Slavljenje v nevihti

Aleluja! Hvalite Boga v njegovem svetišču, hvalite ga na nebesnem svodu njegove moči! Hvalite ga v njegovih silnih delih, hvalite ga zaradi obilja njegove veličine! Hvalite ga z glasom roga, hvalite ga s harfo in citrami; hvalite ga z bobnom in plesom, hvalite ga s strunami in flavto; hvalite ga na cimbale zvočne, hvalite ga na cimbale doneče! Vse, kar diha, naj hvali Gospoda. Aleluja! (Ps 150)

Krščanski koncept boja proti delovanju nadnaravnih zlih sil je duhovni boj, ki temelji na spoznanju o demonih, ki naj bi na različne načine posegali v človeške zadeve. V (Mr 1,39) beremo: »In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone.«

Najpogostejša oblika duhovnega bojevanja, ki se izvaja med kristjani je molitev. Poleg nje pa lahko za duhovno bojevanje uporabimo tudi polaganje rok, post z molitvijo, slavljenje in čaščenje ter maziljenje z oljem. Teme duhovnega bojevanja so prisotne tudi v pesmih izvajalcev sodobne krščanske glasbe.

Eno najučinkovitejših duhovnih orožij, ki jih lahko kristjan uporabi za premagovanje hudiča, sveta in sebe je slavljenje, saj življenje v stanju slavljenja Gospoda odvrne naš pogled od nas samih, od naših okoliščin in od naših situacij.

Duhovno orožje povzdigovanja oz. slavljenja se v (Ps 150) pojavlja v vsaki vrstici. Pravzaprav se pojavi trinajstkrat v šestih vrsticah. Res nam »ga« ni treba identificirati, saj ga razkrije že hitro branje tega odlomka. Ponavljajoča beseda, ki se ponavlja z velikim poudarkom je hvala. Gre za močno ponavljanje. Beremo »Hvalite Boga«, »hvalite ga«, »Hvalite ga«, »hvalite ga«, »Hvalite ga«, »hvalite ga«, »hvalite ga«, »hvalite ga«, »hvalite ga«, »hvalite ga«, »hvali Gospoda«, kar pomeni veliko čaščenja oz. slavljenja. Ko gre za slavljenje je to morda eno najbolj zanemarjenih duhovnih orožij, ki ga uporabljamo v vsakodnevnem boju proti hudiču, svetu in sebi. Čeprav ni navedeno kot božja bojna oprema v (Ef 6,10-18), pa ob branju Svetega pisma vidimo, da ni dvoma, če uporabimo slavljenje, kot način bojevanja, doživimo zmago. Nasprotno pa bo vernik, ki ne izpolnjuje zapovedi »Veselite se v Gospodu zmeraj« (Flp 4,4a), kar je druga oblika slavljenja, živel lahko v nenehnem porazu. (Flp 4,4-7)

Preden se lotimo slavljenja kot duhovnega orožja, se v svetopisemskem odlomku (Ps 150) opredelimo na vsaj štiri razlike med slavljenjem. Prvič, slavljenje se osredotoča predvsem na Boga, ne na njegova dejanja. Od trinajstih omemb hvale Njega se le ena osredotoča na to, kar Bog počne. To je pomembno, ker preprečuje, da bi bilo slavljenje zgolj forma in da bi vse potekalo mehanično. Pravo slavljenje je relacijski proces in edini kristjani, ki bodo slavili Boga v duhu in resnici, smo tisti, ki hodimo blizu Njemu in se borimo v dobrem boju proti grehu in za svetost.

Druga stvar pri slavljenju je, da prepoznamo Božja dela. Slavilci se spominjamo Božjih velikih del v našem življenju, kar služi temu, da naša srca pritegne k srcu Tistega, ki ga slavimo.

Tretja stvar pri slavljenju je poudarek na Božjem značaju, zlasti na Njegovi »obilni veličini«. Če želimo Boga iskreno slaviti, ga moramo videti takšnega kot v resnici je, in to je da je tako čudovit in velik, da presega razumevanje. To pa v nas, ki ga slavimo, ustvari potrebno količino ponižnosti.

Zadnja razlika glede iskrenega slavljenja Boga je, da to pričakuje od vseh živih bitij: »Vse, kar diha, naj hvali Gospoda. Aleluja!« (Ps 150,6) Takšna zapoved odkrije namen poklicanosti vseh judi – da slavimo edinega pravega Boga.

