Slavljenje je pot do svobode

»V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.« (1Tes 5,18)

Slavljenje Gospoda je eno najučinkovitejših duhovnih orožij, ki jih lahko kristjan uporabi za premagovanje hudiča, sveta in sebe, saj življenje v stanju slavljenja Gospoda odvrne naš pogled od nas samih, naših okoliščin in naših situacij. In ko odstranimo sebe s poti, se odstrani »gorivo«, ki ga hudič, svet in jaz uporabljajo za povzročanje duhovnega poraza.

Kristjan, ki je »mrtev sebi«, se izgubi v čudenju in začudenju nad tem, kdo je Bog, in egocentrično življenje se očisti. V procesu, ko postajamo manj sebični, se glavna ovira za resnično slavljenje Boga počasi dvigne iz srca in jo nadomesti nesebično slavljenje Boga, vrednega vse slave in hvale. Naj nas Gospod nauči, kako uporabljati orožje slavljenja v našem vsakodnevnem boju proti našim duhovnim sovražnikom.

Slavljenje premaga naše duhovne sovražnike, ker nas odvrne od nas samih in je gorivo, ki se uporablja za duhovno zmago. Vse zato, ker slavimo njega.

V slavljenju je moč, ki sprosti sovražnikov primež nad nami in odmaši stvari, ki so nas ovirale pri izpolnjevanju Božje volje in oskrbi za naše življenje. Bog si zasluži naše slavljenje in ni ga težko vsak dan slaviti, le disciplinirati se moramo. Njegova beseda je polna Božje slave, še posebno Psalmi.

Slavljenje Boga ima takšno moč kot dinamitna palica, ima moč odpraviti strukture suženjstva in zatiranja v našem življenju.

Ker pa sovražnik to ve, nas skuša pri tem zaustaviti. Njegove taktike so:

• godrnjanje in pritoževanje,

• žalost srca,

• depresija,

• brezup, (Rim 4,19)

• užaljenost v Bogu, ki vodi v gnusno grenkobo in v obrambo, (Lk 17,1)

• pohlep (Lk 12,15) – nenadzorovane želje po tem, kar pripada drugim. Pohlep izvira iz nezadovoljstva in primerjanja,

• tesno oklepanje negativne preteklosti. (Lk 9,62) Iz preteklosti se lahko spominjamo dejanja samo zato, da vidimo iz česa nas je Bog izpeljal, da smo mu lahko zato hvaležni ter o tem pričujemo drugim, in kadar gre za osvobajanje, da vidimo, kje je korenina našega problema,

• vzvišenost – dejanje ponosa in aroganca do Boga, ponos je uničevalec, (Dan 4,30; Lk 12,19-21)

• duh žalosti. (Iz 61,1)

Vse sovražnikove taktike je možno premagati z zavestno slavo Bogu.

Slavljenje sprošča Božjo nadnaravno moč. V (Ps 22,4) beremo: »In ti si Sveti, prestoluješ nad hvalnicami Izraela.« Bog prebiva v slavljenju svojega ljudstva, zato sprošča Božjo nadnaravno moč. Gospoda moramo slaviti ne glede na to, kaj se zgodi in nenehno pričevati o njegovi slavi in milosti.

Zgodba o Apostolu Pavlu in Sili govori, da sta nekega dne šla na molitveno srečanje, ko sta ravno na poti srečala deklo, ki je z vedeževanjem zaslužila veliko denarja za svoje lastnike. Po določenem času nadlegovanja je Pavel ukazal, da naj duh vedeževanja zapusti dekle. Božja beseda nam pravi, da jo je v tistem trenutku zli duh zapustil (Apd 16,1-18), kar pa je povzročilo, da sta bila Pavel in Sila neupravičeno aretirana in pretepena.

Ko sta lastnika spoznala, da njunega zaslužka ni več, sta zgrabila Pavla in Silo in ju odvlekla na trg pred oblastnike. Kmalu se je napadu pridružila zbrana množica in rimska oblastnika sta jima strgala oblačila in ju velela pretepsti.

Po bičanju so ju pod strogim nadzorom odpeljali v hladno, temno podzemno ječo, kjer so jima noge vklenili v klade.

Tudi današnji kristjani trpimo krivice. Pavel in Sila nista storila ničesar narobe, a sta bila hudo kaznovana, ker sta razkrila in preprečila hudobna dejanja človeka, ki sta ju tožila. Prav to pa počne sovražnik tudi danes kristjanom, ki stojijo za resnico Božje besede. Zaradi vere smo zasmehovani, preganjani, kaznovani z visokimi denarnimi kaznimi, zaprti in celo umorjeni, vendar nas to ne bi smelo presenetiti.

