Slavimo Boga ne glede na okoliščine

»Tedaj je sredi zbora prišel GOSPODOV duh nad levita izmed Asáfovih sinov Jahaziéla, Zeharjájevega sina, Benajájevega vnuka, Jeiélovega pravnuka in Metanjájevega prapravnuka. Rekel je: »Pozorno prisluhnite, vsi Judovci in jeruzalemski prebivalci in kralj Jόzafat! Tako vam govori GOSPOD: Ne bojte se in se ne plašite pred to veliko množico, kajti ne boste se bojevali vi, temveč Bog. … A tokrat se vam ne bo treba bojevati: samo razpostavite se in čakajte, Judovci in Jeruzalemci, pa boste videli zmago, ki vam jo bo naklonil GOSPOD! Ne bojte se in se ne plašite! Jutri pojdite proti njim in GOSPOD bo z vami.« (2Krn 20,14-15;17)

Svet nam nalaga breme, ki ga Bog noče, da bi ga nosili. On želi, da živimo zanj v svojih mislih, telesih in v duhu, da si prizadevamo, da bi bili živa žrtev, in izpolnili Božjo voljo, namesto svojih želja.

V (Rim 12,1-3) beremo: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.«

Z molitvijo iščimo Božjo voljo in se v njej veselimo. Pogovarjajmo se z Bogom preko molitve, preko slavljenja, preko Božje besede, preko dejanj drugih, preko vizij in sanj, saj On zelo rad govori. Zavedati se namreč moramo, da služimo živemu Bogu, ne nekemu kipu, ki ne vidi in ne sliši. V (1Tes 5,16-18) beremo: »Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.«

Na naše življenje zelo vplivajo naše okoliščine. Kadar se zgodijo dobre stvari je zelo pomembno, da se Bogu zahvalimo za njih. Slednje osvojimo, kadar imamo za to namen in s prakso. Zato čim večkrat sprostimo svoj potencial za slavljenje z namenom, da se zahvalimo Bogu za vse dobro kar nam daje in za njegovo vodstvo.

Zavesten pogovor skozi molitev, iskanje Božje volje, odločitev za veselje in slavljenje nad zmago vodi do bolj namenske oblike slavljenja. To še posebej velja, kadar si prizadevamo, da bi takšna dejanja postala praksa vsako minuto našega dneva, namesto da bi bil to le nedeljski ritual. Besedilo je jasno. Pravi: »Neprenehoma molíte.« (1Tes 5,17) Molitev pa je vedno tudi uvod v slavljenje Boga.

Gospod želi, da pridemo k njemu takšni kot smo. On želi da smo urejeni in da smo hkrati s fokusom na njem. Nič ni narobe, če želimo biti lepega videza, če poskrbimo za naše družinske člane, da jih zbudimo, jim pripravimo zajtrk in gremo v nedeljo z njimi na bogoslužje. Ta del, ta nedeljski ritual je seveda pomemben. Je pa še drugi del, ki pa je ravno tako pomemben, če ne še bolj, to pa je, da Bog želi, da mu damo čast in slavo z iskrenim srcem. V (1Tim 2,9-10) beremo: »Tako naj ravnajo tudi ženske, in sicer v urejeni obleki. Zaljšajo naj se s sramežljivostjo in razumnostjo. Ne s spletanjem las in z zlatnino, ne z biseri ali dragoceno obleko, ampak z dobrimi deli, kakor se spodobi ženskam, ki javno izpovedujejo svoje strahospoštovanje do Boga.«

To ne pomeni, da nam ni treba skrbet za to, da bi bili videti lepi in urejeni za slavljenje Boga, vendar nam to olajša pritisk, češ da moramo biti popolni. On želi, da sprejmemo vse pomanjkljivosti na svojem telesu in da nam ga ni treba pod pritiski preoblikovat. Ne pozabimo, da On ve, kako smo videti pod našo obleko, pod korektorjem, bronzerjem, posvetljevalcem in lakom za lase, in nas ljubi, takšne, kot smo.

