Gib oče naš – naš oče
Nove razsežnosti dobi molitev, ko razumemo kdo je naš oče.
Pomen besede »oče«:
Ko molimo molitev očenaš se osebno obračamo na našega očeta, ki je na zemljo poslal svojega sina Jezusa Kristusa, da bi umrl za naše grehe, od mrtvih vstal, šel v nebo in bil poslan na Zemljo v obliki Svetega Duha. S to razlago nikakor ne delimo božanstva, kajti vir in začetek Jezusa Kristusa in Svetega Duha je oče oz. Bog, ampak izpovedujemo, da je oče stvarnik sina in Svetega Duha. Ne smemo pomešati osebe, ampak se moramo zavedati, da je naš odnos do očeta in do njegovega sina Jezusa Kristusa možen preko Svetega Duha. Zaradi smrti Jezusa Kristusa imamo dostop do našega očeta, kljub našim grehom, preko delovanja Svetega Duha pa prejmemo njegov odgovor. (Jn 14,16.26; Jn 16,7) Tako lahko govorimo o sveti trojici, ki je enotnega bistva in nedeljiva. Kadar prosimo Očeta, ga molimo in kadar ga slavimo, ga slavimo skupaj s Sinom in Svetim Duhom.
Jezus neprenehoma vabi svoje učence, da se približajo Bogu in da se z zaupanjem obrnejo Nanj z nekaterimi prošnjami, ki se najprej tičejo Njega. Kot vidimo pri tem ni nobenega uvodnega dela v očenašu, prav tako ni nobenih obrazcev, ki bi bili potrebni, da bi pridobili Gospodovo naklonjenost. Če se nam zdi, da obstajajo pregrade podrejenosti in strahu, molimo k očetu, da le-te padejo. V molitvi iz Svetega pisma vidimo, da se molitev ne začne: »Ti, ki si vsemogočni ali ti ki si najvišji, ali ti ki si tako odmaknjen od nas, jaz pa sem bednež«, ampak vidimo, da lahko dostopamo do njega zelo preprosto, z besedo »oče«. Kot otrok, ki se obrača na očeta in beseda oče izraža domačnost, sinovsko zaupanje.
Ko spoznamo Jezusa in beremo Sveto pismo ne moremo imeti Boga več za tirana, ki bi se ga bali, strah je odšel in v svojem srcu čutimo kako raste zaupanje vanj. Z njim lahko govorimo in ga kličemo oče.
V čutu za božje otroštvo se korenini tudi krščansko veselje, ki je nujna posledica božjega otroštva, zavedanja, da nas s posebno naklonjenostjo brezpogojno ljubi naš Oče Bog, ki nas sprejema, nam pomaga in nam odpušča. Odnos z očetom je odnos ljubezni. Hiša našega Očeta ni zapor, ni vojašnica, ni taborišče, ampak je dom ljubezni. Prave ljubezni pa ni brez svobode, zato lahko njegovi učenci molijo molitev očenaš, ki jim jo je položil na ustnice Jezus, saj je to kratka, a drzna molitev, sestavljena iz sedmih prošenj – to je število, ki v Svetem pismu ni naključno, temveč kaže na polnost. Drzno pravim zato, ker če je ne bi predložil Kristus, si verjetno nihče ne bi upal moliti Boga na takšen način (npr. odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom).
Hkrati pa nas lahko ta predpostavka globoko prizadene, saj nam da vedeti, da bomo lahko vsakodnevno prizadeli druge, drugi pa bodo lahko vsakodnevno prizadeli nas. Kar pa odločilno razbija dominantno moralno paradigmo naše družbe in po kateri se dejanja le-te delijo na dobro in zlo.
On je naš stvarnik, odrešenik, tolažnik in zveličar, ki je v nebesih, a hkrati nenehno bedi nad nami. On je »luč«, ki prežene temo in razjasni »nebo«. On nas razvnema za ljubezen, ker on sam je ljubezen. On prebiva v nas in nas napolnjuje z blaženostjo. On je najvišje dobro, večno dober, saj iz njega izhaja vse dobro, brez njega pa ne obstaja nič dobrega.
Tam, kjer je naš oče je tudi naša domovina. Tisti, ki vidijo svojega starša samo v tem materialnem svetu kot človeka, ne morejo verjeti v drugo domovino kot v zemeljsko. Domovina je velik zaklad in kjer je naš zaklad, tam je tudi naše srce. (Mt 6,21)
Daje nam naš »vsakdanji kruh«. V (Lk 11,9-13) pravi: »Tudi jaz vam pravim: Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«
Celo svojega sina Jezusa Kristusa je daroval za nas, da imamo po njem večno življenje. Zato si prikličimo v spomin vse tisto, kar je govoril, za nas storil in trpel, da bomo mogli razumeti in ga slaviti z ljubeznijo, za zahvalo njegovi ljubezni, ki jo ima do nas.
