Gib Oče naš - molitev
Beseda oče naš ima dva pomena, lahko pomeni molitev očenaš ali pa naš oče oz. oče naš. Oboje skupaj pa je temelj slavilnega giba OČE NAŠ.
MOLITEV:
Najpomembnejša krščanska molitev je molitev Oče naš. V Svetem pismu je zapisana dvakrat. Najdemo jo v (Mt 6,9-13): »Vi torej molite takole: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpusti nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.« pa tudi v (Lk 11,2-4): Rekel jim je: »Kadar molite, recite: »Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpusti nam naše grehe, saj tudi sami odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne vpelji nas v skušnjavo!«
Kot vidimo, je Oče naš Jezusovo izrecno navodilo učencem, kako naj molijo. Razširjeno je v vseh krščanskih cerkvah. Njen avtor je Jezus Kristus osebno in je hkrati to tudi edina molitev, ki jo je priporočil, zato jo imenujemo tudi Gospodova molitev (latinsko Pater noster). Razodel jo je v svojem govoru na gori. Verniki v molitvi Boga nazivamo, kot Očeta (Stvarnika) po aramejsko Abba in ga s sedmimi prošnjami prosimo za stvari, ki so nam potrebne v vsakdanjem življenju. Prve tri prošnje imajo za predmet Očetovo slavo: posvečevanje njegovega imena, prihod božjega kraljestva in izpolnjevanje božje volje. Druge štiri postavljajo predenj naše življenje: te prošnje se tičejo našega življenja, da bi dobivalo hrano ali ozdravljalo od greha, ter se nanašajo na naš boj za zmago dobrega nad zlim. Teologi pravijo, da je ta molitev tako globoka in vseobsegajoča, da ji ni mogoče priti do dna. Možno pa jo je razložiti in podoživeti po delih.
Razdelimo jo takole:
Stavek »Oče naš, ki si v nebesih« nas uči na koga naslavljamo svoje molitve – na Očeta.
»Posvečeno bodi tvoje ime« nam govori naj častimo Boga in ga slavimo za to, kar je. Naj imajo tudi v svetu Božje vrednote velik pomen. Naj se zasveti v nas spoznanje o njem, da bomo spoznali širokost njegovih dobrot, dolgost njegovih obljub, veličino njegovega veličastva in globočino njegovih sodb. (Ef 3,18; Ps 35,6-7)
»Pridi tvoje kraljestvo. Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji« je opomnik za nas, naj molimo za Božji načrt v našem življenju in v svetu, ne za svoj načrt. Moliti moramo naj se zgodi Božja volja, ne za svoje želje. Naj vlada On v nas po milosti in naj nam da priti v njegovo kraljestvo, kjer je gledanje njega nezastrto, ljubezen do njega popolna, združenost z njim blažena in uživanje v njegovi prisotnosti večno. Da bi ga ljubili z vsem srcem, da bi vedno mislili nanj z vso dušo tako, da bi vedno hrepeneli po njem v naših življenjih z vsako mislijo tako, da bi svojo voljo uskladili z njegovo voljo in v vsem iskali njegovo prisotnost; z vso svojo močjo tako, da bi vse dušne in telesne moči in čute do konca uporabili v služenju njemu. Da bi ljubili svoje bližnje kakor sami sebe tako, da bi vse pritegovali k ljubezni do njega, se veselili blagoslova drugih kakor svojega lastnega blagoslova ter z njimi sočustvovali v nesreči in da ne bi nikogar v ničemer žalili.
Z besedami »Daj nam danes naš vsakdanji kruh« nas spodbuja naj prosimo Boga za stvari, ki jih potrebujemo zase ali da blagoslovimo druge. To ni prošnja za materialno bogastvo. Če bi bili pretirano zaskrbljeni zaradi ekonomskih težav bi lahko zanemarili duhovne potrebe in ne bi več delali tega, kar Bog od nas pričakuje. Toda, če damo Boga na prvo mesto v svojem življenju smo lahko prepričani, da bodo naše prošnje za gmotne potrebe kot sta hrana in obleka, uslišane. (Mt 6,25-33)
Besede »Odpusti nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom« nas spominjajo naj priznamo grehe Bogu in se odvrnemo od njih, da tudi mi odpustimo drugim, kakor je Bog odpustil nam po svojem neizrekljivem usmiljenju in po moči trpljenja svojega ljubljenega sina. Da je beseda dolg mišljena kot greh vidimo v (Lk 11,4).
