Kakšno je slavljenje, ki časti in slavi Boga?

»Tako sem v svetišču zrl vate, da bi videl tvojo moč in tvojo slavo; zakaj tvoja dobrota je boljša kakor življenje, moje ustnice te smejo slaviti. Tako te bom slavil v svojem življenju, v tvojem imenu bom vzdigoval svoje roke.« (Ps 63,3-5)

Da naše noge in razum ne zaidejo na napačno pot, moramo biti ves čas čuječi. Namreč Satan in njegovi angeli so zaposleni s tem, da ustvarjajo ohromelo stanje naših čutov, tako da včasih opozorila oz. opozorila in graje niso slišane. Ali če jih že slišimo ne vplivamo na naše srce in ne spremenimo našega življenja.

Včasih lahko majhen otrok tako pritegne pozornost poslušalcev, da dragoceno seme ne pade v dobro zemljo in ne obrodi sadu, ko slavimo Boga in govorimo o njegovih čudovitih delih. Včasih pa imajo tudi mladi moški in ženske tako malo spoštovanja do občestva Boga in slavljenja, da med bogoslužjem nenehno komunicirajo med seboj. Ko bi vedeli, da jih Bog gleda in opazuje njihova dejanja, bi se sami nad sabo zamislili. Bog si želi pozornih poslušalcev. Medtem ko so ljudje spali, je Satan posejal svojo ljuljko.

Starši pomagajmo svojemu otroku zgraditi odnos z Bogom. Da v svoje življenje vpletejo Jezusa. Ko vidijo slavljenje jim ne branimo, da plešejo in se veselijo, saj Gospod daje radost. Naj Gospod vstopi v njihova srca in ga mehča, ter oblikuje kakor On misli da je prav. On je naš stvarnik in je naš oče.

Ko slavimo Boga je pomembno, da si nadenemo celotno bojno opremo. Bog naj bi bil tisti, ki ga slavimo in častimo in vse kar odvrača misli od tega je za Boga žalitev. Oči vsakega slavilca, bi morale biti uprte le v Boga.

Vsak gib, vsaka beseda, ki ne vključuje Božjega standarda in Boga je lahko greh. Zato moramo iz dneva v dan rasti v spoznanju Kristusa oz. Boga.

Slavljenje in čaščenje ima v Svetem pismu veliko obliko, gre lahko za molitev, petje, daritev in tudi ples. Vendar pa je v mnogih krščanskih krogih danes slavilni ples predmet razprav ali celotna polemik.

Pogledali si bomo, kaj Sveto pismo uči o slavilnem plesu. Kakšne so svetopisemske korenine plesa, njegov teološki pomen in njegovo mesto v življenju vernika in celotne cerkve.

Na kratko bi lahko preučili veliko svetopisemskih odlomkov, a izpostavimo dva. Prvi je (2Mz 15,20-21), kjer beremo: »Tedaj je Mirjam, Aronova sestra, prerokina, vzela v roko boben in vse žene so se ji pridružile; plesale so in igrale na bobne. Mirjam pa jim je odpevala: »Pojte Gospodu, ker je silno vzvišen; konja in jezdeca je treščil v morje.« Drugi pa je (Ps 149,3), kjer beremo: »Naj hvalijo njegovo ime s plesom, na boben in citre naj mu igrajo.«

Bog nikjer v Svetem pismu ne prepoveduje kristjanom slaviti in častiti s plesom. Tudi ples je lahko nekaj, kar slavi Boga. V (1Kor 10,31) beremo: »Najsi torej jeste, ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo.«

Kar pa pomeni, da se ne sme plesati iz napačnih razlogov, na načine, ki ga ne slavijo oz. ga ne povzdigujejo.

Slavilni ples, neiskreno slavljenje in težave:

Slavilni ples ne sme nikoli iti v nekoristne skrajnosti, tako ne v cerkvi, kot ne na kakšni krščanski konferenci. Nikoli ne sme slavilni ples v cerkvah oz. v Gospodovi navzočnosti postati tisti dogodek, ki je najbolj vznemirljiv in pričakovan del bogoslužja. Ker če se to zgodi, to vodi do tega, da v času bogoslužja to ni več slavljenje Boga, temveč ljudi in njihovega plesa. 

 

Slavilni ples ne sme nikoli iti v nekoristne skrajnosti. To skrajnost je mogoče videti v tem, da naši gibi in dejanja poveličujejo nas in ne Boga. Nikoli ne sme biti slavilni ples namenjen zabavi in ​​​​nastopanju z namenom, da se mi pokaže, kako dobro plešemo. Takšno slavljenje je popačenje in odvrača pozornost. Namesto tega mora biti vedno namenjen čaščenju in slavljenju Boga.