On želi, da pridemo k Njemu takšni, kot smo, da ga častimo in slavimo. Morda bi kdaj lahko prihranili energijo, ki jo porabimo za vsa ličila in dodatke, tako da bi ga preprosto slavili s služenjem drugim!

Veliko lažje je slaviti in častiti, ko nam gre vse po načrtih. Vendar lahko v težkih trenutkih s slavljenjem z določenim namenom sprostimo moč in izkoristimo priložnost, da iščemo Boga, hkrati pa sprejemamo, da gre kaj narobe. Ni boljšega primera kot je Job.

Pravzaprav nam odlomek iz Jobove knjige pove, da si je Job izbral svoj najtemnejši trenutek, da bi slavil Boga. V (Job 1,20-21) beremo: »Tedaj je Job vstal in pretrgal svoja oblačila, si ostrigel glavo, padel na tla in molil. Govoril je: »Nag sem prišel iz materinega telesa in nag se vrnem tja. GOSPOD je dal, GOSPOD je vzel, naj bo hvaljeno ime GOSPODOVO!«

V (Ps 34) nam David pove, kako in kdaj naj slavimo našega nebeškega Očeta. Pove nam, da mora biti naš cilj da vsak dan, ne glede na to, kaj se dogaja v našem življenju ali v našem razpoloženju, kakšna čustva občutimo zaradi določenih stvari, z določenim namenom slavimo Boga. Seveda je to lažje reči, kot storiti. V (Ps 34,2-3) beremo: »Slavil bom GOSPODA ob vsakem času, njegova hvalnica bo vedno v mojih ustih. Z GOSPODOM se hvali moja duša, ponižni naj slišijo in se veselijo.«

https://www.youtube.com/watch?v=z7YleGJBj7A&list=RDz7YleGJBj7A&start_radio=1

Slavljenje tako postane naš glas, ki povabi Božjo prisotnost v našo temno ujetost. V (Ps 149) beremo: »Aleluja! Pojte GOSPODU novo pesem, njegovo hvalnico v zborih zvestih! Izrael naj se veseli v njem, ki ga je naredil, sinovi sionski naj se radujejo v svojem Kralju. Naj hvalijo njegovo ime s plesom, na boben in citre naj mu igrajo. Zakaj GOSPODU je po volji njegovo ljudstvo, ponižne venča z zmago. Zvesti naj vriskajo od veselja v njegovi slavi, naj vriskajo na svojih ležiščih. V njihovem grlu naj bodo Božji slavospevi in dvorezni meči v njihovi roki, da se maščujejo nad narodi, da kaznujejo ljudstva; da njihove kralje vklenejo v okove, njihove odličnike v železne verige; da izvršijo nad njimi napisano sodbo, to je čast za vse njegove zveste. Aleluja!«

Slavljenje je tako duhovno orožje v ustih in rokah vernika. V naših ustih povzdigujemo Boga, sodbo pa prinašamo pred Gospoda.

Tudi če nam to pogosto ne uspe, si tega ne smemo očitat. Bog ve, da nismo popolni. Vendar bolj kot to vadimo, bolj naravna se nam bo zdela ta oblika slavljenja. In to je navsezadnje tisto, kar Bog želi za nas!

Če beremo Sveto pismo, predvsem Staro zavezo, vidimo da opisuje mnoge bitke in boje, v nekaterih kristjani zmagujejo, v nekaterih so poraženi. Zelo dobro vidimo, kako se boj odvija in kakšni strateški bojni načrti so uporabljeni. Ti podrobni načrti so zapisani v našo korist, saj nam zagotavljajo načrte, ki jih lahko uporabimo pri soočanju s podobnimi izzivi v današnjem času.

Petje hvalnic oziroma slavljenje je bilo skrito orožje tudi Jόzafatove vojske, ki so ga Jόzafatovi možje uporabili proti nasprotni vojski, ko so peli: »Zahvaljujte se Gospodu, ker na veke traja njegova dobrota.« (2Krn 20,21)

V tej zgodbi vidimo, da so bili meči in sulice odloženi v korist zelo nekonvencionalnega orožja, ki je premagalo mogočno vojsko. Uporabljeni pristop je bil zagotovo vizionarski in je prestal preizkus časa, saj lahko to posebno orožje uporabimo še danes. Začnimo torej in odkrijmo, kaj je to orožje, kakšno moč ima in kako ga lahko uporabljamo, ko se soočamo s svojimi življenjskimi bitkami.

