpostavil nek normalen red in občutek varnosti. V Svetem pismu v (Rim 12,12) beremo: Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, … Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. (Flp 4,4) Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. (1 Tez 5,16-18)

V teh primerih bi lahko besedo veselili se, zamenjali z radovati se, saj ima enak izviren grški koren, ki je χάρ-, kar pomeni milost. Zaradi tega angleška beseda radovati se dobesedno pomeni »biti v milosti«. Če se to združimo s svetopisemskim kontekstom, je krščansko veselje zavestno življenje v Božji milosti .

Svetopisemska definicija veselja pravi, da je veselje občutek dobrega zadovoljstva in sreče, ki je odvisen od tega, kaj nam pomeni Jezus in ne od tega, kakšni smo mi ali od tega, kaj se dogaja okoli nas. Veselje daje Sveti Duh, ki prebiva v nas, namreč Božja navzočnost in naša vera v Njegovo besedo rodi veselje v nas.

čeprav, ko joka ob Lazarjevem grobu (Jn 11,33-43), vidimo, kako ga ganejo naše slabosti (Heb 4,15) in čeprav je Jezus ob prihodu na zemljo prikril svojo slavo (Flp 2,5-11), je kljub temu prinesel svoje večno veselje.

Veselje je beseda, ki jo kristjani redno uporabljamo, vendar je ni enostavno opredeliti. Sorodno je besedi dragocenost. V Stari in Novi zavezi beseda izraža idejo »veselega užitka« - »plesnega srca«, kot se izraža nek učenjak.

Torej je veselje tudi v Svetem pismu. Stara zaveza prekipeva od veselja. Celo »ples« postane legitimen izraz za veselje, kot v (Ps 30,11): Moje žalovanje si mi spremenil v rajanje, odvezal si mi raševnik in me opasal z veseljem, …

Nova zaveza pa je najbolj živahna, vznemirljiva in radostna knjiga na svetu. V (Jn 15,11) vidimo, da je Jezus obljubil, da bo svojim učencem dal veselje skupaj z mirom in ljubeznijo.

Najpogostejša novozavezna beseda za »veselje« je grška beseda chara, ki se pojavi 146-krat in se običajno prevaja kot »veselje«, »radost« ali »sreča«. Chara pa je tesno povezana z besedo charis, ki pomeni »milost«.

Najzanesljivejši način, da najdemo veselje v tem življenju je tako, da upoštevamo Kristusa in pomagamo drugim. Ko vidimo njihove srečne, pomirjene obraze hvaležnosti, bomo občutili v sebi veselje, zato pa ne rabimo pozabiti nase in živeti za druge. Ampak slediti Kristusu, saj on ve kaj potrebujemo in koliko časa imamo na razpolago. Včasih je dovolj že, da damo kozarec vode ali pa se presedemo na drug stol. V kolikor pa slišimo klic, da pozabimo nase in živimo za druge, tudi v tem ni nič narobe, če je to od Boga. Namreč kar nas on prosi da storimo, to ni težko in je navdihujoče.

Jezusovo veselje je bilo povezano z izpolnjevanjem Očetove volje. Veselil se je v Duhu in se zahvaljeval Očetu, da lahko pod njegovim vodstvom širi evangelij. (Lk 10,21-22) Sam Jezus se je primerjal z ženinom, ki svojim gostom spozna svatbo in prinaša veselje. (Mr 2,18-20)

Če je evangelij dobra novica, ni presenetljivo, da evangeliji v Svetem pismu prikazujejo našega Gospoda, ki veselo pooseblja in oznanja euangelion (dobro novico). Njegovo delovanje je bilo prežeto z veseljem. Mrki nasprotniki so ga obtožili, da se preveč zabava. (Lk 7,34) Za mnoge ljudi pa je le malo stvari bolj veselih kot spomini na poročni dan, zato se je tudi sam Jezus primerjal z ženinom, ki svojim gostom oznanja svatbeno gostijo. (Mr 2,18-20) Njegovo evangelijsko veselje je lepo vtkano v prilike iz (Lk 15).

