Gib SLAVA – Zakaj slavimo Boga, našega očeta?

Ko je Gospod videl, da prihaja gledat, ga je Bog poklical iz sredine grma in rekel: »Mojzes, Mojzes!« Rekel je: »Tukaj sem.« Bog je rekel: »Ne hodi sem! Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja!« Potem je rekel: »Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.« Tedaj si je Mojzes zakril obraz, kajti bal se je gledati v Boga. (2 Mz 3,4-6)

V Svetem pismu v (Jn 3,16) beremo: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje«. Ker je Bog svet, je neizogibno, da se skesamo svojih grehov in ga prosimo odpuščanja. A to dejanje ne ostane prazno, saj odpre vrata za duhovne blagoslove, kot so notranji mir, odpuščanje, občutek varnosti, zavedanje da smo ljubljeni in izpolnitev s Svetim Duhom, ki nas vodi, tolaži, usmerja, spremlja v vsakem trenutku in osrečuje.

Zaradi tega imamo možnost stopati v slavljenje v najvišji, najintimnejši del božanstva, saj kristjani po moči Svetega Duha vstopamo na »sveto zemljo«, pred samega Boga, pred Jezusa Kristusa. Slavimo ga s svojimi besedami, s pesmimi, z vsem kar smo.

V (Ps 96,1-3) beremo: Pojte Gospodu novo pesem, pojte Gospodu, vsa zemlja! Pojte Gospodu, njegovo ime slavite, oznanjujte dan za dnem njegovo odrešenje! Pripovedujte med narodi o njegovi slavi, med vsemi ljudstvi o njegovih čudovitih delih!

Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu. (Kol 3,16-17)

Slavljenje Boga v človeku resnično dvigne tako duha kakor telo. S slavljenjem priznavamo Boga za svojega kralja, gospodarja, prijatelja, odrešenika, absolutnega vladarja.

Slavimo ga lahko na različne načine. Na primer s predanimi in z osebnimi molitvami, s pričevanji. V (Ps 116,1-8) beremo: Ljubim Gospoda, ker posluša moj glas, mojo prošnjo za milost. Zakaj svoje uho je nagnil k meni, v svojih dneh ga bom klical. Obdale so me vrvi smrti, dosegle so me stiske podzemlja, dosegel sem stisko in žalost. Gospodovo ime kličem: »O Gospod, osvobodi mojo dušo!« Milostljiv je Gospod in pravičen, naš Bog je usmiljen. Gospod varuje preproste, bil sem slaboten, pa me je rešil. Vrni se k svojemu počitku, duša moja, kajti Gospod ti je povrnil dobro. Zares, rešil si mojo dušo pred smrtjo, moje oči pred solzami, moje noge pred padcem.

S slavljenjem se približamo Bogu, Jezusu Kristusu. Sam Sveti Duh, pa vsakega posameznika nagovarja na spremembe. Žrtev križanega Jezusa Kristusa, tam, na križu za nas osebno, za tebe in mene naredi in dela spremembo v tvojem in v mojem življenju. Ali si se že kdaj vprašal, zakaj je slavljenje Boga v molitvah psalmov tako pogosto? 

Na več mestih Svetega pisma beremo, da so Izraelci slavili Gospoda ne le z usti, temveč tudi s svojim telesom, saj so molili z dvignjenimi rokami, plesali, rajali. Torej lahko Boga slavimo tudi z dejanji in s slavilnimi gibi oz. s slavilnim plesom. Če ne prej, potem ravno pri slavljenju z gibi želi telo izraziti vzgibe srca, Gospodu izpovedati svojo hvaležnost in ga priznati za svojega Boga. V (Ps 98,4-8) lahko beremo: »Vzklikajte Gospodu, vsa zemlja, vedri bodite, vriskajte in prepevajte! Igrajte Gospodu na citre, na citre in z glasom pesmi, s trobentami in z glasom roga, vzklikajte pred kraljem, Gospodom! Naj buči morje in kar ga napolnjuje, zemeljski krog in njegovi prebivalci, reke naj ploskajo z rokami, hkrati naj vriskajo gore pred Gospodom, ker prihaja sodit zemljo.

Tukaj celo beremo, da naj reke ploskajo z rokami, koliko bolj kot reke si želi Bog slišati naše ploskanje. Saj je On naš oče in mi njegovi sinovi in hčere, ki nas neizmerno ljubi. Tudi v evangelijih lahko beremo kako grešniki in bolni padejo pred Jezusa na kolena in ga počastijo za njegova čudovita dela.

Zahvaljevanje je ena bistvenih drž v duhovnem življenju Kristjana. Ko se zahvaljujemo, priznavamo, da je Gospod tisti, ki nam vse podarja. Hvaležnost nas tudi varuje, da ne bi dobra dela pripisovali sebi in tako postali domišljavi. Slavljenje vodi v preobražanje uma iz človeškega v Kristusov um, tako lahko potem resnično živimo novo življenje v Kristusu. V (Rim 12,1b-2) lahko beremo: ...darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno. Ko premagamo sebe lahko resnično zapojemo pesem Božjega služabnika Mojzesa in pesem Jagnjeta (Raz 15,3b-4): ...»Velika in čudovita so tvoja dela, Gospod, Bog, vladar vsega. Pravična in resnična so tvoja pota, kralj narodov! Kdo se ne bi bal, Gospod, in ne slavil tvojega imena? Zakaj ti edini si svet. Vsi narodi bodo prišli in se poklonili pred tabo, ker so se razodele tvoje sodbe.«

https://www.youtube.com/watch?v=ACz8nv0-wII