Gib Sprejemati – Kaj se zgodi, ko sprejmemo Jezusa v svoje srce?
Kaj torej pravi? Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu; namreč beseda vere, ki jo oznanjamo. Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja. (Rim 10,8-10)
Ko nekdo »sprejme Boga«, se to običajno nanaša na duhovno ali versko izkušnjo, pri kateri posameznik sprejme Jezusa Kristusa kot svojega odrešenika in ob tem v svoje življenje sprejme
tudi Božjo prisotnost. To pa lahko vključuje spremembo perspektive, občutek miru in veselja
ter željo po življenju po Božji volji. Kar pogosto vodi do nove identitete v Kristusu in k
zavezanosti k duhovni rasti skozi molitev, k preučevanju Svetega pisma in k druženju z drugimi
verniki.
V trenutku, ko sprejmemo Kristusa, sprejmemo Svetega Duha in dobimo novo naravo, ki se bori
z našo staro naravo. Ob rojstvu smo otroci mesa, po novem rojstvu pa postanemo Božji otroci.
Zato je Jezus Nikodemu rekel, da se mora »ponovno roditi«. (Jn 3,3)
Ko Kristusa sprejmemo za Odrešenika, smo včasih lahko zmedeni, ker številne stare skušnjave
še niso izginile. Še vedno grešimo. Včasih izgubimo živce. Še vedno se občasno lahko pojavita
ponos in ljubosumje. To pa ni le zmedenost, ampak tudi malodušje, ki lahko včasih vodi v
duhovno depresijo. Morda nas celo pesti kakšen poseben »greh«, ki nas muči in ga očitno ne moremo premagati in kadar koli se uveljavi stara narava, se lahko pojavi dvom, ali smo resnično odrešeni ali ne. Satan želi, da dvomimo o svoji odrešitvi, da bi postali neučinkoviti.
Bolj ko se pogovarjamo z Bogom z branjem Božje besede in preživljanjem časa v molitvi, manj si želimo svojih starih načinov. S preučevanjem Božje besede rastemo v Kristusu. Z močjo Božje besede, ki govori v naša srca in usmerja naše misli k Njemu pa začne nova narava prevzemati oblast ter nas usmerja na pravo pot. Le dovoliti moramo, da Sveto pismo postane osrednji del našega življenja, in osredotočiti naše misli na Božje stvari (Gal 6,8), kajti brez Njegove resnice ne moremo duhovno rasti.
Od Gospoda prejemamo na enak način, kot so prejemali ljudje v Svetem pismu – pa naj bo to
odrešenje, ozdravljenje, krst v Svetem Duhu ali kakšen drugi dar, ki nam ga je dal Bog. Prejeti moramo po veri. To dejstvo je poudarjeno v (Jak 1,5-7), kjer piše: Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo. Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil; kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava. Tak človek naj ne misli, da bo kaj prejel od Gospoda:... Apostol Jakob nam jasno pove kaj naj storimo, če nam v življenju nečesa manjka. Odlomek se začne z govorom o prejemanju modrosti, konča pa se s prejemanjem česar koli.
V Svetem pismu v (Gal 3,5) beremo: Mar ta, ki vam daje Duha in dela med vami čudeže, to
dela zaradi del postave ali zaradi vere v to, kar ste slišali? Sveto pismo nam tudi tokrat pove, kako je apostol Pavel lahko izvajal krst v Svetem Duhu in delal čudeže med ljudmi. To je bilo
»…po poslušanju vere«. Če pa nismo trdno prepričani, bomo lahko pomislili: »No, ja, ampak
Pavel je bil apostol in Bog je apostole obdaril s posebno močjo. Če bi imeli enako moč in
maziljenje kot oni, bi lahko počeli stvari, ki so jih počeli oni.« Toda Sveto pismo (Gal 3,5) nam
natančno pove, kako je Pavel služil! To je storil po poslušanju z vero! Z drugimi besedami, ti ljudje so od Boga prejeli po Pavlovem služenju, ko so slišali vero, ki jim je bila oznanjena.
Božja beseda nam jasno pove tudi, da vera oziroma prepričanje v Božjo besedo prinaša sadove in da od Gospoda prejemamo po veri. V (Mt 21,22) beremo: »Če boste verovali, boste prejeli vse, kar boste prosili v molitvi.« V (Mr 9,23): Jezus mu je dejal: »Glede tega ›če moreš‹ pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje.«
»Resnično, povem vam: Kdor bo rekel tej gori: ›Vzdigni se in se vrzi v morje‹ in ne bo dvomil v
svojem srcu, temveč verjel, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo zgodilo. Zato vam pravim: Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo. (Mr 11,23-24)
Iz teh verzov vemo, da prejemamo po veri oziroma z verovanjem in da je »vse« mogoče tistim, ki verujejo. No, »vse« pomeni karkoli.
Veselimo se lahko že nezasluženega daru večnega življenja z otroškim veseljem. Vsakič, ko
prejmemo usmiljenje in milost praznujmo, kot da bi šlo za nov koncept in ne za starega, ki smo ga doživeli že milijon-krat. Mislim, da si ta svet želi tega kar imamo mi – odnos z najbolj
neverjetnim Bogom, ki daje najbolj neverjetna darila.