Bog ljubi posameznika in mu ni do nekega abstraktnega človeštva. V stari zavezi se Bog obrača narodu in z njim naredi zavezo, v novi zavezi pa se obrača k posamezniku, kakršnemu koli in kjerkoli. Jezusova ljubezen ne dovoli, da bi bil kdorkoli izključen iz dometa njegove ljubezni. Njegova ljubezen je nesrečna, če je kdo nesrečen. Vsakega izgubljenega človeka nosi kot bolečino v svojem srcu.
Bog je tudi očka, ki za vse nas skrbi in nas uči o pravih vrednotah. On je naša moč, da gremo čez življenje kot zmagovalci. (Ps 91) V njegovem načinu delovanja je čutiti empatijo. On ne prekine odnosa z nami, kljub našim padcem in nas ima še naprej rad tudi takrat, ko si tega ne zaslužimo.
Išče nas, četudi ga mi ne iščemo. Ljubi nas, četudi ga mi pozabimo. V nas vidi lepoto, čeprav mislimo, da smo nekoristno zapravili vse svoje talente. On ni samo oče, je kakor mati, ki nikoli ne neha ljubiti svoje stvaritve in rojeva neskončen tok ljubezni.
Kadar se nam zgodi, da hodimo po poteh, oddaljenih od Boga, kakor se je to zgodilo izgubljenemu sinu, ali da se znajdemo v osamljenosti zaradi katere se čutimo zavrženi od sveta. Ali pa smo naredili kaj narobe in smo ostali paralizirani zaradi občutka krivde. Ali, ko se počutimo izgubljeni, mu lahko v teh težkih trenutkih vedno z otroškim zaupanjem rečemo: »Aba« (o.p. »kar pomeni dragi, ljubljeni očka«) ali »oče« ali »ata«. On nam ne bo skril svojega obličja, on se ne bo zavil v molk. Rekel nam bo, da nas ni nikoli izgubil izpred oči in da je vedno ostal tam, zvest svoji ljubezni do nas. Podobno kakor že po naravi pritegne otroka ljubeč in razumevajoč starš, se lahko tudi mi svojemu nebeškemu očetu približamo s prepričanjem, da nam želi prisluhniti.
On je naš oče, četudi trpimo. Nežno nas ljubi tudi kadar smo ranjeni, zato nam ni potrebno za nič skrbeti, lahko mu izročimo naše skrbi in počivamo v Bogu.
Pomen besede »naš«:
Pridevnik oče »naš« se nanaša na Boga in ne izraža posesivnosti, samo moj, ampak označuje naše razmerje do Boga. Ko rečemo oče »naš« najprej priznavamo, da so se vse njegove ljubeče obljube, ki so jih naznanjali preroki izpolnile v novi in večni zavezi v njegovem sinu Jezusu Kristusu. Postali smo »njegovo« ljudstvo in Bog je postal »naš« oče. To novo razmerje je medsebojna pripadnost, ki nam je podarjena brez zasluženja, po milosti in po resnici, ki nam jo je podaril Jezus Kristus. (Jn 1,17) Na to pa se odzovemo z ljubeznijo in z zvestobo. (Oz 2,21-22; 6,1-6)
Bog oče tako ni moj, ampak je naš. Lahko mu rečem moj Oče, ampak samo, če sprejmem, da je on tudi naš Oče. Kajti, če imam Boga za Očeta, me Bog sprašuje tudi po bratu in sestri, po bližnjem kot da nam želi reči: »Če on ni tvoj brat, potem tudi jaz ne morem biti tvoj oče. Molitev očenaš je sinovska šele takrat, ko je bratska, zato zajema cel globus. Vsi smo sinovi in hčere istega Očeta, zato smo tudi medsebojno bratje in sestre. Vera v Boga, ki je Oče, vrača človeku sočloveka, bratu pa sobrata. Pravi odnos do brata pa je vedno ljubezen, ne pa interes.
Nebeški Oče ima mnogo otrok. Vsi ljudje smo njegovi, žal pa niso vsi Božji otroci. (Heb 11,6; Jn 1,12) Bog nima nezaželenih otrok, žal pa on ni vedno zaželen. On je vse, kar nas je, želel imeti za svoje otroke. Vse nas ima rad, vsem želi najboljše, vse je ustvaril za srečo, vse je ustvaril za agape ljubezen.
Ker je Gospodova molitev tudi molitev njegovega ljudstva, izraža ta »naš« tudi gotovost našega upanja na božjo obljubo, ki pravi zmagovalcu – vsakemu, ki se odreče sebi in živi zanj, v (Raz 21,7): »…Kdor bo zmagal, bo to podedoval in jaz bom njemu Bog, on pa meni sin…«
Slovnično označuje beseda »naš« stvarnost, ki je skupna mnogoterim. Samo en Bog je, priznavajo pa ga za očeta vsi, ki so se po veri v njegovega edinorojenega sina prerodili preko krsta oz. vode in Svetega Duha. (1 Jn 5,1; Jn 3,5)
Cerkev je to novo občestvo Boga in ljudi, zedinjena z edinim Sinom, ki je postal »prvorojenec med mnogimi brati« (Rim 8,29) in prav tako je cerkev v občestvu z enim samim in prav istim očetom, v enem samem in prav istem Svetem Duhu. (Ef 4,4-6) Ko vsak kristjan moli Oče »naš«, moli v tem občestvu: »Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša«. (Apd 4,32) Oče naš je molitev sinov in hčera. Nihče pa nima monopola nad krščanskim Bogom. Nobena veroizpoved in noben posameznik. Oče je »naš«.
