Gib Pot – Jezus je ozka pot, ki vodi v nebeško kraljestvo
Jezus je model življenja/smrti izrazil kot ozko in široko pot – ena pot vodi v življenje in ena v pogubo. Ozka pot je poosebljena v Jezusu Kristusu. On imenuje to pot »ozka pot«. Nato pa doda, da je malo tistih, ki najdejo to pot. Ali ga znamo najti in hoditi za njim? Jezus je pot k Očetu, način življenja, pot do odrešitve. Živel je na zemlji, da bi nam pokazal pot. Slediti mu na tej poti pomeni, da moramo hoditi tako, kot je hodil On. Prav tako moramo hoditi po njegovih stopinjah in živeti tako, kot je živel on. Pot kaže na napredovanje. Ko mu sledimo, pridemo tja, kjer je zdaj.
Ko stopimo na pot, ki nam jo je pripravil Jezus, začnemo živeti in ne več živeti. Na poti se nam dogajajo nova spoznanja, nove izkušnje. Vsako stopinjo, ki jo naredimo skupaj z Jezusom je polnost življenja. V (Prg 4,11-12) beremo: Pokazal sem ti pot modrosti, te vodil po pravih stezah. Ko boš hodil, tvoj korak ne bo utesnjen, ko boš hitel, se ne boš spotaknil. Torej, ko se Bog oz. Jezus Kristus po Svetem Duhu ustavi pred nami in nam reče naj hodimo za njim, potem hodimo po Njegovi poti, ki je On sam. Kakšno veličastno povabilo! Hodimo po poti, ki je edina prava in vodi v nebeško kraljestvo.
Kako najdemo ta vrata, vhod na to ozko pot? Ne najdemo je tako da smo izjemni ljudje, ali da delamo nekaj zaradi česar si zaslužimo, da to najdemo, ampak tako, da Bog ljubezni in usmiljenja položi željo po dobrem v naša srca in nas pelje v pravo smer.
Ko enkrat zagledamo ta ozka vrata, moramo, preden lahko začnemo hoditi po ozki poti, ki vodi v življenje, nekaj narediti. V Svetem pismu (Flp 3,7-8) beremo: Toda kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo. Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček.
Včasih se nam v življenju zazdi kot da pot po kateri hodimo ne bi smela biti naša, ampak od nekoga drugega. Morda celo, da nam ta pot ne pripada, ker je polna trnja in ostrih kamnov.
Vendar, ko stopimo na to pot, moramo pustiti za sabo vse, kar nam Bog pokaže, da nas bo oviralo na tej poti. Naši lastni sklepi in ideje, naše prepričanje v lastne sposobnosti, odnosi, ki nas zadržujejo, stanje, čast, ponos. To je treba šteti kot izgubo in smeti, ki jih pustimo pred vrati, saj na ozki poti zanje ni prostora. Če lahko odpremo oči, da vidimo, kot je videl Pavel, vrednost tega, kar pomeni »pridobiti Kristusa«, potem lahko vidimo, kako je mogoče vse drugo šteti kot izgubo. Na poti običajno hodimo, tako da se premikamo in smo aktivni tako, da delamo korak za korakom.
Ko stopimo na to pot, je čas, da jo prehodimo. Moramo biti izvajalci, tako da umremo mesenim željam. V (Heb 10,7) beremo: Tedaj sem rekel: »Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.« Jezus nam je pokazal, kako naj hodimo, ko je bil še na zemlji. On nam je začrtal pot po kateri moramo hoditi. Torej, ne da smo le poslušalci (Jak 1,22), ta ozka pot mora postati naš način delovanja. To je pot, ki jo je odprl za nas. (Heb 10,20)
Z drugimi besedami, hoditi po ozki poti pomeni, da se popolnoma odrečemo lastni volji, našim lastnim mislim o tem, kakšno bi moralo biti naše življenje, našim lastnim željam. To pomeni, da moramo premagati mesene grehe, to je tiste stvari, ki so nam tako naravne, da bi izpolnjevali Božjo voljo. To vključuje stvari, kot so lenoba, iskanje koristi samo zase, pohlep, neodpuščanje, ponos itd.
