Gib Ljubezen – Ljubezen do Boga in do bližnjega

»Poslušaj, Izrael: GOSPOD je naš Bog, GOSPOD je edini! Ljubi GOSPODA, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo!« (5 Mz 6,4-5)

Najbolj ljubeča stvar, ki jo lahko storimo za druge, je, da ljubimo Boga bolj kot njih. Če najbolj ljubimo Boga, bomo najbolj ljubili druge.

Vem, da to neverniku zveni kot nesmiselno blebetanje. Kako lahko nekoga najbolj ljubiš, če imaš najbolj rad nekoga drugega? Toda tisti, ki so »srečali živega Kristusa«, razumejo, kaj to pomeni. Poznajo globino ljubezni in širino milosti, ki teče iz njih do drugih, ko so sami napolnjeni z ljubeznijo do Boga in vsega, kar je zanje in jim pomeni v Jezusu in poznajo sorazmerno plitvo in ozko ljubezen, ki jo čutijo do drugih, ko njihova naklonjenost Bogu upada.

Ljubezen pogosto spremljajo občutki, vendar čustva niso osnova ljubezni. V kateri koli situaciji se lahko odločimo za ljubezen, ne glede na to, kako se počutimo.

Boga ljubimo tako, da izpolnjujemo njegove zapovedi in izpolnjujemo njegovo voljo. (Jn 14,15; 1 Jn 5,3; 2 Jn 1,6; Ps 40,8) Jezus je rekel, da je druga največja zapoved, ki je podobna prvi, ljubiti druge, in merilo, po katerem jih moramo ljubiti, je toliko, kolikor ljubimo sebe. (Mt 22,39) Nemogoče je resnično ljubiti Gospoda, ne da bi ljubili druge ljudi, kajti želja v Božjem srcu je ljubiti druge. V Svetem pismu v (1 Jn 4,7-11) beremo: »Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj.

Zaradi Božje ljubezni do nas smo dolžni ljubiti drug drugega. Izkazovanje te ljubezni se deloma izvede s predstavitvijo njegovega življenja drugim, s širjenjem evangelija njegovega kraljestva.

Obstaja razlog, zakaj je Jezus rekel, da je druga največja zapoved podobna prvi: če ljubimo Boga z vsem srcem, bomo ljubili svojega bližnjega kot samega sebe. (Mt 22,37-39) Deluje kot vera in deluje; če imamo prvo, seveda sledi drugo. Toda če Bog ni ljubezen našega življenja, ni možnosti, da bi resnično ljubili svojega bližnjega kot samega sebe. Kajti imeli se bomo nadvse radi.

Jezus je rekel, da je največja zapoved to, da »ljubimo Gospoda, svojega Boga z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo, z vso svojo močjo in z vsem svojim mišljenjem oz. razumom.« (Mr 12,30) Bog nam (svojemu ljudstvu) večkrat zapoveduje, da naj ljubimo Njega in da z vsem svojim srcem služimo samo njemu.

Najprej nas je On ljubil. Razlog, da bomo druge najbolj ljubili, ko bomo najbolj ljubili Boga, je ta, da ljubezen v svoji najbolj resnični, najčistejši obliki prihaja le od Boga, ker je Bog ljubezen. (1 Jn 4,7-8) Ljubezen je temeljni del njegove narave. Bog želi z nami imeti tesen ljubeč odnos. Njega ali kogar koli drugega lahko ljubimo samo zato, ker je Bog prvi vzljubil nas. Naša ljubezen do Boga je namreč odgovor na njegovo brezpogojno ljubezen do nas.

V Svetem pismu v (1 Jn 4,19) beremo: Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil. Ker je Bog ljubezen in smo ustvarjeni po njegovi podobi, lahko ljubimo tako kot on. (1 Jn 4,16) Svojo sposobnost ljubiti, je položil v naša srca. Nato nas uči, kako ljubiti, tako da nam pokaže, kako zgleda prava ljubezen.