 

V (Ps 149,3) vidimo, da je namen slavilnega plesa jasen in da moramo z njim izkazati slavo in hvalo Bogu.

 

Ljudje smo si med seboj različni. Nekateri so bolj ritmični, drugi manj. Gibanje za ritmične ljudi je nagonsko. Kadar koli slišijo dobro glasbo, ne morejo mimo, da ne bi zaplesali zraven. Zato ne smemo prepovedati plesa v naših cerkvah in na krščanskih konferencah. Saj bi to bilo v nasprotju z Božjo besedo. Vendar se moramo večkrat vprašati, ali plešemo na primeren in sprejemljiv način, ali je naš način slavljenja v izgradnjo drugih in v večjo Božjo slavo. V (1Kor 14,40) beremo: »Vse pa naj poteka spodobno in urejeno.«

 

Kot vidimo, Bog ne prepoveduje slavilnega plesa v času slavljenja. Niti ne zapoveduje, da ga moramo vsi izvajati. Kristjani smo v tej zadevi svobodni. Ples lahko uporabljamo kot način čaščenja in slavljenja. Le vprašati se moramo, koga ples slavi ali časti ter na koga in od koga usmerja pozornost.

 

Ne smemo izkoriščati Boga za svoje ambicije, prav tako ne prepisovati njegovih del sebi. Bog pravi po enem od njegovih prerokov v (Iz 42,8): »Jaz sem Gospod, to je moje ime, svoje slave ne dam drugemu, ne svoje hvale malikom.« Božja slava je njegova lastna in je ne deli z drugimi.

 

V (Iz 48,11) beremo: »Zaradi sebe, zaradi sebe delam, kako bi se mogel oskruniti? Svoje slave ne dam drugemu!« Vsa slava, čast in hvala pripada samo njemu.

 

V (1Kor 8,4b-6) beremo: »… v svetu ni nobene malike in nobenega boga ni razen enega. Če pa tako imenovani bogovi na nebu ali na zemlji obstajajo – in res obstaja veliko bogov in gospodov – je vendar za nas en Bog, Oče, iz katerega je vse, mi pa zanj, in en Gospod, Jezus Kristus, po katerem je vse in mi po njem.« Kot vidimo, on ne bo dovolil, da bi se njegova dela pripisala lažnemu bogu, ki je »nič na svetu«. Prav tako ne bo dovolil, da bi njegovo slavo pripisali kateremu od drugih bogov oziroma malikom, ali pa sebi. (Iz 48,11)

 

Slavilni ples je široko priznana oblika čaščenja v mnogih kulturah in religijah. Služi kot aktiven, fizičen izraz spoštovanja, veselja in predanosti. Imajo ga različne religije. Od tukaj pa izvira strah, da je naše slavljenje le ena oblika tega in da je le dolgoletna tradicija. Dejansko je pa več od tega. Gre za resnično predajo Bogu, ki usmerja naša dejanja in jih lahko kadar koli prekinemo. Ne poveljuje nas ampak Boga, naša srca so iskrena in iščemo Njegovo vodstvo.

 

Ples pred Gospodom temelji na Svetem pismu. Verzi, kot je (Ps 149,3) spodbujajo slavljenje Boga s plesom. Številne cerkve uporabljajo slavilni ples, kot namensko obliko slavilnih gibov, za služenje občestvu ali za izražanje molitve.

 

Ples postane dejanje slavljenja na podlagi namena, ki stoji za njim. Ko je srce usmerjeno v slavljenje Boga in ne v pritegovanje pozornosti na izvajalca, gibanje postane mogočna duhovna daritev.

 

Slavimo Boga skozi ples, saj je ples še ena oblika slavljenja in čaščenja. Ko vodstvo slavilnega plesa prevzame Gospod je to dih jemajoč nastop in zelo lepo videti.

 

Slavljenje in čaščenje je svetopisemsko in zato ga ne bi smeli braniti kristjanom, ki jih v to kliče Gospod. V (Ps 149,3) beremo: »Naj hvalijo njegovo ime s plesom, na boben in citre naj mu igrajo.«, prav tako pa o tem govori tudi (Ps 150,4): »… hvalite ga z bobnom in plesom, hvalite ga s strunami in flavto; …«

 

Skozi ples lahko vidimo tudi kako Bog ljubi svoje ljudstvo. Bog je vedno zvest, še posebej tistim, ki iščejo Njegovo vodstvo. Njegov odgovor vedno pride pravočasno, ob času, ko ga potrebujemo. Vedno ko gremo k njemu po nasvet, kakšne gibe naj izvedemo na določenem srečanju, vedno odgovori pravočasno, tako da se na njih lahko pripravimo. Bodisi preko sporočila ali prek glasbe za bogoslužje, ki jo izvaja skupina za bogoslužje.