V času te zgodbe je bil Jόzafat kralj nad Judom. Nekega dne je slišal presenečenje od svojih stražarjev, da se proti njegovemu kraljestvu približuje mogočna vojska. Sovražnik se je približeval iz nepričakovanega kota, namreč skozi redko uporabljena »zadnja vrata« njegovega kraljestva, ki so v En-Gediju na obali Mrtvega morja.

Ta mogočna vojska je načrtovala zavzetje Jeruzalema s prehodom skozi strm vzpon na Ziz. Vzpon na približno 550 metrov v manj kot enem kilometru po ozki skalnati poti je od vojakov zahteval veliko mero telesne pripravljenosti in vzdržljivosti. Toda častniki so vedeli, da bo pot do Jeruzalema in zmage, ko bo ta ovira premagana, hitra in lahka.

Kljub vnaprejšnjim opozorilom je Jόzafata prevzel strah, ko je zagledal bližajočo se mogočno vojsko. Jόzafatu se je zdelo, da jo je nemogoče premagati, in ni vedel, kaj naj stori ali kako naj se spopade s to napadalno hordo.

Se lahko poistovetimo s to situacijo? Se počutimo preobremenjene zaradi preizkušnje ali izziva, ki nam ga je Gospod postavil na pot? Nas je presenetil, tako kot je presenetil Jόzafata? Morda se prav v tem trenutku soočamo z nekaterimi izzivi in se morda sprašujemo, kako se z vsem tem spopasti.

Iz pristopa, ki ga je izbral Jόzafat se lahko naučimo, da se obračamo k Bogu. Namesto, da bi se Jόzafat zanašal na moč lastne roke in mobiliziral svoje mogočne bojevnike, se je obrnil iskat Gospoda. V (2Krn 20,3-4) beremo: »Jόzafat se je prestrašil, se zatekel h GOSPODU in razglasil post po vsem Judu. Judovci so se zbrali, da bi iskali pomoč od GOSPODA; tudi iz vseh Judovih mest so prišli iskat GOSPODA.«

Ali se tudi mi odzivamo na izzive najprej tako, ko se nenadoma pojavijo na naši poti? Ali je naš prvi odziv podoben Jόzafatovemu in najprej poiščemo Gospoda in ga prosimo za pomoč? Če smo iskreni lahko priznamo, da to vedno ni pot, ki jo uberemo, ker so naši prvi nagoni, da poskušamo sami rešiti problem na način, kot znamo. Vendar Gospod želi, da se mi kot njegovo ljudstvo, naučimo da mu zaupamo, se nanj zanesemo in mu pustimo, da nam pomaga. Zato pa moramo biti odprti in ga prositi.

Dovoliti si moramo, da mu dajemo priložnost, da nam spregovori in da nas vodi čez to situacijo. Jόzafat se je spopadel s to veliko grožnjo njegovemu ljudstvu, tako da je molil. Njegova molitev je bila v celoti iskrena in lepa. V (2Krn 20,12) beremo: »O naš Bog, mar jih ne boš obsodil? Mi smo namreč nemočni pred to veliko množico, ki prihaja nad nas. Ne vemo, kaj naj storimo: vate so uprte naše oči!«

V tej molitvi je Jόzafat prepoznal Boga in se prepustil Božjemu vodstvu. To je ključna točka v zgodbi, saj ta ponižnost določa potek dogodkov, ki sledijo. Ta kralj se za sodbo obrača na Kralja kraljev.

Za Jόzafata je bila to zelo osebna lekcija, ki se jo je moral naučiti, saj njegovo ime dobesedno pomeni 'Gospod je sodil' …

Ponižnost pa odpira vrata. Namreč prav s tem dejanjem ponižnosti, tako kralja kot ljudstva so se odprla vrata, da je Gospod lahko vstopil mednje in postal vir njihovega odrešenja.