In kako nas je ljubil? Ljubil nas je z največjo ljubeznijo, ki človeka spodbudi, da da svoje življenje za svoje prijatelje. (Jn 15,13) Toda to ne pomeni, da je Jezus nas, svoje prijatelje, ljubil bolj kot svojega Očeta. To pomeni, da nas je imel Jezus najbolj rad, ker je najbolj ljubil svojega Očeta. (Jn 17,26; Mr 14,36)

Drugim lahko zastonj dajemo le tisto, kar smo zastonj prejeli od njega. Kot nosilci Božje podobe (1 Mz 1,26) smo ustvarjeni, da ljubimo Boga in druge na enak način, kot Bog ljubi sebe in druge. Bog, ki je najbolj čista, popolna, mogočna in dragocena identiteta v obstoju, mora najbolj ljubiti samega sebe, da bi najbolj ljubil vse ostalo, saj je vse drugo »iz njega in po njem in k njemu.« (Rim 11,36) Če bi Bog ljubil nekaj ali nekoga drugega bolj kot sebe, bi kršil prvo zapoved (2 Mz 20,3) in glavno zapoved (Mt 22,37-38). Da bi Bog ljubil nekaj ali nekoga bolj kot samega sebe, bi bilo neprimerno, sprevrženo, nemoralno. Tako kot Bog ga moramo tudi mi nadvse ljubiti, da bi lahko najbolj ljubili vse ostalo.

Lahko pride do grozne posledice tega, da Boga ne ljubimo najbolj. Ko mi (ali karkoli drugega, če je to mogoče) postane naša največja ljubezen namesto Boga, postane ljubezen izkrivljena ali bolna. Ljubezen se na koncu spremeni v vse, kar želimo, da nam pomeni.

To je veliko zlo, večje, kot se pogosto zavedamo. To je svet, kot ga poznamo: vsak ljubi tako, kot je prav v njegovih očeh. Kar seveda pomeni, da vsak sovraži tako, kot je prav v njegovih očeh. Postanemo najvišji »samoljubci« (2 Tim 3,2) in živimo »v strasteh (svojega) mesa ter izpolnjujemo želje telesa in uma«, saj smo »otroci jeze«. (Ef 2,3) Ni težko razumeti, zakaj je na svetu toliko zmede, konfliktov, zlomljenih src in nasilja. Živimo v anarhiji ljubezni, ki povzroča večino grozljivih stvari, ki jih slišimo v novicah.

Ljubiti Boga se zato začne z odločitvijo. Božji duh, ki prebiva v verujočem srcu, začne proizvajati Božje lastnosti, med katerimi je prav ljubezen. (Gal 5,22) Ko rastemo v spoznanju in razumevanju tega, kdo je Bog, pa začnemo ljubiti značilnosti, ki ga opredeljujejo, kot so modrost, resnica, pravičnost in čistost. (1 Tim 6,11) Nasprotje teh značilnosti, pa se nam začne upirat.

Največja ljubezen, ki je bila kdaj izkazana, je bila Božja ljubezen. Namreč Bog, ki je bogat z usmiljenjem (Ef 2,4), je »tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) On je avtor in izpopolnjevalec ljubezni, on je ljubezen sama, ki je stopila v našo grozljivo zlobno anarhijo, da bi nas odrešila (Rim 5,8), svoje ljudstvo, in nam dala novo življenje (Ef 2,5) ter nas spremenila iz otrok jeze nazaj v Božje otroke (Jn 1,12), ki ga lahko nadvse ljubimo in se tako lahko prav ljubimo med seboj – tako, kot je On ljubil nas.

Vidimo, da če najbolj ljubimo Boga, bomo najbolj ljubili druge. Kar pa je prepričljiva in neprijetna resnica: kako ljubimo druge, zlasti druge kristjane, razkriva, kako ljubimo Boga. V Svetem pismu beremo: Če kdo pravi: »Ljubim Boga,« pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl. (1 Jn 4,20)

Bog je zelo dober pri načrtovanju stvari na ta način: naša vera se razkrije z našimi deli (Jak 2,18), naše prepričanje se razkrije z našimi dejanji (Lk 6,46), naša ljubezen do njega pa se razkrije z našo ljubeznijo do drugih in tako se pokaže mesto, ki ga ima Bog v naših srcih. Zaradi njega se zelo težko pretvarjamo. In to je veliko priznanje. (Rim 2,4)

https://www.youtube.com/watch?v=njBW6fb1eCs

V te stvari sta vključeni tudi največja in druga največja zapoved, zato vemo, da sta Bogu pomembni. Najboljša stvar, ki jo lahko naredimo danes, je zato morda ta, da pošteno in dolgotrajno pogledamo, kako ljubimo druge, dovolimo, da to, kar vidimo, vpliva na nas (Flp 2,12), in vprašamo Boga, kaj želi, da storimo v odgovor. Morda bomo ugotovili, da je to najbolj ljubeča stvar, ki jo bomo danes naredili za vse ostale.