V poslednjih dneh je apostol Pavel rekel Timoteju v (2Tim 3,2-7): »Ljudje bodo namreč samoljubni, lakomni, bahavi, prevzetni, preklinjevalci, neposlušni staršem, nehvaležni in nesveti, brez srca, nespravljivi, obrekljivi, brez samoobvladovanja, divji, brez ljubezni do dobrega, izdajalski, predrzni, napihnjeni. Raje bodo imeli naslade kakor Boga, držali se bodo zunanje oblike pobožnosti, zanikali pa njeno moč. Tudi teh se izogiblji. Mednje namreč spadajo tisti, ki se vrivajo po hišah in lovijo z grehi obložene ženske, take, ki jih ženejo vsakovrstna poželenja in se vedno učijo, pa ne morejo nikoli priti do spoznanja resnice.«

Tudi v tej težki situaciji se je pokazala moč slavljenja. V tisti hladni, podzemni ječi sta Pavel in Sila okoli polnoči molila in slavila Boga. Medtem, ko so ju drugi jetniki poslušali.

Vsa ta zgodba nas lahko osupne, saj sta bila oba moža v bolečinah, ujeta v klade, pretepena, krvava, z ranjenim hrbtom, vendar ju to ni ustavilo in sta imela še vedno pogum in željo, da bi slavila Boga.

Kako bi se pa mi odzvali po tem, ko bi nas brutalno pretepli in vrgli v zapor, čeprav ne bi storili nobenega zločina. Ali bi tudi mi tako vneto slavili Boga? Pravzaprav bi se morda v svoji bedi in bolečini pritoževali in Boga spraševali, zakaj dopušča takšno brutalnost in nepravično kazen. Na srečo pa sta Pavel in Sila popolnoma zaupala Bogu in namesto da bi ga spraševala ali se nad njim pritoževala, sta ga slavila z vsem srcem. Slavljenje je sprostilo Božjo, nadnaravno moč.

Slavimo lahko vso njegovo dobroto in tudi če smo malodušni lahko zberemo pogum ter slavimo in poveličujemo Gospoda. (Ps 34,1-4)

Bog se je odzval na slavljenje Pavla in Sila nenadoma. V (Apd 16,26) beremo: »Iznenada pa je nastal silen potres, tako da se je ječa v temeljih zamajala; v hipu so se vsa vrata odprla in vsem jetnikom so odpadle verige.«

Tako kot so vsem jetnikom, popadale verige in so se vrata ječe odprla, ko so slišali Pavla in Sila slaviti Boga, tako lahko tudi nam, ko zavestno slavimo in častimo Boga, nenadoma popadajo verige tega, kar nas drži ujete v naših življenjih, da nas osvobodi, da zaživimo svobodno.

V (Apd 1,27-28) beremo: »Ječar se je prebudil. Ko je videl, da so vrata ječe odprta, je izdrl meč in se hotel ubiti; mislil je, da so mu jetniki pobegnili. Pavel pa mu je zaklical z močnim glasom: »Nič žalega si ne stôri! Vsi smo še tukaj!« Za ječarja je bila namreč avtomatska smrtna obsodba, če jetnik pobegne.

Če se sprašujemo, zakaj sta morala Pavel in Sila pretrpeti vse, kar sta storila, nam Bog v (Iz 55,8-9) pravi: »Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi.«

V (Apd 16,29-30) beremo: »Ječar je zahteval luč in planil noter. Trepetaje je padel pred Pavla in Sila, nato ju je popeljal ven in vprašal: »Gospoda, kaj naj storim, da se rešim?« Po vsej verjetnosti je bil ječar presenečen, da so bili še vsi jetniki tam in preobremenjen s tem, kar se je zgodilo. Ko je padel pred Pavla in Sila, je bilo to tudi dejanje kesanja in spoštovanja do Božje moči.

V (Apd 16,34) beremo: »Odgovorila sta mu: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« Nato sta oznanila Gospodovo besedo njemu in vsem, ki so bili v njegovi hiši. Vzel ju je s sabo še tisto nočno uro ter jim izpral rane; in pri priči se je dal krstiti z vso svojo družino. Peljal ju je na svoj dom in ju povabil k mizi; in veselje je navdalo njega in vso njegovo hišo, ker so našli vero v Boga.« Vsa ta dejanja ječarja pa so bila dejanja kesanja.

Tako kot Pavel in Sila moramo tudi mi v vsaki okoliščini zaupati Bogu in vedeti, da On ne misli le na naše dobro, ampak je njegovo srce usmerjeno k izgubljenim. Naša življenja Bog spreminja.