Slavljenje je nekakšen gumb za »preoblikovanje«, »osvežitev«, ki ponovno usmeri našo pozornost na to prioriteto in preuredi naš um, telo in duha tako, da nas napolni Sveti Duh in ne svet. Slavljenje nas osredotoči na Boga na način, kot nas ne more nič drugega.

https://www.youtube.com/watch?v=4fo0A7jpLsk

Slavljenje je pričevanje. Ko so v 50. letih prejšnjega stoletja v Montreal prišli prvi evangelisti, je bilo njihovo najmočnejše evangelizacijsko orodje petje. Imeli so zbor, ki se je sestal na javnem trgu in pel, nato pa delil vabila na gospel srečanje. Francozi niso razumeli besed, toda moč čistih glasov, ki so peli hvalnice Bogu, je pritegnila njihovo pozornost in spoštovanje.

Medtem ko sta Pavel in Sila, v njunem najtemnejšem trenutku, v zaporu slavila Gospoda, ni nobena ozdravitev ali pridiga sprožila potresa in odprla njuna zaporniška vrata, temveč zvok njunih glasov je napolnil zapor s hvalnicami in z zahvalnimi pesmimi. Slavljenje Boga v Kristusovem imenu je eden najbolj prepoznavnih znakov kristjana za tiste, ki ne verujejo. Morda ljudje iz sveta ne poznajo doktrine, morda ne razlikujejo med različnimi verskimi skupnostmi, vendar vedo, da smo Jezusovi učenci ljudje, ki ga slavimo in častimo s pesmijo, molitvijo in z rednim slavljenjem.

Zanimivo je, da nas zunanji ljudje ne smatrajo za zveste kristjane, če redno ne častimo in slavimo Boga. To pa ni edini znak, vendar je slavljenje pomembno pričevanje, da smo iskreni kristjani za zunanji svet. Slavljenje osredotoča duha in daje pričevanje.

Slavljenje ustvarja enotnost. Ne moremo se namreč prepirati z nekom, s katerim pojemo in težko sovražimo osebo, katere glas se dviga v pesmih ljubezni in predanosti Gospodu. Na misijonskih področjih je eden najboljših načinov za premagovanje družbenih ovir z ljudmi, ki se običajno ne bi družili med seboj (črnci in belci / različna plemena) ta, da jih spodbudiš k skupnemu petju. Pavel v (Gal 3,28) pravi, da medtem ko slavimo Boga: »Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.«

Pravzaprav je slavljenje edino dejanje, ki nas povezuje z Božjimi angeli in z živimi bitji, ki so v nebesih, ki obdajajo Božji prestol in Boga nenehno slavijo. (Raz 5,11-14) Ko slavimo, se združimo z vsemi verniki na svetu ter z angeli in z živimi bitji, ki so v nebesih, ki nenehno slavijo Boga v večnosti in tako vsi postanemo eno. Ne pozabimo, da nas nebesa opazujejo, ko molimo in slavimo.

Torej, ko slavimo Boga ni to le petje in uživanje v skupnosti, ampak je tudi izvajanje najmočnejših dejanj, ki jih je Bog zasnoval za človeka. Slavljenje ima namreč moč, da se naš duh ponovno podredi Svetemu Duhu. Namreč življenjske težave nas lahko odpeljejo stran od Boga. Hkrati pa je slavljenje močan način, s katerim lahko svetu izpovemo svojo vero in si zagotovimo, da Kristus nebeškemu očetu izpoveduje naše ime. V (Mt 10,32-33) beremo: »Vsakega torej, ki bo priznal mene pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«

Slavljenje ima moč premagati meje zaradi rase, družbenega razreda, celo pregrade, ki ločujejo duhovni svet od fizičnega. Meje se med slavljenjem izbrišejo, ko se vsi, ki slavimo Boga združimo v slavljenju s plesom, pesmijo ali z molitvijo. Zato ne dovolimo da nas preplavijo občutki malodušja glede slavljenja in se zavedajmo da se vse te stvari dogajajo ko slavimo Boga. Naši glasovi so morda šibki, vendar po slavljenju je naš duh okrepljen.

