Kako slavimo Boga v cerkvi?

»Slavite ga vsi, ki častite Gospoda, Boga bogov, pojte mu hvalnico in se mu zahvaljujte, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje.« (DanD 2,90)

Za verno osebo je skupnost oziroma cerkev kot vrata v nebesa. Slavljenje, molitev, pridiga oz. beseda, ki jo izgovarja Kristusov predstavnik pa so duhovna sredstva, ki nas pripravljajo za služenje Bogu.

Pred samim dejanjem služenja je pomembno, da se povežemo z Bogom in da molimo, tako slavilci, mediatorji, kot oseba, ki bo podala besedo. V tihi molitvi se priklonimo Bogu in ga iskreno prosimo za pomoč. Predajmo se Bogu, še preden stopimo pred občestvo ljudi. Včasih se lahko tej molitvi pridružijo tudi ostali člani cerkve, ki čutijo, da so v to poklicani, da bi Bog blagoslovil srečanje s svojo navzočnostjo in dal moč besedi in dejanjem, ki jih oznanjajo človeške ustnice in naši gibi.

Ko se srečanje začne, naj se vsak prisoten odpre delovanju Svetega Duha in vsako srce naj se v tihi predanosti dvigne k Bogu. Molitve zvestih kristjanov bodo uslišane in oznanjevanje besede se bo izkazalo za učinkovito.

Naše obnašanje med bogoslužjem odraža spoštovanje, čast in predanost. Vključuje izogibanje motnjam, posvečanje molitvi ali razmišljanju ter primerno sodelovanje v skladu s tradicijo posamezne skupnosti oz. cerkve.

Čeprav se konkretne navade razlikujejo glede na cerkev, primerno vedenje na splošno vključuje naslednja temeljna načela:

• Izkažimo spoštovanje in čast: V sveti prostor vstopimo s ponižnim odnosom ter spoštujmo tradicijo, verske voditelje in druge vernike.

• Zmanjšajmo moteče dejavnike: Ugasnimo zvok na mobilnih napravah in se izogibajmo njihovi uporabi, razen v nujnih primerih. Pogovore omejimo na minimum, da se lahko vsi osredotočimo na duhovno poglabljanje.

• Sodelujmo pozorno: Pozorno prisluhnimo naukom, glasbi ali molitvi. Pri bogoslužju sodelujmo s plesom, petjem, branjem ali odzivanjem, kadar je to primerno.

• Oblecimo se spodobno: Upoštevajmo morebitna pravila oblačenja ali kulturne norme, povezane s krajem bogoslužja.

Če se udeležujemo novega ali nepoznanega bogoslužja, je povsem sprejemljivo, da opazujemo druge in sledimo njihovemu zgledu.

Čeprav se vedenje med bogoslužjem na splošno osredotoča na spoštljivost, sodelovanje in obzirnost do drugih, dopušča čas slavljenja bolj dinamično dogajanje. Pomembno in zaželeno je, da s svojim prihodom na dogodek ne motimo slavljenja in slavilcev. Če pridemo v času slavljenja ne motimo ljudi, ki slavijo, razen če oni sami, ne pokažejo, da so te veseli. Sicer pa skušamo v tišini priti in se usesti na mesto, kjer bomo sedeli. Potrebno je upoštevati tudi to, da naša oblačila pokrijejo dele telesa, kateri naj bi bili širši družbi zakriti. Priporočljivo je, da so mobilni telefoni v času slavljenja utišani, da zmanjšamo moteče dejavnike in se tako izognemo nepotrebnemu pogovarjanju in premikanju.

Kot slavilci pa ljudi spodbujamo k dejavnemu sodelovanju, k petju, molitvi, k premišljevanju, k pozornemu poslušanju, in da v času slavljenja mislimo na Boga in se »stegujemo« proti Njemu in da ga slavimo vdano z vsem srcem. Pomembno je tudi, da to kar pojemo in da to kar oznanjamo, da to tudi čutimo in mislimo in da smo do Boga iskreni.

Na ta način združujemo spoštljivost z živahnim sodelovanjem, kamor sodijo tudi dvigovanje rok, ploskanje ali glasno izražanje strinjanja. Resnično slavljenje in čaščenje ni le zunanji obred, temveč notranja drža ponižnosti, strahospoštovanja in želje, da bi Boga cenili nad vsem drugim.