Pavel in Sila nista bila ganjena zaradi okoliščin. Njiju okoliščine niso ganile. Zaupala sta Bogu in ga slavila s pesmijo in s čaščenjem. Nato pa se je Bog mogočno razodel sredi temne ječe. Jetniki in ječar so bili priča njegovi osvobodilni moči. Vendar to ni bil največji čudež te noči. Ampak je bilo to odrešenje in krst ječarja in njegove celotne družine. Ali bi lahko bil kakšen boljši konec, kot to, da se je Božjemu kraljestvu pridružilo še več duš?

Vsi imamo v življenju težave in preizkušnje, nihče od nas ni imun. Satanov cilj je uničiti našo vero, zaupanje in upanje v Boga, zato nas napada z različnimi metodami. Toda, Bog pogosto dopušča te preizkušnje ne le zato, da bi dokazal pristnost naše vere, ampak tudi zato, da bi k sebi pripeljal druge.

Bog v preizkušnjah išče našo predajo njemu in naše slavljenje. Ko povzdignemo svoje roke k njemu in naš glas v hvalo, Bogu rečemo: »Ne glede na to, kaj se zgodi, ti bom zaupal in te slavil.« In prav v tej popolni predanosti Bogu in njegovi volji je njegovo srce spodbujeno k dejanju.

Gospoda lahko prosimo, da nam pomaga živeti v duhu slavljenja in zbližati naša srca, prepustimo se Njegovi čudoviti volji in da se spusti milostno na nas, ter nas osvobodi, ker njegove poti so nad našimi potmi.

Bogu lahko priznamo, da so trenutki, ko se nam ga ne ljubi slaviti. Lahko ga tudi prosimo, da nam pomaga, da bomo imeli z njim odnos, kot sta ga imela Pavel in Sila, ki se nista obremenjevala s svojimi okoliščinami, ampak sta se raje odločila prebivati v Njegovi navzočnosti in ga slaviti z vsem srcem. Bogu se lahko zahvalimo tudi za poraz sovražnika.

Sveto pismo in slavljenje sovražnika prestrašita in ga spravita v beg. Neki avtor je pred leti zapisal, da je »Satan alergičen na slavljenje.« Ko slavimo Boga in uporabljamo meč Duha (ki je Božja beseda), je sovražnik poražen. Strah se s slavljenjem manjša in pogum se veča.

Eden najučinkovitejših načinov, ki jih poznamo, kako premagati sovražnika v našem življenju, je močna kombinacija branja Božje besede in molitev. V (Jn 10,10) beremo: »Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« Sovražnik nam želi ukrasti samozavest, našo identiteto in uničiti našo vero. Dobra novica pa je ta, da imamo v Jezusovem imenu vso oblast.

V (Lk 19,17-20) beremo: »Dvainsedemdeseteri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.«

Okoli nas vidimo, čutimo, kako divja bitka vsepovsod. Zaradi tega lahko strah pri mnogih narašča. Zato se moramo vedno znova opomniti, da smo zmagali v Kristusu in da lahko premagamo strah. Eno najmočnejših orožij, ki jih poznamo, je moč slavljenja Boga s pomočjo Svetega pisma.

https://www.youtube.com/watch?v=pfdeCpXeEik&list=RDpfdeCpXeEik&start_radio=1

V Svetem pismu najdemo razloge zakaj slavimo Boga, ki so:

• Vsemogočnega Boga slavimo, ker smo odkupljeni, da bomo nekoč s Kristusom v nebesih. On je poskrbel za popolno rešitev preko prelite krvi in po vstajenju Jezusa Kristusa. Slavimo ga, ker nas je izbral, da bi bili brezmadežni in sveti v Njegovih očeh, zato lahko zahtevamo Kristusovo kri nad svojim umom in srcem, da nam daje moč, da zavržemo vse laži sovražnika in sprejmemo resnico, da smo v njegovih očeh sveti in ljubljeni. (Ef 1,3-4; Kol 3,12)

• Gospoda in Jezusa slavimo kot Kralja kraljev in Gospoda gospodov. Slavimo ga, ker je za nas dosegel zmago, ko je umrl in vstal od mrtvih. Lahko ga prosimo, da nam da Duha modrosti in razodetja, da ga bomo bolj spoznali in jasneje razumeli upanje, h kateremu nas je poklical. Slavimo ga, ker je ista moč, ki nas je obudila od mrtvih in ga posadila na Očetovo desnico, na voljo tudi nam. Slavimo ga, ker vsa oblast pripada njemu in ker je vse, vključno s sovražnikom, položil pod svoje noge. (Ef 1,17-22)

