SLAVILNI GIBI

»Tako sem v svetišču zrl vate, da bi videl tvojo moč in tvojo slavo; zakaj tvoja dobrota je boljša kakor življenje, moje ustnice te smejo slaviti. Tako te bom slavil v svojem življenju, v tvojem imenu bom vzdigoval svoje roke.« (Ps 63,3-5) Da naše noge in razum ne zaidejo na napačno pot, moramo biti ves čas čuječi. Namreč Satan in njegovi angeli so zaposleni s tem, da ustvarjajo ohromelo stanje naših čutov, tako da včasih opozorila oz. opozorila in graje niso slišane. Ali če jih že slišimo ne vplivamo na naše srce in ne spremenimo našega življenja. Včasih lahko majhen otrok tako pritegne pozornost poslušalcev, da dragoceno seme ne pade v dobro zemljo in ne obrodi sadu, ko slavimo Boga in govorimo o njegovih čudovitih delih. Včasih pa imajo tudi mladi moški in ženske tako malo spoštovanja do občestva Boga in slavljenja, da med bogoslužjem nenehno komunicirajo med seboj. Ko bi vedeli, da jih Bog gleda in opazuje njihova dejanja, bi se sami nad sabo zamislili. Bog si želi pozornih pos...

»Slavite ga vsi, ki častite Gospoda, Boga bogov, pojte mu hvalnico in se mu zahvaljujte, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje.« (DanD 2,90) Za verno osebo je skupnost oziroma cerkev kot vrata v nebesa. Slavljenje, molitev, pridiga oz. beseda, ki jo izgovarja Kristusov predstavnik pa so duhovna sredstva, ki nas pripravljajo za služenje Bogu. Pred samim dejanjem služenja je pomembno, da se povežemo z Bogom in da prosimo, tako slavilci, moderatorji, kot oseba, ki bo podala besedo. V tihi molitvi se priklonimo Bogu in ga iskreno prosimo za pomoč. Predajmo se Bogu, še preden stopimo pred občestvo ljudi. Včasih se lahko tej molitvi pridružijo tudi ostali člani cerkve, ki čutijo, da so v to poklicani, da bi Bog blagoslovil srečanje s svojo navzočnostjo in da moč besedi in dejanjem, ki jih oznanjajo človeške ustnice in naši gibi. Ko se srečanje začne, naj se vsak prisoten odpre delovanju Svetega Duha in vsako srce naj se v tihi predanosti dvigne k Bogu. Molitve zvestih kristjanov bodo uslišane...

»Hvala Bόgu, ki nas v Kristusu kar naprej venča z zmagoslavjem in ki po nas razširja po vseh krajih blag vonj njegovega spoznanja.« (2Kor 2,14) Vedno bomo iz vsake preizkušnje ali na koncu vsake poti bili zmagovalci, če bomo le verjeli božji besedi in Boga slavili. Morda se nam vedno ne ljubi slaviti Boga, vendar ne bi smeli čakati s slavljenjem, vse do takrat dokler nam ne zapaše. Bog je vedno vreden našega slavljenja, zato Sveto pismo govori o slavljenju, kot o žrtvi, ki jo darujemo Bogu. V (Heb 13,15) beremo: »Po njem torej Bogu neprenehoma prinašajmo hvalno žrtev, namreč sad ustnic, ki slavijo njegovo ime.« Ko nam življenjske preizkušnje in stiske poskušajo vsiliti malodušje, lahko začnemo v veri izgovarjati: »Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (1Pt 2,24b), »Moj Bog, bogat, kakor je, bo po svojem bogastvu v veličastvu potešil vse naše potrebe v Kristusu Jezusu.« (Flp 4,19) »Hvala ti, Gospod. Moje potrebe so izpolnjene in po tebi je moje ozdravljenje. Aleluja!« To pomeni, daro...