Ključni vidiki tega pravilnega odnosa vključujejo:

• Iskrenost in resnica: Slavljenje mora vključevati tako um kot srce. To pa zahteva pristnost, kar pomeni da resno mislimo to, kar govorimo, in da k Bogu pristopamo brez pretvarjanja ali laži.

• Spoštovanje in strahospoštovanje: Naša temeljna drža mora biti prepoznavanje Božje svetosti, veličastva in suverenosti. To pomeni globoko in spoštljivo priznavanje tega, kdo Bog je.

• Ponižnost in predanost: Opustimo zanašanje nase in prepoznajmo našo lastno odvisnost od Boga. To pomeni uskladimo lastno voljo z Božjo in opustimo osebne zamere, preden pristopimo k Bogu.

• Hvaležnost in veselje: Pristopimo k slavljenju s hvaležnim srcem za Božjo milost, usmiljenje in blagoslove, pri čemer na slavljenje gledamo kot na privilegij in ne kot na breme.

• Zaupanje s pričakovanjem: Bogu darujemo slavljenje in molitev in to ne kot vložek, da se nekaj takoj zgodi, ampak zaupamo v njegov čas in značaj.

Sedem ključnih stvari zakaj Boga slavimo so: 

Stvarjenje, njegova milost, ljubezen, naš odziv, izražanje, navzočnost in izkušnja, ki smo jo imeli z njim. Slavljenje je v prvi vrsti namenjeno temu, da je to čisto in mogočno izkazovanje ljubezni Bogu.

https://www.youtube.com/watch?v=aJbwrhaGHO4&list=RDaJbwrhaGHO4&start_radio=1

Seveda prihajajo na bogoslužja tudi otroci. Nekateri starši se morda sprašujejo kako pa njim dopovedat, da naj se tako obnašajo, kot beremo. Vsako nedeljo v cerkvah, kamor hodimo na bogoslužja, slišimo in/ali vidimo otroke, kako se smejijo in pogovarjajo – včasih pa tudi odrasle. Nekoč je en kristjan dejal: »Raje slišim dojenčka jokati kot starca, ki smrči. To pomeni, da je v cerkvi življenje.«

V (Mt 19,14) beremo: »… toda Jezus jim je rekel: »Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo.«

Nekatere pastorje ne moti niti eno, niti drugo. Namesto da na te zvoke gledajo kot na motnje, jih dojemajo kot znake, da ljudje častijo Boga na načine, ki so jim na voljo. Bog jim je dal svobodno voljo, kdo smo mi da jim bomo sodili. V (Mt 7,1-5) beremo: »Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.«

Cenimo vključenost in si prizadevajmo ustvariti prostore za slavljenje, ki sprejemajo ljudi vseh starosti in sposobnosti. V (Iz 56,7b) beremo: »… kajti moja hiše se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva.«

Vendar pa resnična vključenost v občestvo cerkve ne more temeljiti samo na delu ene ali dveh ljudi. Cerkev potrebuje vključenost nas vseh. V (Rim 12,1) beremo: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje.« »Kajti kakor imamo v enem telesu mnogo delov, ti deli pa nimajo vsi istega delovanja, tako smo tudi mi, čeprav nas je več, eno telo v Kristusu, posamezni pa smo si deli med seboj. Imamo različne milostne darove, pač po milosti, ki nam je bila dana. Če ima kdo dar preroštva, naj ga uporablja v skladu z vero. Kdor ima dar služenja, naj ga uporablja za služenje. Kdor ima dar učenja, naj uči. Kdor ima dar spodbujanja, naj spodbuja. Kdor daje, naj daje širokosrčno. Kdor je predstojnik, naj ga odlikuje vestnost. Kdor izkazuje usmiljenje, naj to dela z veseljem.« (Rim 12,4-8)

Vse to je normalno. Med nami pa so tudi ljudje, ki takšnega dejanja, ki se zgodi med bogoslužjem ne odobravajo. Toda pogosto je naša definicija motenj manj odvisna od samega dejanja in bolj od predpostavk, ki jih vnesemo v bogoslužje.

Slednje je zelo težko sprejeti, ampak če se spomnimo vrstic v (Mt 7,1-5) nam je lažje. Ljudje imamo različna pričakovanja. Vendar, če nas zanima kako lahko ugotovimo, ali je nekaj moteče pri slavljenju je odgovor na to pogosto subjektiven.