Osebna izpoved kristjanke, ki ji je Bog podaril talent slavljenja z gibi:

Sama sem ena izmed tistih, ki imamo včasih dvome ali je to kar dobim od Boga res od Njega. Sem ena izmed tistih, ki se želijo prepričat, če so te stvari res od Njega. Namreč včasih res preprosto rabim te potrditve, da hodim po pravi poti. Sploh takrat, ko že dolgo časa čakam na to da Bog odgovori.

Slavljenje in čaščenje je vedno imelo posebno mesto v mojem srcu, čeprav je zelo pomemben del v mojem življenju tudi Božja beseda, ob kateri duhovno rastem oziroma ob kateri večkrat dobim potrdilo, da to kar me Bog uči na samem je res od Njega.

V (Jn 20,27) beremo: »Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« S tem dejanjem je Jezus pokazal, da ni jezen na Tomaža, ampak da želi, da postane veren in da mu začne zaupat. V (Ef 5,10) beremo: »Preizkušajte, kaj je všeč Gospodu!« v (1Jn 4,1-3) pa: »Ljubi, ne zaupajte vsakemu duhu, ampak duhove preizkušajte, ali so od Boga, kajti veliko lažnih prerokov je prišlo v svet. Božjega duha spoznavate po tem: vsak duh, ki prizna, da je Jezus Kristus prišel v mesu, je od Boga; noben duh, ki Jezusa ne priznava, pa ni od Boga. To je duh antikrista, o katerem ste slišali, da pride, zdaj pa že je v svetu.«

Kot je molitev in slavljenje pomemben del na moji duhovni poti so tudi Božja beseda in spoznanja od Boga pomemben del moje poti.

S to mislijo v mislih pa moram priznati, da se trudim tudi živeti. V času ko hitim po opravkih, včasih poslušam slavilno glasbo ali pa imam tihi čas z Gospodom, dan pa vedno začnem z branjem božje besede. En dan v tednu pa namenim Gospodu. V (1Mz 2,3) beremo: »In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal.«

Tako se skušam upreti sovražniku, da čim več časa preživim z Gospodom. Čeprav si želim še več časa v svojem življenju nameniti slavljenju in čaščenju čez teden, vendar se žal prevečkrat ujamem v kaos, da pozabim Jezusu izkazati svojo hvaležnost.

Biti drugačen pa ni vedno lahko, čeprav te Bog vodi, lahko dobivaš nasprotovanja tako z leve kot z desne, vendar se na to ne smemo ozirat, ker to je samo sovražnikova taktika, da nas zaustavi.

Vedno, ko dobimo blagoslov, ali pa se v našem življenju zgodi Božja volja, pride sovražnik in nam hoče, ta blagoslov ukrasti. Sovražnik želi, da namesto veselja, se ukvarjamo z našimi notranjimi občutki ali dvomi, ali je to kar se je zgodilo, prav da se je zgodilo, ali ni to napačno, ali je to kar sem slišal res od Gospoda, ipd. Prav tako pa ni od Gospoda pretirano premišljevanje o določeni stvari. Sama sem na začetku poti z Gospodom to rada počela, rezultat temu pa je bil, da mi je bil odvzet čas in volja. Že v Svetem pismu v (Jn 10,10) beremo: »Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.«

V (Mt 12,43-45) beremo: »Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja, in ga ne najde. Tedaj pravi: ›Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel.‹ Ko pride, jo najde prazno, pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo. Nazadnje je s takim človekom huje, kot je bilo na začetku. Tako bo tudi s tem hudobnim rodom.« Na nas pa je, da prestopimo to oviro in se sploh ne oziramo na sovražnika, ter mu ne dovolimo, da se ponovno ugnezdi v našem umu. Zato je zelo pomembno, da po borbi damo vso slavo Bogu, zapolnimo to praznino, ta prostor z njegovo prisotnostjo in da uživamo v blagoslovih in v svobodi, ki nam jo daje naš Gospod.