 

Slavilni plesalci ne smemo nastopati na enak način kot svet, ampak moramo nastopati z ljubeznijo drug do drugega. Ko slavimo s plesom, se moramo slaviti s pravim namenom v srcu. Če bomo plesali kot Bog želi, nam bo dal blagoslove in maziljenje. Preden pa služimo ljudem, moramo nenehno preiskovati svoja srca. Preden slavimo v skupini, moramo vedno poskrbeti, da odpuščamo drug drugemu, saj Bog želi enotnost. Mi smo njegovi služabniki in Njegova orodja, zato mora biti naš odnos čist in svet.

 

V (Gal 6,2) beremo: »Nosíte bremena drug drugega in tako boste izpolnili Kristusovo postavo.« Kristusova postava je postava ljubezni. Jezusova »nova« zapoved.

 

Pomembno je, da Boga slavimo z veselim srcem, da osvobodimo svoja telesa vseh predsodkov, ki niso v skladu z Božjo besedo in da rastemo v spoznanju Boga ter smo mu vse bližje. Slavimo in se gibajmo popolnoma neovirano in spodobno ter bodimo svobodni kot otroci.

 

Ko se sprašujemo ali je naša koreografija ustrezna, si zastavimo samo eno vprašanje: »Če bi Jezus bil tukaj pred nami, ali bi tako plesali tudi pred njim?« Če nas je preveč sram, da bi to storili pred njim, potem tega ne počnimo«, saj vse, kar Jezusu ne prinaša časti in slave in ne prinaša maziljenja je meseno.

 

Ples pred Gospodom:

Ples pred Gospodom ni povsem stvar tehnike. Gre za to, da imamo v srcu pravi odnos. Gre tudi za pripovedovanje zgodbe. Glasba, besede in ples morajo biti združeni v harmoniji. Ples za Gospoda je zelo edinstveno delo in mi kot skupina ali solist ne smemo imeti nobenih težav glede tega, kaj nositi, kakšen kostum, spodnje perilo, lase, ličila, nakit in celo, kateri lak za nohte bomo uporabili. Ker gre tako za vizualno delo kot za duhovno dejanje, lahko vsaka težava odvzame vrednost sporočilu, ki ga slavilci predstavljamo pred Gospodom, zato je zelo pomembno, da nas čez vse to vodi Bog.

Tudi barva je za ples zelo pomembna. Bog nam bo vedno dal tudi barve blaga za kostume, trakove, tabarde in pasove. Ponavadi bo Bog dal to spoznanje vodji ali nekomu, ki je vodji blizu. Vsaka skupina mora imeti nekoga, ki skupino vodi. V (2Mz 15,20) beremo: »Tedaj je Mirjam, Aronova sestra, prerokinja, vzela v roko boben in vse žene so se ji pridružile; plesale so in igrale na bobne.«

 

Bog nas je ustvaril in sicer tako, da se lahko gibljemo v harmoniji z njegovimi fizikalnimi zakoni. Ko plešemo tako, da se povežemo z njim, se počutimo kot da bi leteli. On je ta, ki nam daje življenje, svobodo, ozdravitev, sprostitev, veselje, mir, kar pa ima za posledico to, da ga želimo povzdigovati in slaviti in sicer iz hvaležnosti zaradi njegove dobrote in ljubezni. Bog, naš nebeški Oče, je kreator in stvarnik vsega.

 

Ko prepustimo svoja telesa in srca Bogu, ki je ljubezen, doživimo 'slap' njegove milosti, doživimo milino v našem gibanju, gracioznost v našem telesu in milost v našem srcu. Takrat Božja ljubezen teče skozi nas. Pod njegovim vodstvom so naše telo in naši gibi glavna orodja, ki delujejo v smeri usklajenosti in zavedanja samega sebe.

 

V (Apd 17,28) beremo: »Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo. Ali kakor so povedali nekateri od vaših pesnikov: ›… saj smo po rodu iz njega.‹ «

 

To usklajenost pa moramo doseči tudi kot skupina. To psalmist tako jasno izrazi v (Ps 133,1): »Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje složno prebivajo skupaj!«

 

Beseda »ples« je v osnovi sestavljena iz treh izrazov, ki lahko ostanejo ločeni ali pa se prepletajo. To so: interpretativni, koreografski in spontani. Preden pa se odločimo za kakršno koli trdno odločitev glede plesa, moramo preučiti, kaj o tem pravi Sveto pismo.