Zdaj vidimo, zakaj se imenuje to ozka pot. Le redki so tisti, ki so pripravljeni dejansko hoditi po tej poti, kajti odpoved lastni volji nam dejansko povzroča misel na trpljenje. Naše misli nam sporočajo, da je takšna pot pretežka, naš sovražnik satan najde nešteto laži, da bi nas pregovoril, da je pot napačna, vendar v tem trenutku se spomnimo, da se je Jezus ustavil pri nas in nam rekel, da naj hodimo za njim. V (Iz 48,17) beremo: »Tako govori Gospod, tvoj odkupitelj, Sveti Izraelov: Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki te učim, kar ti koristi, ki te vodim po poti, po kateri moraš hoditi.« Seveda se v naši padli naravi lahko pojavi dvom, ali je ta težka pot umiranja vredna naše hoje, trpljenja, vztrajanja. Ko bi nam dragi Gospod Jezus samo za tisočinko sekunde pokazal duhovne boje, ki se dogajajo za vsakega od nas, da nas Bog zaščiti, bi se prestrašili in ne bi niti znali živeti naprej.
Torej vztrajno hodimo, saj hoditi po ozki poti ni vedno težko življenje. Na ozki poti je pravzaprav velika svoboda. Svoboda pred zvezanostjo z grehom, ko pride skušnjava! V Svetem pismu (1 Pt 4,1-2) beremo: Ker je Kristus trpel v mesu, se tudi vi oborožite z istim mišljenjem: kdor v mesu trpi, neha z grehom, tako da v času, ki mu ostane v mesu, ne živi več za človeška poželenja, ampak za Božjo voljo. V (Iz 43,25) beremo: Jaz sem, jaz sem tisti, ki izbrisujem tvoje prestopke zaradi sebe in se ne spominjam tvojih grehov. Tudi v (Ps 16,11) beremo prav te resnice. Pot oz. način življenja je v Njegovi prisotnosti, On nam svetuje in nas poučuje. (Ps 16,7)
Naše življenje pa lahko opišemo tudi kot zatočišče v Gospodu, ki je vir naše sreče. (Ps 16,1) V (Ps 119) spoznamo, da ni Gospod le luč, ki nam razsvetljuje pot, ampak je on Beseda, ki daje pravi pomen naši življenjski poti. Dejansko je On pot.
In kakšen je rezultat takšne hoje po tej poti? Jezusa spoznavamo kot osebnega prijatelja in brata! (Flp 3,10)
Ko hodimo po tej ozki poti, ga ne samo spoznavamo, ampak smo lahko prepričani, da nas bo On spoznal, ko se bo naš čas na zemlji končal in bomo šli v večnost! V (Mt 7,21) beremo: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.« V (Iz 48,15) beremo: Jaz, jaz sem govoril in ga poklical, pripeljal sem ga in on bo uspel na svoji poti. Torej nismo sami in uspelo nam bo.
Jezus se večkrat ustavlja pred nami in nam govori po Svetem Duhu. V (4 Mz 15,41) beremo: »Jaz sem Gospod, vaš Bog, ki sem vas izpeljal iz egiptovske dežele, da bi bil Bog za vas. Jaz sem Gospod, vaš Bog.«
Vse kar se nam zgodi, lahko obrnemo v dobro. Vse, kar doživimo in povzročimo, da se naše telo odzove in nas pritegne v greh, je priložnost, da to v večjih primerih premagamo in postanemo vedno bolj svobodni.
Jezus nas močno ljubi. Do nas je tako zaščitniški, da je postal pot, katera edina vodi v nebo oz. nebesa. Ne dajmo se pregovoriti satanu, očetu laži, da smo na napačni poti. V (Jn 14,6) nam je jasno dal vedeti, da je On pot, resnica in življenje in da nihče ne pride k Očetu drugače, kot po njemu.