Eden najbolj izrazit primer v Svetem pismu, kako ljubiti Boga, prihaja od neimenovane ženske, ki je s svojimi dišavami pomazilila Gospodove noge. (Lk 7,36-50) V Svetem pismu v (Lk 7,47) beremo: Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« Tako hvaležna je bila za Kristusovo odpuščanje njenih številnih grehov, da je svojo ljubezen izlila v ekstravagantnem čaščenju in popolni predanosti. Ta ženska je cenila pravo vrednost svojega Odrešenika in v ponižni hvaležnosti, žrtvovanju in služenju je ljubila in častila Jezusa s svojimi solzami, lasmi, poljubi in neprecenljivo stekleničko parfuma. Ljubila je Boga z vsem, kar je bila, in z vsem, kar je imela.

Kako pa poznamo in čutimo Božjo ljubezen?

Kristusovo ljubezen spoznavamo po Svetem Duhu. V Svetem pismu (Ef 3,16-19) piše: … naj vam dá po bogastvu svojega veličastva, da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku. Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti.

Poleg vere po delovanju Svetega Duha pa lahko Kristusovo ljubezen v naših srcih pridobivamo tudi z molitvijo. Pri tem nam Sveti Duh pomaga doživljati Boga. Tako doživimo brezhibno kombinacijo spoznavanja in doživljanja Kristusove ljubezni in obstaja nekaj načinov, kako lahko gojimo to kombinacijo.

Najprej se upočasnimo in si vzemimo čas. Hitenje je ena velikih življenjskih težav. Tudi ko upočasnimo in si vzamemo čas za Boga (tihi čas z Gospodom), se še vedno trudimo izklopiti svoje nemirne misli. Naglica ugasne Svetega Duha, zato jo moramo izločiti in si vzeti čas za vztrajno molitev iskanja in poslušanja, da izkusimo Božjo ljubezen, saj nas On ljubi.

Premišljujmo o Božji besedi. Pavlova molitev (Ef 3,17-19) je, da bi nas Bog okrepil z močjo po svojem Duhu v naši notranjosti. Z vso svojo močjo molimo, da bi se naučili brati Sveto pismo, moliti in si te resnice vtisniti v srce. To je praksa svetopisemskega premišljevanja.

Prva velika in glavna naloga, ki bi se ji morali posvetiti vsak dan, je ta, da je naša duša srečna v Gospodu. Prva stvar, ki bi nas morala skrbeti, ni koliko časa naj služimo Gospodu ali kako vse lahko poveličujemo Gospoda; ampak kako bi lahko spravili svojo dušo v srečno stanje in kako bi lahko nahranili svojega notranjega človeka.

Kaj pa je hrana za notranjega človeka? To ni molitev, ampak Božja beseda; in tu spet ne zgolj preprosto branje božje besede, tako da gre le skozi naše misli, kot voda teče po cevi, ampak upoštevanje tega, kar beremo, premišljevanje o tem in prenos tega v naše srce. Npr. premišljujemo o Jezusovem križanju.

Ne moremo ljubiti Boga in sveta hkrati. V Svetem pismu (1 Jn 2,15) beremo: Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni … Mnogi verniki morajo danes žal upoštevati besedo, dano efeški cerkvi: »Vendar imam zoper tebe to, da si opustil svojo prvotno ljubezen.« (Raz 2,4) Pred tem jih je pohvalil za trud in vztrajnost ter stanovitnost. Vendar jih je opozoril, da so v nevarnosti, da izgubijo svojo prvotno ljubezen. Klical jih je k zavestnemu vračanju naklonjenosti samo Bogu. Dvom, jeza, nerazumevanje in lažni nauki nas lahko oropajo največjega užitka v življenju, našega tesnega odnosa z Bogom. (Flp 3,8)

Bog nas ne ljubi, ker smo dobri, ne ljubi nas zaradi nečesa dobrega v nas, prav tako ne zaradi tega, ker delamo dobro. Bog nas ni odrešil (kristjane) zaradi del, ki smo jih storili v pravičnosti, ampak po svojem usmiljenju«. (Tit 3,5) Odrešenje in Božja ljubezen nista zgrajena na temelju tega, kar počnemo, ampak na Bogu in na tem, kar je Bog že storil. Bog nas ne ljubi, ker delamo dobro ali ker bi bil primoran to storiti, niti ne zaradi njegove smrti.