Ne smemo biti na lestvici gorečnosti nekoliko nižje, ker to lahko škoduje naši verodostojnosti.
Zakaj bi kdo želel biti del Božjega kraljestva, če je to za nas nekaj, za kar nam ni preveč mar?
Po drug strani pa, ko otroci prejmejo darilo in so ga veseli, povedo to vsem ljudem, ki jih poznajo, in vsem, ki jih ne poznajo. Včasih govorijo o tem nekaj časa.
V (Mr 10,15) Jezus reče učencem: »Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« Kristusovo izjavo je spodbudila njihova jeza nad množico otrok, ki so čakali, da bi ga videli. Učenci, so se zelo trudili, da bi otroke zadržali stran, toda Jezus je vztrajal, da pridejo.
In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal. (Mr 10,16) Otroci se ne sramujejo; starejši se. Otroci so polni čudenja, občudovanja in zaupanja in se ne sramujejo tega pokazati. Toda ko življenje mineva, se pritiski stopnjujejo in razočaranja se kopičijo kot stari časopisi, nagibamo se k temu, da se umaknemo, zgradimo zidove in se sprašujemo, ali je Bog vreden našega popolnega zaupanja, kot smo mislili.
Kot odrasli smo nagnjeni k temu, da se večinoma zanašamo nase – na svojo izobrazbo, talente, lastnosti in seveda na svoje brezhibne sposobnosti upravljanja s časom. Toda Bog ne zagovarja popolne neodvisnosti od Njega.
Njegovo upanje za vsakega od nas je, da se bomo tako močno oklepali Kristusa, da bi lahko rekli, da: ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. (Gal 2,20a) V tem ni nobene neodvisnosti.
Tako kot je otrok v vsem odvisen od staršev, si Bog želi, da smo mi v vsem odvisni od njega.
Prav tako nimamo razloga, da mu ne bi zaupali. Njegovi dosedanji dosežki so brezhibni. V
(Ps 18,31) beremo: To je Bog, njegova pot je popolna, Gospodov izrek je prečiščen, ščit je
vsem, ki se zatekajo k njemu.
Vendar težko zaupamo z vsem srcem, saj bi to pomenilo, da se odpovemo nadzoru. Sprašujemo se: »Kaj pa, če Bog ne stori tega, kar hočem?«
Kakor otroci, ki so ljubljeni in cenjeni, zaupajo besedi svojih staršev, tako si Bog želi, da mi
zaupamo njemu. Gospod je za nas, ne proti nam. Božji otrok se nima česa bati. Bog od nas
pričakuje otroško zaupanje.
V Svetem pismu smo poklicani tudi k zrelosti. (1 Kor 14,20) Pravzaprav pisec pisma Hebrejcem graja vernike, ki ne rastejo v svoji veri. (Heb 5,12-13) Cilj ni razmišljati kot otrok, temveč zaupati kot otrok, ne glede na to, kam nas Bog vodi, kaj se zgodi ali kako razočarani smo, in vsak dan verjeti, da je Božja beseda še vedno resnična.
Sprejeti Božje kraljestvo kot otrok ni le čaščenje, navdušenje, odvisnost in zaupanje. Gre tudi za ponižnost.
V Markovem evangeliju se Gospodov opomin, naj bomo kot otroci, pojavi sredi obsežnega nauka o tem, kaj pomeni biti velik v Božjem kraljestvu. Učenci so se prepirali o tem, kdo med njimi je največji. Jezus je to vedel, zato jih je poklical k sebi in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« (Mr 9,35b)
Nato Jezus vzame za ponazoritev otroka v naročje. Otroci so veljali za ene najnižjih članov družbe. Morda je želel povedati, da če si resnično prizadevamo za veličino v Božjem kraljestvu potem se moramo postaviti na zadnji del vrste. Ponižajmo se, tako kot je to storil Jezus, ko se je »ponižal, tako da je prevzel podobo služabnika«. (Flp 2,7)
Vemo, da moramo verjeti, toda kje se to verovanje zgodi? Verzi, ki smo jih do sedaj preučevali, nam kažejo, da verovanje poteka v našem srcu, ne v naši glavi. To potrjuje tudi odlomek v Svetem pismu. (Rim 10,8-10) V vsaki od teh vrstic se uporablja besedo »srce« in neka oblika besede »verovati« oziroma »vera«. V (Rim 10,10) beremo: S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja.
Vse kar prejmemo od Boga, pride na enak način – po veri ali po verovanju. Verujemo s srcem in ne z glavo – z razumom ali fizičnimi čutili. Vera torej prihaja iz našega srca in ne iz našega razuma. Kaj pa Božja beseda pravi o srcu? Namreč rečeno nam je, da naj verujemo s srcem, toda kaj je srce? V (1 Pt 3,4) beremo: …ampak naj bo to rajši skriti človek srca v nepropadljivosti krotkega in tihega duha, ki je dragocen v Božjih očeh. Peter uporablja tukaj izraza »skriti človek srca« in »duh« kot sopomenki. Naše srce je naš notranji človek oziroma naš duh.