Nič ne ponazarja veselega občutka v Gospodovem srcu tako dobro kot oče, ki teče in ljubeče objame svojega izgubljenega sina. (Lk 15,11-32) Ko nekdo sprejme evangelij, je zabava in ples, kot jo je pripravil oče ob vrnitvi.

Jezus hrepeni, da bi bilo njegovo veselje tudi naše. (Jn 15,11; 16,24; 17,13) Želi, da bi njegovo veselje preplavilo stvarstvo, ko se vse stvari spreminjajo. (Rim 8,18-23; Raz 21,5) Gospod je resnično, suvereno veselje, slajše od vsega užitka oz. njegovo sladko veselje je kot »smetana vseh naših užitkov«.

Za božič pojemo: »Veseli se svet, Gospod je prišel!« in »Dvignite svoje veselje nad zmago visoko!« kot velikonočno zagotovilo, da ga bomo spet videli in da nam veselje ne bo nikoli odvzeto. (Jn 16,22) Vse to je utemeljeno v Gospodovem križu, ki ga je moral pretrpet, da danes lahko doživimo veselje, ki je bilo po tem. (platišče 8,15)

Naša ljubezen do nevidnega Kristusa nas napolnjuje z neizrekljivim in veličastnim veseljem. (1 Pt 1,8) Naše sinovstvo nam omogoča, da z veseljem kličemo: »Aba! Oče!« (Rim 8,15) Veselje je čudovito čustvo, ki ga lahko doživimo.

Svetopisemsko veselje je poznavanje Jezusa. Znani avtor John Piper krščansko veselje definira kot »dober občutek v duši, ki ga ustvarja Sveti Duh, ko nam omogoča, da vidimo Kristusovo lepoto v Besedi in v svetu«, zato lahko najdemo veselje v spoznavanju Jezusa, ki nas je rešil izpod oblasti teme in nas prenesel v kraljestvo luči.

Jezus si želi odnosa z nami in nam je dal svojega Svetega Duha, da bi lahko slišali njegov glas in ga bolje spoznali po Božji besedi. Svetopisemsko veselje tako prebiva v Jezusu in v njegovem Svetem Duhu. Kot kristjani, ko enkrat sprejmemo Jezusa, prejmemo Svetega Duha. Ker je Sveti Duh Božja navzočnost, ki je prišla prebivat v nas, lahko ostanemo v njem in prebivamo v Jezusovi navzočnosti za vedno. Ostati v Svetem Duhu pomeni tudi, da razvijemo sadove Duha in eden od sadov Duha je tudi veselje. V (Gal 5,22) beremo: Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, …

Svetopisemsko veselje je tudi vera v Božjo besedo. Božja beseda je Njegovo razodetje nam, to je kraj, kjer ga lahko spoznamo in se prepustimo njegove navzočnosti, ne glede na to, kaj se dogaja v našem življenju. V Svetem pismu (Rim 15,13) beremo: Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da bi bili v môči Svetega Duha polni upanja.

Svetopisemsko veselje prenaša vse. Biblijsko veselje vztraja v vsem, kar je storil tudi Jezus. V (Heb 12,2) beremo: Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral samoto in sédel na desnico Božjega prestola.

Čeprav ne moremo čutiti veselja in čeprav včasih morda čutimo ravno nasprotno od veselja, je to edina stvar, ki nas kot kristjane navdihuje, da vztrajamo v vsem. Pomislimo na zgodnjo cerkev in celo na današnje vernike, ki so preganjani. Zakaj se niso vdali pod pritiskom posmeha in mučenja? Zakaj se Jezus ni vdal in poklical svojih angelov, da bi ga rešili s križa? Ker se je veselil veselja, ko bo nekega dne v Očetovi navzočnosti z vsemi nami.

Rešeni smo greha in smrti za življenje z Jezusom na tej zemlji, da bi nekega dne vstopili v nebeško kraljestvo, da bi častili Boga in bili od njega ljubljeni za vedno. To veselje mora odtehtati vse, kar prenašamo zdaj v tem življenju. V (Jn 16,20-22) beremo: Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel.