Kar ena oseba dojema, kot moteče, lahko druga oseba, ki aktivno sodeluje v slavljenju, dojame kot osebni napad nanjo. Lahko je eni osebi moteča tudi oseba sama, saj so različne izkušnje iz preteklosti, in včasih je dovolj samo eno dejanje, da druga oseba to razume kot moteče dejanje.

Pričakovanja oblikujejo definicije motenj. Če nekdo pričakuje, da bo bogoslužje tiho, urejeno in pod vodstvom pastorja – kjer govori samo pastor, občestvo stoji, da dobi navodila, in vsi so pri miru – se lahko skoraj vsak nepričakovan zvok ali gibanje zdi moteče. Če pa bogoslužje razumemo kot interaktivno, medgeneracijsko srečanje z Bogom in skupnostjo, zaznamovano z milostjo in sodelovanjem, lahko te iste trenutke doživimo zelo drugače.

Vključenost pomeni ustvarjanje bogoslužja, ki je dostopno vsem ljudem. Dostopnost je več kot le dvigala in klančine, čeprav so te fizične stvari zelo pomembne. Te fizične prilagoditve so najmanj kar lahko storimo. Čeprav je to pomembno, pa to ne upošteva številnih senzoričnih potreb, vključno z osvetlitvijo, hrupom ali prekomerno stimulacijo. Nekatera vedenja, ki jih cerkve označujejo kot »motnje«, so lahko dejansko odzivi na senzorično preobremenjenost.

Prostori za bogoslužje naj ne bi imeli težav z dostopnostjo. Prav tako naj bi imeli dovolj prostora za gibanje in sodelovanje. Vsaka skupnost oblikuje bogoslužje drugače, vendar se pogosto spodbuja interaktivno bogoslužje, gibanje in ustno sodelovanje, za otroke pa nedeljska šola.

Kako ljudi v cerkvi sprejemajo ljudi z intelektualnimi motnjami je odraz zrelosti cerkve.

Jezus je redno izpodbijal status quo in se upiral predpostavkam imperija. Njegovo življenje in delovanje sta motila tisto, kar so mnogi ljudje imeli za normalno ali primerno.

Eden najjasnejših primerov se pojavi v Matejevem in v Markovem evangeliju, ko Jezus v templju prevrne mize. S tem se odzove na ekonomsko izkoriščanje in zlorabo revnih ljudi v svetem prostoru. Tistim, ki so opazovali, se je Jezus zagotovo zdel moteč. Predstavljajmo si, da nekdo vstopi v naše svetišče in prevrne obhajilno mizo.

Pa vendar se pojavi vprašanje ali ni bil namen uporabe sam po sebi večja motnja svetega prostora? Morda pa so bila Jezusova dejanja potrebna, da bi razkrila korupcijo, ki se je skrivala pred očmi vseh.

V obeh primerih iz evangelija (Iz 56,7b) je Jezus citiral: »… kajti moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva.«

Iz tega vidimo, da si Bog želi svete prostore, ki sprejemajo vse ljudi. Sveto pismo nam ne obljublja da bo to delo lahko, vendar nas poziva, da poskusimo.

Kako to storimo?

Pogovori o slavljenju in čaščenju na sestankih s starešinstvom, o vrednotah in pričakovanjih so dober začetek pogovora o dostopnosti in vključenosti. Ti pogovori lahko zmanjšajo tesnobo zaradi »motenj« in pomagajo občestvom, da ponovno premislijo, kaj resnično spada v hišo molitve za vse ljudi, kasneje pa to uveljaviti.

Včasih lahko vedenje ene osebe resnično zmoti drugega vernika. Pomembno pa je tudi širše vprašanje: »Kdo je bil v preteklosti izključen iz bogoslužnih prostorov? Komu je bilo neposredno ali posredno rečeno, da njegova prisotnost ni dobrodošla?«

Številni ljudje z motnjami v duševnem razvoju so bili več generacij izključeni. Najprej zaradi institucionalizacije, kasneje pa zaradi šol in cerkva, ki niso bile prepričane, kako jih vključiti. Prepogosto so institucije preprosto nehale poskušati.

Ko se zdi, da nekdo moti slavljenje oz. čaščenje, se je vredno vprašati ne le, kako to vpliva na druge, ampak tudi ali je bila ta oseba že prej izrinjena iz kroga pripadnosti.

Ko otrok ali odrasel med bogoslužjem glasno zakriči, se je v redu nasmehniti ali preprosto nadaljevati. Starši so pogosto zelo zaskrbljeni glede tega ali so njihovi otroci dobrodošli. Prijazna beseda po bogoslužju: »Veseli smo, da je vaš otrok tukaj.«, lahko izrazi globoko milost.