 

Od 27 svetopisemskih omemb plesa jih je 19 pozitivnih, saj se nanašajo na izraze veselja ali čaščenja, le 6 jih je negativnih, saj se nanašajo na poganski ali zapeljivi ples, 2 omembi pa sta nevtralni.

 

Že od stvarjanja naprej so moški in ženske uporabljali ples, kot izražanje svojih čustev oz. občutkov. Ko je prerokina Mirjam vodila vse izraelske žene v spontanem praznovanju zaradi zmage ob morju (2Mz 15) je bil ples med starodavnimi narodi dobro uveljavljena praksa. Razširjen je bil ob večjih priložnostih. Pogumne bojevnike so domov grede pozdravljali pevci, plesalci in tamburinska fanfara. (Sod 11,34; 1 Sam 6)

 

Najbolj znan svetopisemski odlomek, ki se nanaša na ples, pa je tisti v (2Sam 6), kjer je opisan kralj David, ki je z vso močjo plesal in skakal pred Bogom in njegovim ljudstvom. Vprašajmo pa se, zakaj podpiramo dejanje Davida, zakaj tega ne podpiramo danes bodisi pri sebi, bodisi pri drugemu?

 

V (Ps 30,12) beremo: »Moje žalovanje si mi spremenil v rajanje, odvezal si mi raševnik in me opasal z veseljem, …«

 

Velik del glasbe v današnji Cerkvi, zlasti v karizmatičnih cerkvah, ima izrazit izraelski pridih. Vključevanje korakov slavilnega plesa v redno bogoslužje s slavilnimi pesmimi se zdi počasi povsem naravno. Judovski verniki nimajo težav z nadaljevanjem dolge tradicije izražanja veselja s plesom. Tisti, ki smo bili po Jezusu Kristusu posvojeni v Božjo družino, lahko sodelujemo v »Hori«, znanem izraelskem plesu.

Hebrejski ljudski plesi zagotavljajo odlično osnovo za plesanje v slavljenju. Obstajajo žene, ki obiskujejo judovske centre v svojih mestih in jim plesna praksa ne koristi več le zato, da jo delijo z drugimi, ampak tudi zato, da jo izkoristijo za priložnosti, da izboljšajo odnos med kristjani in Judi.

 

V (Flp 4,8) beremo: »Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.« Zavedajmo se tega, da oče ljubi naše slavljenje in če se vidimo, da imamo klic v slavljenje s plesom, se odzovimo Nanj in pridimo k njemu ter ga slavimo s čistim in iskrenim srcem.

 

Bog dovoljuje ples, ker gre za telesno dejanje slavljenja. Ko preprosto plešemo, čutimo njegovo prisotnost skozi naše telesne gibe. Takokrat izražamo našo vero skozi ples in slavljenje. Ne glede na okolje ali obliko je ples navdušena oblika slavljenja, kadar izhaja iz čistega namena, da bi povzdignili Boga in ga slavili. V svetem pismu je omenjen tudi v številnih priložnostih. Z njim izražamo veselje, predanost, hvaležnost in spoštovanje.

 

Slavilni ples je duhovni dar, je čudovit telesni izraz veselja, božji dar in mogočen način povezovanja s Stvarnikom. Podlaga za njega je v Svetem pismu. Sveto pismo pogosto izpostavlja ples kot radosten odziv na Božjo ljubezen.

 

Slavilni ples je izraz duše in velja za sredstvo, ki ljudem omogoča izražanje hvaležnosti, predanosti in čustev brez besed. Gre za edinstveno slavljenje. Gre za sposobnost gibanja in ritmičnega izražanja in velja za način sprejemanja edinstvenega telesa in duha, ki ju je ustvaril Bog.

 

V verskih skupnostih vlada soglasje, da so talenti, kot so ples, petje in igranje instrumentov Božji darovi, ki jih je mogoče uporabiti v dobre namene, čeprav je njihov končni učinek odvisen od namena in okoliščin, v katerih se izražajo.

 

Ne glede na to, ali plešemo pred občinstvom ali se zibljemo v svoji dnevni sobi, lahko svojo strast in sposobnosti usmerimo v nekaj, kar prinaša veselje, občutek smisla in duhovno svobodo.

 

        https://www.youtube.com/watch?v=U0VBFSIK2Cs&list=RDU0VBFSIK2Cs&start_radio=1