Jezus ni pretrpel križa, ker ne bi bil mučen ali znosen, ampak zato, ker misel, da ne bi užival večnosti z nami, ni prišla v poštev.

To je značilnost svetopisemskega veselja. To je tisto, kar ločuje krščanstvo od drugih religij in verovanj. Tudi ko trpljenje v tem svetu nima nobenega smisla, je veselje mogoče po Svetem Duhu, ker nas je Jezus odrešil za večnost z njim. Njegov odkupitev na križu je prinesla veselje slepim, bolnim, golim, tistim s strtim srcem, izobčencem, grešnikom ter tebi in meni.

Svet morda ne razume, toda daleč največja značilnost svetopisemskega veselja je dejstvo, da vse prenaša, ker ve, da nas je Nebeški oče neizmerno ljubil in nam tako pripravil pot, da bomo z njim lahko za vedno živeli. V Svetem pismu je veliko mest, kjer lahko najdemo ljudi, polne veselja.

Primeri biblijskega veselja:

- Davidovo veselje: En primer svetopisemskega veselja je Davidovo veselje  v Gospodu. David je požel Gospodovo veselje, saj je vedno znova hodil k Bogu, kadar je imel strto in ponižno srce. V (Ps 126,5) beremo: Tisti, ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem.

- Veselje učencev: V Apostolskih delih vidimo, da so se učenci veselili ljudi, ki so sprejeli evangelij in bili odrešeni. V (Apd 13,39;52) beremo: »In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi.« ... učenci pa so bili polni veselja in Svetega Duha.

-Veselje nad izgubljenim, ki je bil najden: V (Lk 15) Jezus govori o veselju in praznovanju v nebesih, ko se najde izgubljeni. Namesto da bi sina zavrnil ali se nanj razjezil, je oče stekel ven, da bi ga pozdravil in mu priredil veselo slavje.

Le naslon na Svetopisemske vrstice, preko katerih nam govori sam Bog in naša vera v resničnega, pravega Boga nam prinaša resnično veselje. V tem je pomen biblijskega veselja, saj brez njega bi bili v življenju prepuščeni okoliščinam, katere bi nas morale osrečiti in nam prinesti veselje.

Zato se lahko kristjani tudi v najtežjih, najtemnejših in najbolj kaotičnih časih našega življenja obrnemo na Jezusa, ki je tam ob nas in nam ponuja resnično veselje, saj kot kristjani vemo, da ta svet ni naš dom.

https://www.youtube.com/watch?v=pdrWA4bB6Fk&list=RDpdrWA4bB6Fk&start_radio=1

Jezus nas vabi v svoje veselo kraljestvo. V svojih prilikah Jezus vedno znova izraža veselje, ko najdemo kraljestvo in ko nas Bog najde. »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.« ( Mt 13,44)

V (Lk 15) Jezus pove tri »izgubljene« prilike; Izgubljeno ovco, izgubljeni kovanec in izgubljeni sin (ali dva izgubljena sinova).

Jezus je prišel, da bi prinesel veselje. Jezus nas vabi k veselju, k Božanskemu potovanju veselja preko Božje besede, da se razcveti. Pustimo se navdušiti. »Božje veselje je v naši krvi« (Hrepenenje po domu).

Kaj je veselje? Veselje je morda težko opredeliti, vendar ga prepoznamo, ko ga vidimo – in zagotovo ga prepoznamo, ko ga občutimo. Veselja ne najdemo tako, da ga iščemo. Veselje je stranski produkt. Vedno smo veseli zaradi nečesa, kar dojemamo kot zelo dobro.

Veselje v navzočnosti trpljenja? Nedvomno se mnogi začenjate počutiti nelagodno in previdni glede te ozke osredotočenosti na veselje. Vendar, če pomislimo: »Vzemite mi veselje in ne bom mogel pomagati drugim.« res drži.