Ko se odvrže ta grešna narava, rastejo Kristusove kreposti – sadovi Svetega Duha. To je Božji namen za nas – da se preobrazimo in postanemo podobni Kristusu. (Rim 8,28-29) Naša pot je podobna življenju, ki ga je živel Jezus. Če mu sledimo in živimo tako, da izpolnjujemo Božjo voljo namesto lastne, mu bomo potem, ko vstopimo v nebeško kraljestvo in se srečamo z njim iz oči v oči, podobni in ga bomo videli takšnega, kot je. (1 Jn 3,2-3) V (Jak 1,12) beremo: Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo, kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo.
https://www.youtube.com/watch?v=MPPP_k98tHY
Vendar, kako je On lahko vse to za nas? Kako je »pot, resnica in življenje« za nas smiselna in nam spreminja življenje? Kako ni le zgodovinsko dejstvo? Kako so Jezusovi zgledi in njegovo delo prilagojeni našemu življenju? Odgovor je po milosti, po veri, samo v Kristusa. Po veri postane pot k Očetu. Ravno tako je ta resnica naša po veri, prav tako življenje in življenje v izobilju. To nam je obljubil v (Apd 16,31), po Pavlu in Sili: Odgovorila sta mu: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« On ni oddaljeni Bog, ampak je po veri Bog z nami.
Torej, samo Bog je lahko vse to hkrati. Jezus je pot, resnica in življenje po milosti daru vere. Ta vera pa nas povezuje s Kristusom, ki nas je opravičil pred Očetom. To je absolutna resnica, ki jo lahko z gotovostjo uživajo vsi, ki so v Kristusu.
Slavilni gib POT:
Smo pripravili pot Gospodu? Smo naredili vse, kar je v naši moči, da Gospoda povabimo v vsak delček naših življenj. Da zanj odpremo vrata, da nas uporabi po svojem načrtu?
Jezus je pot, pot v nebeško kraljestvo. Božja beseda, nam daje upanje, da je On res pot, ki osvobaja, lomi okove, ruši zidove. Slavilni gib, ki pokaže dejanje, da lomimo z Božjo močjo je, da roke damo pred sabo, jih prepognemo v predelu komolca, hkrati povlečemo nogo navzgor, tako da jo pokrčimo v predelu kolena in pok zlomimo verige (slika 1).
Grehi lahko prihajajo tudi iz naše okolice. Slavilni gib, ki pokaže kako se rešimo grehe, ki nam šepetajo iz naše desne je, da komolec prepognemo, odrinemo greh z odločnim in minimalnim pomikom roke nazaj in oznanimo zmago. Pri tem imamo svoj obraz usmerjen proti smeri greha, naša dlan pa je stisnjena v pest. Naša volja pa je pri tem odločna, da tega res ne želimo in da tega ne bomo poslušali (slika 2).
Slika 2
Na enak način kot ta gib izvedemo na naši desni, ga izvedemo tudi na naši levi (slika 3). Ta gib naredimo tako, da grehe odstranimo iz našega življenja ter jim ne dajemo več možnosti, da se pojavijo. Pri tem pa je zelo pomembno, da se odločno upremo hudiču. V Svetem pismu v (Jak 4,7) beremo: Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil.
Slika 3
Preiščimo tudi svoja srca glede stvari, ki bi lahko bile ovira njegovemu delovanju. Prosimo ga, da nam pomaga odstraniti te ovire. Morda moramo končno odpustiti tisti osebi, ki nam je povzročila toliko bolečine; mogoče je čas, da tisti skriti greh končno predamo Gospodu; mogoče nas Gospod kliče, da dnevno preživimo več časa v njegovi Besedi. Karkoli že je, imejmo ta pogovor z Bogom in dovolimo mu, da nam On spregovori. Ne pozabimo, da Jezus dobro ve, kako težko je lahko življenje, in da nas On ljubi.
On je edina pot v nebeško kraljestvo, edino pravo merilo pravičnosti in vir fizičnega in duhovnega življenja. V (Iz 40,3) beremo: »Glas kliče: V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu!«
Zato odstranimo vse ovire v našem življenju in mu pripravimo pot. Z rokami odrinemo vse napačne stvari izpred sebe (slika 4), tako, da gremo s pestmi naprej in jih odmaknemo iz našega vsakdanjika, da lahko korak po koraku napredujemo v Božje kraljestvo.
Slika 4
Comments
Post a Comment