Čudovito je videti mlado osebo, ki veselo sodeluje pri bogoslužju. Res smo lahko hvaležni, ko vidimo, da vsi sodelujemo s svojimi darovi in talenti kot ena velika družina. V taki skupnosti smo lahko Bogu hvaležni za njegovo prisotnost in navdušeni kaj Bog dela med nami. Tak odziv pooseblja vrsto cerkve za katero upamo lahko, da bomo postali. To je v skupnost, ki ne sprašuje: »Kako ustaviti motnje?«, ampak »Kako bolj polno sprejeti ljudi v bogoslužje?«

Včasih pozabimo, da nismo vedno predvideno občinstvo za vsak izraz čaščenja in slavljenja. V tem primeru se prej pozanimajmo, kakšne navade imajo v tej cerkvi. Čaščenje in slavljenje je navsezadnje skupno hvaljenje Boga in omogoča vesel hrup na vse različne načine, za katere so ljudje ustvarjeni.

V (Rim 12,2) beremo: »In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.« Ta vrstica poudarja, kako pomembno je spremeniti svojo miselnost in se ne ravnati po posvetnem vedenju in vzorcih.

Ko vstopimo v dvorano in se bogoslužje začne, se ne pogovarjamo, zlasti ne v zadnjem delu. Morda mislimo, da nas nihče ne sliši, vendar to moti ljudi v naši bližini. Če iz kakršnega koli razloga zamudimo, se usedemo zadaj, namesto da bi se odpravili v sprednji del dvorane. To pa preprosto zato, da ne motimo ljudi, ki nas vidijo, kako prihajamo.

Drugače je v primeru da je oder zraven vhodnih vrat, v tem primeru pa poskušamo, da pridemo pred samim začetkom bogoslužja, sicer motimo v vsakem primeru. Če pa se zgodi, da zamudimo, pa vseeno vstopimo, v tem primeru ni bolje, da ostanemo doma, kot da motimo ljudi.

Kljub vsem tem pravilom, pa Bog sam postavlja red med bogoslužjem in ga povzdiguje visoko nad posvetno naravo.

Iz spoštovanja do bogoslužja se lahko kristjani naučimo, kako gledamo na kraj, kjer se Gospod srečuje z nami, s svojim ljudstvom. Ta srečanja pa lahko prestopijo cerkvene stene in se srečuje z nami tudi izven zidov, na samem, vsak trenutek.

Čemu se skušamo izogniti med bogoslužjem?

Med bogoslužjem skušamo, da se ne pogovarjamo s svojim sosedom. Morda je eno najbolj nevljudnih dejanj, ki jih v cerkvi počnemo, klepetanje z nekom v času bogoslužja, o stvari, ki ni tema bogoslužja. Pogovarjanje med bogoslužjem druge moti pri molitvi in je lahko v spotiko našim bratom in sestram. V (Rim 14,13-14) beremo: »Zato nehajmo soditi drug drugega. Rajši pazíte na to, da ne boste bratu v spotiko ali v pohujšanje. Vem in sem prepričan v Gospodu Jezusu, da ni nič sámo na sebi nečisto; a če kdo misli, da je kaj nečisto, je zanj nečisto.«

Zato je bolje za nas, da skušamo to ne delati in če to dela naš sosed, da si ne dovolimo, da to moti naš čas v cerkvi.

Um mora biti pripravljen slišati Božjo besedo, da bi imela ustrezno težo in se ustrezno dotaknila srca.

Če nimamo odnosa z Bogom in sodelovanja z njim, naša dejanja ne bodo produktivna v dobrem. Melodija pesmi, ki se izliva iz mnogih src v jasni, iskreni, razločni izpovedi, je ena od Božjih orodij pri delu odrešenja duš. Vsaka služba za Gospoda naj bi se opravljala slovesno in strahospoštovalno, kakor da bi bila v vidni navzočnosti Boga.

Ko se izgovori beseda, se spomnimo, da poslušamo Božji glas po njegovem izbranem služabniku, zato poslušajmo pozorno. Ne zaspimo niti za trenutek, kajti v tem spanju lahko izgubimo prav tiste besede, ki jih najbolj potrebujemo, morda prav tiste besede, ki bi, če bi jih upoštevali, rešile naše noge pred tem, da bi zašli na napačno pot.