Jezus sam je bil vesel človek in svojim učencem je rekel: »To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.« (Jn 15,11)

Poezija hebrejskih spisov predstavlja celotno stvarstvo, kot da je že ujeto v ples veselja in občudovanja Stvarnika. Mi, ljudje vere, mi, otroci Božji, zagotovo bi se tudi vi želeli pridružiti plesu!«

Vendar, ko enkrat najdemo veselje, ga je potrebno negovati. Kot verniki se namreč soočamo s sovražniki, ki nam lahko ukradejo veselje – sovražniki, kot so skrbi in strah, obup in lenoba. Če zdrsnemo v legalizem z njegovim nenehnim prizadevanjem, da bi se dokazovali, nam bo to izničilo veselje. Zato moramo v našem razbitem svetu negovati veselje. Eden od načinov za obnovitev našega veselja, ki dela čudeže pa je hvaležnost.

Obstajajo različni razlogi za veselje:

Če se želimo veseliti, moramo biti specifični in razumeti, zakaj se veselimo. V (Rim 15,13) beremo: Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da bi bili v môči Svetega Duha polni upanja.

Hkrati je veselje naša odgovornost. Pri svojem veselju imamo svojo vlogo. Vse naše veselje se mora končati v Bogu; in naše misli o Bogu morajo biti prijetne misli. Naša dolžnost in privilegij je, da se veselimo v Bogu in da se v njem veselimo vedno; vedno, v vseh okoliščinah. V Bogu je dovolj, da nas oskrbi z veseljem tudi v najslabših okoliščinah na zemlji. Vedno se veselite v Gospodu in spet, veselite se. Če dobri ljudje nimajo nenehne pojedine, je to njihova lastna krivda.

Gospod nam ponuja »nenehno pojedino« veselja in ne glede na naše okoliščine nimamo opravičila, če smo brez veselja. Najresničnejša, najčistejša radost izvira iz odkritja Jezusa Kristusa. On je skriti zaklad, ki najditelju daje takšno veselje.

Bog sam je vir našega največjega veselja. čeprav Gospoda ne moremo povsem spoznati (Job 11,7-8; 1 Kor 2,10-11), vemo o njegovem pomenu dovolj, da imamo večen razlog za veselje v njem.

To je nekaj resnic o Bogu, ki jih poznamo iz Svetega pisma:

• On nas je rešil. (Apd 15,11; Rim 3,22-24; Ef 2,8-9; Tit 2,11)

• On je ljubeč. (Ps 86,15; 3,16; 1 Jn 3,1; 4,19)

• Zvest je. (Ps 119,90; 1 Kor 1,9; 2 Tim 2,13; Heb 10,23)

• On je z nami. (Ps 46,1; Iz 41,10: Mt 28,20; Heb 13,5)

• On je naš oče. (Jn 1,12; 2 Kor 6,18; Gal 3,26; 4,7)

• On je pravičen. (Job 12,22; Ps 37; Lk 18,7-8; Rim 12,19)

• Skrbi ga za naše trpljenje. (Iz 53,4; 2 Kor 1,3-5; Flp 3,10)

Zaradi tega lahko hodimo v veselju ves čas – tudi v teh časih.

Pavel v (Flp 3,8-9) pravi: Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in se znašel v njem, in to ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri, …

Pavel si bolj kot karkoli drugega želi pridobiti Kristusa in biti najden v njem – Jezus je zanj izjemno dragocen, pomembnejši od samega življenja.

Ko se trudimo doseči veselje, moramo najprej preveriti svojo teologijo- to, kar verjamemo o Bogu – glede na te resnice. Nič ni hujšega kot občutek, da je Bog brezbrižen do naše bolečine ali da ne izpolni svojih obljub; ko se to zgodi, smo lahko z njim iskreni glede tega, kako se počutimo, in ga prosimo, naj nam pomaga verjeti.

Pomagal nam bo, da obrnemo svoja srca in misli k resnicam o njem, ki neizogibno ustvarjajo veselje v krščanskem srcu – in to se lahko zgodi v vseh okoliščinah, tudi sredi trpljenja.