Zato kljub razdeljenosti kristjanov ostaja molitev k »našemu« očetu skupna dobrina in nujen poziv za vse kristjane. Če molimo »očenaš« v resnici, se izmaknemo individualizmu, kajti ljubezen, ki jo sprejemamo nas tega individualizma osvobodi. »Naš« na začetku Gospodove molitve, kakor »naš« v štirih zadnjih prošnjah nikogar ne izključuje. Če naj besedo »naš« izrekamo v resnici, moramo premagati naše razdeljenosti in nasprotja.
Kristjani naj bi pri molitvi oče »naš« predenj prinašali vse tiste za katere je dal svojega ljubljenega sina. Božja ljubezen je brez meja, zato mora biti tudi naša molitev takšna. Ko molimo Oče »naš«, nas to odpre za razsežnosti njegove ljubezni razodete v Kristusu, da molimo z vsemi ljudmi in za vse, ki ga še ne poznajo, da bi bili »zbrani v edinosti«. (Jn 11,52) Ta božja skrb za vse ljudi in za vse stvarstvo je navdih za vse velike molivce: razširiti mora našo molitev v prostranost ljubezni, ko si upamo reči oče »naš«.
Potruditi se moramo, da bomo otroci, ki se zavedajo, da nam Gospod, ki nas ljubi kot svoje otroke kot takim nudi prostor v svojem domu, sredi tega sveta, da smo člani njegove družine, da je naše, kar je njegovega in njegovo, kar je našega, da čutimo do Njega to domačnost in zaupanje zaradi katerega ga prosimo kot majhni otroci.
https://www.youtube.com/watch?v=QzTxvOWpr7M
Slavilni gib OČE NAŠ:
Če združimo moč molitve in pravo spoznanje Boga dobimo slavilni gib OČE NAŠ, ki pomeni popolno predajo Bogu in razlog našega veselja. Gre za to, da je celoten Jezusov svet prelit po veri v naše srce. Če opravimo ta prehod, in Jezusa sprejmemo v svoje srce, lahko v resnici dvignemo roke, se odpremo Bogu, našemu očetu. Pri tem mu lahko rečemo aba ali oče ali ata reši me, vodi me, ves sem tvoj. To namreč prikliče v spomin ljubezen, toplino, nekaj, kar nas usmeri v čas otroških let. Ko smo tako stegovali roke proti ljubljeni osebi, morda eno, a ponavadi dve, proti mami in očetu (slika 1), smo želeli iti v njun objem ali pa da nam pomagata hoditi ter jima dovolili, da nas vodita (slika 2).
Slika 1
Tudi naš nebeški oče nas neizmerno ljubi, on želi, da se obračamo nanj vedno, tako v dobrem kot v slabem. On je tam za nas, da nas dvigne, podpira, vodi, usmerja, tolaži in ljubi. Ko nas tako z ljubeznijo drži v svojih rokah in vodi se počutimo varne. Ko nas objame s svojim plaščem ljubezni in zaščite, pa bi takrat z veseljem pokazali nanj.
V Svetem pismu, v (Jn 14,1-3) beremo, da je odšel v nebo, da nam pripravi prostor. Ker je naš oče v nebesih, kamor je odšel tudi Jezus, le-ta prst usmerimo proti nebu (slika 3) in tako ljubeče pokažemo proti Bogu.
Še z večjo ljubeznijo do Boga pa to zagotovo izvedemo, če ta gib naredimo s smislom in toplino po tem, ko smo se v svojem življenju kdaj počutili kot izgubljeni sin, potem ko smo doživeli objem svojega očeta, ki nas je dolgo čakal, očeta, ki sina ne spomni na njegove žaljive besede, ki mu jih je rekel, očeta, ki mu sedaj da enostavno razumeti kako zelo ga je pogrešal. Po takšni izkušnji zares naši gibi postanejo resnični, dobijo moč in takrat z ljubeznijo do Boga pokažemo na njega z visoko dvignjenimi rokami (Slika 4).
Slika 3
Slika 4
Dovolimo, da naši gibi izrazijo popolno predajo očetu z visoko dvignjenima rokama in s prstoma usmerjenima proti nebu. Takšen gib resnično izraža: »Tebi Bog pripadam v celoti. Tvoj sem, ti si razlog mojega življenja in se ti predajam v celoti, saj je vse od tebe in vse je zaradi tebe«.
Comments
Post a Comment