Rešeni smo samo po milosti, samo po veri – ne po nečem dobrem v nas, niti po delih postave. V Svetem pismu (1 Jn 4,10) beremo: »Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe.«

V prvem delu vrstice - »Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil« prikazuje vrstni red Božje ljubezni: namreč, da nas je on prvi vzljubil, mi pa na to odgovorimo. Ni obratno. Najprej nisi ljubil Boga, zato ni odgovoril na tvojo ljubezen. Ne, ni odgovoril. Bog nas je najprej ljubil. Vrstica postavlja v prednost Božjo ljubezen.

Čigava ljubezen je večja, naša ali božja? No, katera luč je svetlejša, luna ali sonce? Očitno sonce. Luna je le odsev – in to zatemnjen – vir svetlobe: sonca. Ne ljubimo iz sebe, ampak samo kot odsev Božje popolne ljubezni. Božja ljubezen je veliko večja.

Zadnji del vrstice – »poslal je svojega Sina v spravno daritev za naše grehe.« - nam pove, kako vemo, da nas Bog ljubi. Daritev pomeni žrtev, smrt, ki prevzame zasluženo kazen za greh. Zaslužimo si večno smrt kot kazen za naš upor proti Bogu. Toda Kristus je umrl namesto nas, za naš greh, tako da nam ni treba več opraviti žrtev za naš greh. On je prevzel naš pekel in smrt, da bi imeli nebesa in večno življenje. Zaupati moramo Bogu in On nas bo rešil.

Srednji verz – »On nas je vzljubil in poslal svojega Sina« - nam pove, da nas Bog ne ljubi, zato ker je Kristus umrl za nas. To potrjuje tudi verz: »On nas je vzljubil in poslal svojega Sina« Njegova ljubezen ga je spodbudila, da je poslal svojega Sina, da bi umrl za nas. Njegova ljubezen do nas je bila še pred pošiljanjem svojega Sina in torej pred Jezusovo smrtjo na križu. Zato Jezusova smrt ni razlog, da nas Bog ljubi. Kri iz Kalvarije ni kupila Božje ljubezni. Namesto tega ga je Božja ljubezen spodbudila, da je poslal svojega Sina, da umre za nas.

Križ je Božji načrt, zamisel, ki je bila rojena v ljubezni. On nas je ljubil, zato nam je naredil pot odrešenja, da bi naredil pot, da bi sprejeli njegovo ljubezen pred križem. Kristusovo življenje, smrt in vstajenje so dokaz Božje ljubezni, ne vzrok zanjo.

Bog nas ne ljubi, ker je v nas nekaj dobrega. Bog nas ne ljubi, ker obstaja nekaj zunaj njega – tudi če je nekaj tako temeljnega, kot je križ Gospoda Jezusa – kar ga sili, da nas ljubi. Bog nas ljubi, ker nas ljubi.

Njegova ljubezen izvira iz lastne Božje dobrote. Ne zaslužimo si njegove ljubezni. Nič ga ne sili, da bi nas ljubil. Ljubi nas preprosto zato, ker je Bog.

Trudimo se ohraniti gorečo ljubezen do našega Gospoda, in se spomnimo, kaj nam pomeni in kaj je že storil za nas. Zakaj? Preprosto zato, ker nas je On prvi vzljubil.

Slavilni gib LJUBEZEN:

Ko začutimo njegovo ljubezen, začnemo ljubiti. Ljubimo ga, saj nas je On prvi ljubil. Naša ljubezen prihaja iz našega srca, zato z roko, kot s smerokazom (slika 1) usmerimo ljubezen od našega srca v nebo, k Njemu.

Slika 1

V svoje srce pa nazaj sprejmemo Njegovo ljubezen. Zgoraj dvignjeno roko položimo na svoje srce. Takšni gibi nas lahko spominjajo na govorico nemih (slika 2).

Slika 2

V Svetem pismu v (Jn 13,34-35) beremo: Novo zapoved vam dam: Ljubite se med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, se tudi vi ljubite med seboj. Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste imeli ljubezen med seboj.«

Kadar je naše srce napolnjeno z njegovo ljubeznijo želimo to ljubezen tudi deliti. V (Lk 10,27) beremo: Ta je odgovoril. »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« Ker ljubimo Njega, nam On da moč da ljubimo tudi druge, saj jih je On ustvaril. V Svetem pismu v (1 Mz 1,27) beremo: Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Zato iz našega srca roko usmerimo proti drugim, kadar pa sprejmemo nazaj v svoje srce njihovo ljubezen pa jo sprejmemo z obema rokama oz. z odprtim srcem. Vse skupaj pa izročimo z odprtima dvignjenima rokama Bogu (slika 3).

Slika 3

Saj je Njegova ljubezen tista močna vez med nami.

Gib Ljubezen - prikaz