Krščanstvo ni vera, kaj ne smem, ampak je vera kaj lahko.

Vsak izmed nas ima svojo osebno bitko. Vendar bolje kot da gledamo na to, kaj nimamo, je da gledamo na to kaj imamo. Ne dovolimo si, da se že zbudimo z negativnimi mislimi in da kritiziramo vsako stvar, ki se ne zgodi tako, kot si to mi predstavljamo ali želimo. Bolje kot to je, da odmislimo svoje načrte, se zahvalimo Bogu, da smo se sploh zbudili in ga vprašamo, kaj želi da danes storimo. Verjamem, da nam bo dal kakšen kratkoročen ali dolgoročen cilj. Če nam da oboje se skoncentrirajmo na kratkoročnega, ker po vsej verjetnosti je tudi ta del dolgoročnega cilja. Ali pa nam ta cilj prepreči, da bi kaj izvedel na svojo roko, ob svojem času ali pa je to pogoj, da preden dosežemo tisti dolgoročni cilj, opravimo tega. Mi vidimo del celote, on vidi celoto.

Kadar srečamo človeka, ki ga jeza tako popade, da se ne more kontrolirat, slavljenje pa ga sploh ne zanima, naša usoda pa je, da moramo nekaj časa biti v prostoru s tako osebo je v takih primerih dobro, da prižgemo slavilno glasbo. Če osebo tudi nežna, tiha slavilna glasba moti, pa se v takem primeru lahko odmaknemo stran, kjer slavimo Boga ali poslušamo slavilno glasbo, takšna slavilna glasba bo delovala kot nekakšen ščit med nami in duhovi, ki so v takšni osebi. Vemo namreč, da v slavljenju Božjega ljudstva prebiva Bog. (Ps 22,4) Najbolj pomembno pa je, da za takšno osebo molimo.

Včasih sem tudi sama del molitvene skupine, ko me Gospod vodi v to da sem zraven kot slavilka. Zato lahko rečem, da je tudi slavljenje včasih del molitvenega časa.

Zgodilo se mi je, ko sem slavila na ženski konferenci z gibi oz. s slavilnim plesom, da je moj način slavljenja opazovala skupina žena, za kar pa jaz nisem vedela, ker sem slavljenje namenila Njemu, v skladu z njegovim vodstvom, ne ozirajoč se kako me vidijo drugi. Po slavljenju sem se z njimi slučajno srečala na hodniku. Začele smo se pogovarjat, ko mi ena izmed njih reče, veš če bi te ljudje iz zunaj videli, kako plešeš, bi eni zbežali ker bi se ustrašili. V tistem trenutku, vajena že marsičesa, sem ji odgovorila: »Razumem te. Vendar veš kdo se boji slavljenja in kaj mi je tisti čas, ko sem tako slavila Gospod pokazal?« Želela je vedeti kaj. Povedala sem ji: »Bog mi je pokazal, kako se borim s demoni. In verjemi, tisti ki bi zbežal ne bi bil človek, bili bi duhovi, ki so prišli z njim.«

Glede nato, da je bila to ženska konferenca, verjamem, če bi se takšna ženska vznemirila in če bi pod vplivom sovražnika odšla, bi Bog odšel tudi z njo. Bog bi tudi v tem primeru izpolnil svoje načrte, ki bi jih imel s to ženo. Tudi sama sem včasih del nenavadne situacije, da vidim nekaj kar raje ne bi videla, ali slišim nekaj kar raje ne bi slišala. Takrat dam to pred Gospoda in ga vprašam Gospod zakaj sem morala biti del tega, to slišati ali videti. Namreč to, kar se mi je zgodilo me še nekaj časa spremlja. Moram priznati, da vedno takoj ali čez čas dobim spoznanje, zakaj se je moralo to zgoditi. Dostikrat tudi zato, da molim za to osebo ali za to situacijo.

Ne verjamem v naključja, verjamem pa v to, da se nam vse zgodi, z določenim razlogom. Kakšnim pa, pa Bog ve, zato vedno stopimo do njega, da nam odgovori in da ta stvar dobi svoj smisel.