Iz Svetega pisma vemo, da je človek tridimenzionalno bitje sestavljen iz duha, duše in telesa.
(1 Tes 5,23; Heb 4,12) Bogu ne verujemo z dušo (ki vključuje naš razum in čustva) ali s telesom. Bogu verujemo z duhom oziroma s srcem.
Ko Sveto pismo govori o veri s srcem, ne govori o veri s fizičnim organom, ki črpa kri po telesu. Govori o veri našega notranjega človeka oziroma našega duha. Vera je iz srca, duha človeka. Z drugimi besedami, verjamemo v notranjosti. Kar pa verjamemo v notranjosti, se manifestira navzven. Bog začne delovati v notranjosti človeka in deluje navzven. Na primer, ozdravitev se ne začne navzven – začne se z vero v srcu (navznoter). Ko molimo, verjamemo, da prejemamo, in potem bomo imeli ozdravitev, ki si jo želimo (navzven).
V (Rim 10,17) vidimo, da vera prihaja s poslušanjem Božje besede, v (Gal 3,5) pa vidimo, da je Pavel izvajal krst v Svetem Duhu, ozdravljanja in druge čudeže »s poslušno vero« oziroma s tem, da so ljudje poslušali oznanjevanje vere. Vendar je potrebno omeniti, da so ljudje sami morali prejeti in sprejeti – v svoja srca – Besedo, ki jo je Pavel oznanjeval.
Kristjani velikokrat preprosto sprejmejo, kar reče nekdo drug, namesto da bi sami preučevali Sveto pismo in prišli do spoznanj. Vedno ljudi spodbujajmo, da naj ne verjamejo le na besedo, ampak naj sami preučujejo. Sami ugotovimo, kaj pravi Sveto pismo. Kaj reče nekdo ni pomembno, pomembno je, kaj pravi Božja beseda.
Torej sami ugotovimo, kaj pravi Sveto pismo, in to ponovimo, ne le tisto, kar smo slišali od nekoga drugega. Če Sveto pismo to ne pravi, tega ne ponavljajmo! Ne sprejemajmo tega, kar
pravi kateri koli pridigar, razen če si to lahko sami preberemo. Ne smemo slediti nobenemu
človeku; slediti moramo Bogu.
Vera v ozdravljenje ne bo prišla samo s tem, da slišimo pridigat o ozdravljenju, razen če tega ne
vidimo v Svetem pismu in jo sprejmemo zase. Vera ne bo prišla samo s poslušanjem učnih
posnetkov ali sporočil, ki jih slišimo preko medijev. Vera pride, ko slišimo Božjo besedo, jo
sprejmemo zase in ji verjamemo v svojem srcu.
Poiščimo vsak odlomek iz Svetega pisma, ki je podan v pridigi, in se s temi odlomki hranimo v svojem prostem času. Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici. (1 Jn 3,18)
Zelo pomembno za življenje vsakega kristjana je pomen poslušanja v povezavi z vero. Vendar pa brez tega, da ne tudi sami preučujemo Božjo besedo, ne pride vera. Verjeti moramo Božji besedi sami – v svojem srcu – da bomo prejeli od Njega. Bog bo res včasih storil čudež in storil nekaj čudežnih stvari, vendar to ni običajen način prejemanja od Njega. Zato ne sedimo in ne čakamo, da se kaj zgodi. Ampak se poglobimo v Besedo sami, verjemimo ji v svojem srcu in nato storimo, kar Beseda pravi!
Da prejmemo Božjo kraljestvo moramo dati Boga na prvo mesto. Jezus sam nas spodbuja k
molitvi: »Pridi tvoje kraljestvo,…« (Mt 6,10) Ne gre za našo agendo pred Božjo. Gre za Božjo agendo pred vsem drugim. Gre za manj nas in več Njega.
Težava je v tem, da je to ravno nasprotno od večine nas. Na splošno si ne želimo biti manjši in manj pomembni. Ampak smo radi zaželeni, želeni in če je mogoče biti nekoliko višje na svetovni lestvici z lastnimi zaslugami. Jezusove besede so bile za učence revolucionarne in če smo iskreni, je to še danes revolucionarno razmišljanje.
Prejemanje Božjega kraljestva kot otrok ni enkraten dogodek. To je vsakodnevna izbira. Ali se bomo danes odločili, da bomo navdušeni nad dobrimi darovi, s katerimi nas Oče še naprej obsipava, ali bomo le navdušeni nad tem neverjetnim Bogom, ki nas ljubi? Ali se bomo zanašali nanj, tako kot so otroci odvisni od zemeljskega očeta? Ali se bomo oklepal vsake njegove besede? Ali mu bomo zaupal? Ali se bomo ponižal, tako kot se je Jezus?
Bodimo vsak dan navdušeni, ko odpiramo svojo Biblijo. Bodimo željni in prevzeti Božji otroci. Bodimo polni zaupanja in predanosti, z velikim pričakovanjem pričakujemo, kaj bo rekel naš Odrešenik, in bodimo dovolj ponižni, da to sprejmemo vsak dan.
Comments
Post a Comment