• Gospoda Boga slavimo, ker je on naše zatočišče in moč, ko nam grozi, da bo strah prevzel naš um. On je naša stalna pomoč v stiski. Ni se nam treba bati, ko se zemlja spreminja in se gore majejo v osrčju morja, čeprav hrumijo in se penijo njegove vode, četudi se tresejo gore ob njegovem vzdigovanju. On ima suvereno oblast. Slavimo ga, ker lahko prebivamo v njegovem zavetju in počivamo v senci Mogočnega. On je naše zatočišče in trdnjava. Slavimo ga, ker se nam ni treba bati nočne groze ali česar koli, kar nas napada podnevi. Varni smo v njegovi vsemogočni navzočnosti. Slavimo ga, ker je njegova navzočnost vedno z nami, tudi ko naletimo na težave lahko počivamo v njegovem zavetju. (Ps 46, Ps 91)

Moč slavljenja lahko aktiviramo na način, da:

• načrtujemo čas, preživet v prisotnosti Boga, ko poslušamo njegovo Božjo besedo

• iščemo njegov čudovit obraz in ga slavimo

• vadimo biti živa žrtev, da ne izpolnjujemo naših želja, ampak naše poslanstvo

• z molitvijo iščemo Božjo voljo in se v njej veselimo

• ohranimo skrb za našo podobo in služimo drugim

• se spomnimo Joba in tudi v slabem času glasno slavimo Boga

Čeprav se morda sliši neumno, smo pri planiranju svojih dejavnosti zelo uspešni, vendar je pomembno, da v ta plan vsak dan vključimo tudi čas za branje Svetega pisma. Ne glede na to, ali delamo zunaj doma ali doma, je vsakodnevni načrt dejavnosti, opravil in seznamov kaj moramo storiti, neskončno dolg, včasih že prav kaotičen. Ob vsem tem je kar preveč enostavno pozabiti se usesti in prebrati en del Svetega pisma.

V času, ko si zavestno vzamemo čas za Boga, lahko z zapisovanjem pogovora z Bogom ali podčrtovanjem besed v Svetem pismu lahko zagotovimo, da bo ta čas porabljen v premišljevanju Božje besede. V tistem trenutku je to ravno tako pomembno in upravičeno uporabljen čas kot obisk zdravnika, zobozdravnika ali tek po trgovskem centru v zadnjem trenutku, ker je naš otrok pozabil, da ima naslednji dan rok za projekt in potrebuje plakat in planer, kamor si bo takšne stvari zabeležil, da drugič ne bo pozabil.

Mnogi kristjani si ta čas vzamemo zjutraj takoj, ko vstanemo, in dan začnemo z branjem Božje besede.

V (Jn 4,24) beremo: »Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Ta verz kristjane spominja, da je Sveti Duh prisoten v Božji besedi. Konec koncev je avtor Svetega pisma Sveti Duh, ki je vodil roko človeka, da je Božjo besedo zapisal.

Ko si namensko vzamemo čas za branje Božje besede hranimo svoje duše s tem Duhom. V teh trenutkih ko ponotranjimo Božjo besedo, lahko začutimo mir in veselje, ki je vredno da se približamo Bogu in da mu damo slavo in čast. Veselje je namreč najbolj pogost predhodnik slavljenja Boga.

Čeprav ne sme biti pogoj, da ga slavimo. Zlahka se namreč osredotočimo na tisto, kar se nam zdi izziv ali kar nas boli ali nas vznemirja. Toda tudi v kaotičnih obdobjih življenja lahko iščemo njegov čudovit obraz in ga slavimo. Tudi On je tam!

V (Iz 25,1) beremo: »Gospod, ti si moj Bog, slavim te in hvalim tvoje ime, ker uresničuješ čudovite sklepe, oddavnaj zvesto in zanesljivo.« Ta verz govori neposredno Bogu o Božji zvestobi in čudovitih stvareh, ki jih Bog počne v našem življenju. Omeniti velja, da Izaija v tem odlomku omenja Božji načrt.

Zavedati se moramo, da včasih moramo preživeti ta kaotična obdobja v življenju, da se nekaj naučimo in da smo pripravljeni sprejeti čudovite stvari, ki jih je Bog pripravil za nas kot del svojega načrta. Pogled na življenje skozi to perspektivo nam ponuja priložnost, da lahko Bogu damo slavo z določenim namenom, da ga slavimo za njegovo modrost ali delo v našem življenju.