Kadar pa česa ne moremo odpustiti lahko Gospoda prosimo, da nam pomaga, da v popolnosti odpustimo, da nam da on moč, da ljubimo svoje sovražnike in da zanje molimo. Iskati Božjo pravičnost je izziv, saj vsi grešimo in potrebujemo odpuščanje in njegovo milost ter usmiljenje. (Rim 5,12) Poskrbeti moramo, da nikomur ne vračamo hudega s hudim ter da se trudimo po Božji moči in volji koristiti vsem. V (Mt 6,14) beremo: »Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš oče ne bo odpustil vaših prestopkov.« Zato je tako pomembno, da odpuščamo in s tem osvobodimo sebe. Vse pa prepustimo Bogu. (Jer 51,36)
Zaključek očenaša »in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega«, je prošnja za pomoč, da bi premagali greh oz. vsako skušnjavo, ki je skrita ali očitna, nenadna ali dolgotrajna, da bi odstranili vsako hudo stvar, ki nas preganja iz preteklosti, sedanjosti ali se nam bliža v prihodnosti ter da nas bi Bog zaščitil pred hudičevimi napadi, ki so vir vsega zla. Včasih se zgodi, da je na preizkusu naša vera, saj je vsak izmed nas na nekem področju šibak, in Boga prosimo, da ne dovoli, da bi bili preizkušeni v naši šibkosti, da ne bi zapadli v greh. Ko je nad nami neka zemeljska oblast ali telesna želja, ki se ji težko upremo lahko kaj kmalu zapademo v skušnjavo oz. greh. Ravno stavek »ne vpelji nas v skušnjavo«, dejansko pomeni, da nas reši pred skušnjavo, kar pomeni, da nas reši od nas samih. Posledice skušnjave lahko posameznik razume tudi kot osebni greh.
Gospoda prosimo tudi, da nas reši hudega, ker sovražnik hodi naokrog kot rjoveč lev, kar piše v (1 Pt 5,8). S svojimi skušnjavami se je spravil celo na popolnega človeka Jezusa Kristusa. S kakšnim namenom? Da bi Jezusa odvrnil od čistega čaščenja Boga. (Mt 4,1-11)
Hudič si prizadeva, da bi ta svet, ki je pod njegovim vodstvom morda zapeljal v navade, ki jih Bog ne odobrava. (1 Jn 5,19) On zaslepi ljudi in zaslepljene vodi od iluzije k iluziji, tako v zasebnem kot v družbenem življenju. Nenehno šepeta ljudem in ljudje so ga tisočkrat poslušali, tisočkrat so prelili bratsko kri, preklinjali svojega nebeškega očeta in tisočkrat razočarani padli v obup. Poleg tega obstaja v vsakem izmed nas še napaka človeškega jaza, prave osebnosti. Zato nekateri pravijo, da moramo vsak dan umreti v sebi in se podvreči Božji volji. Ravno zaradi samoljubja, ki je prešlo v človeško telo, je človek postal egoistično bitje. Jaz upošteva vse nagone in nagnjenja telesa. Beseda zlo se največkrat uporablja ravno za neko napako človeškega jaza oziroma naše duše. Zato prosimo na koncu Boga še za zaščito, saj ko si bomo želeli služiti Bogu bo hudič želel požreti tudi nas. Zato je zelo pomembno, da Boga redno prosimo za pomoč, še posebno takrat, ko se spoprijemamo s trdovratnimi skušnjavami, in če se obračamo h Gospodu v skladu z njegovo besedo nas bo rešil tako, da nam bo pomagal upreti se grehu oz. skušnjavi (hudiču). …Bog je namreč zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči… (1 Kor 10,13)
Kot vidimo je molitev očenaš dejansko vzorec kako bi morali moliti, saj je Jezus apostolom tik preden jo je izrekel dejal: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. (Mt 6,7) Zagotovo nam daje »sestavine«, ki naj bi jih imela molitev.
Zato je dobro premisliti o vsakem delu očenaša posebej, preden molimo. Jezus, kot beremo v Svetem pismu, ne želi, da bi molitev očenaš izrekali blebetaje, niti kot neko mantro. To dokazuje tudi s tem, da je to molitev še enkrat ponovil v prid drugim poslušalcem, besedilo pa se v evangelijskih pripovedih nekoliko razlikuje. (Lk 11,2-4) Ravno tako pa se Jezus in njegovi učenci v svojih kasnejših molitvah niso togo držali istih besed iz vzorčne molitve, ampak so molili, kot da bi z Bogom govorili.
Čemu je potem molitev očenaš zapisana v Svetem pismu? Jezus nas je s to molitvijo poučil kakšne naj bi bile naše molitve, da bi jih Bog uslišal. Poleg tega najdemo v tej molitvi odgovore na nekaj temeljnih vprašanj glede življenja. To je molitev, ki prosi z zaupanjem.
Očenaš torej ni molitev, ki se jo moramo naučiti na pamet in jo recitirati Bogu, je zgolj primer kako naj bi molili. Ali je kaj narobe, če se na pamet naučimo očenaš? Seveda ne! Ali je kaj narobe, če molimo očenaš k Bogu? Ne, če je v njem vaše srce in resnično mislite besede, ki jih izgovarjate. Zapomnite si, da se v molitvi Bog veliko bolj zanima za našo komunikacijo z njim in da govorimo iz srca kot za specifične besede, ki jih uporabljamo. Pismo (Flp 4,6-7) pravi: »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.«
Comments
Post a Comment