Slavljenje ima vpliv tudi na naše možgane. Znanstveniki trdijo, da ko se pozorno in dosledno osredotočamo na svoje duhovne vrednote, povečamo pretok krvi v čelne režnje in v sprednji cingularni reženj, kar povzroči zmanjšanje aktivnosti v čustvenih centrih naših možganov. To nam pomaga razviti sposobnost odzivanja in posledično obnavlja naše odnose z ljudmi oz. znotraj skupnosti. Toda ključ je zavestna namera. Bolj ko se osredotočamo na svoje notranje vrednote, bolj lahko prevzamemo nadzor nad svojim življenjem. Zato lahko rečemo, da slavljenje in molitev kot posledica našega premišljevanja vplivata na naše možgane. Hkrati pa ta odkritja o vplivih na naše možgane potrdijo slutnjo, da imajo lahko jeza in druga negativna čustva na naše možgane uničujoče učinke. Bog lahko torej spreminja tudi naše možgane. Prepričanje, da Bog obstaja je torej dobro za nas, kot za človeška bitja. Obstaja več stvari, ki govorijo o vplivu naše vere na naše možgane.

Nekaj minutno premišljevanje Božje besede, slavljenje in molitev vsak dan močno vplivajo na naše možgane. S tem krepimo edinstveno nevronsko vezje, kar izboljša našo socialno zavest in empatijo ter nam pomaga ljubiti bližnjega z razvijanjem okrepljenega občutka sočutja in zatiranjem negativnih čustev. Eden najbolj uničujočih občutkov je jeza, saj nas izolira od drugih ljudi. Odreže nas od skupnosti. Na ta način pa uničuje skupnost, saj se zapiramo vase.

Drugi učinek premišljevanja, slavljenja in molitve je nevroplastičnost. Naši možgani niso fiksni kot plastični kalup, ampak so gibčni. Nekoč so znanstveniki mislili, da naši možgani rastejo in se razvijejo več let, dokler ne dosežejo točke, ko začnejo propadati in počasi erodirati. Zdaj vemo, da se možgani še naprej razvijajo kot posledica izkušenj in vedenja s katerimi se ukvarjamo vsak dan. Preko naših spominov, ki še naprej dobivajo nove oblike preprosto s tem, kako si jih razlagamo. Na nek način postanejo neodvisni od stvari, ki se jih spominjamo in odvisni od tega kako na njih gledamo.

Naši možgani se nenehno spreminjajo, zato moramo biti pozorni na to ali razmišljamo na vzpodbujajoč ali na destruktiven način. Discipline s katerimi se ukvarjamo vsak dan, vsak teden, vsako leto, bistveno oblikujejo usodo našega življenja in zavedati se moramo, da naše vedenje vpliva na naše možgane.

Premišljevanje božje besede, slavljenje in molitev pomagajo ohranjati zdravo ravnovesje v življenju. Vsak od nas, naj bi vsaj majhen del vsakega dne preživel v premišljevanju božje besede, v slavljenju in molitvi. Za duhovno rast to potrebujemo. Ne glede na to kako zaposleni smo, si moramo vzeti čas, da si postavimo svoje prioritete in vrednote ter da naredimo samorefleksijo, kako živimo v uresničevanju le-teh. Vsak dan se vprašajmo: »Katere prilagoditve moram še narediti, da bom živel v skladu z Božjo voljo oz. kaj Bog želi da naredim?«

Newberg v svojih knjigah opisuje osem stvari, ki jih lahko storimo, da pozitivno oblikujemo svoje možgane. Začne z vrednostjo ohranjanja osebne vere in doda, da naj vsak dan preživimo čas v molitvi in v osebni refleksiji. Pomembno pa je tudi druženje z drugimi verniki in biti del skupnosti. Prav tako aerobna vadba oz. slavilni gibi pomagajo pri razvoju naših možganov.

Prav tako je pomembno dvanajstminutno poslušanje sproščujoče glasbe vsak dan. Možganom namreč koristi tudi intelektualna aktivnost in vseživljenjsko učenje. Nenazadnje pravi, da nasmeh gradi skupnost. Znano je, da ljudje, ki se nasmehnejo, privlačijo druge, ljudje, ki se mrščijo ali kažejo jezo pa ljudi odganjajo.

Newbergovo knjigo lahko povežemo z Evagrijem in z njegovo obravnavo jeze. Evagrij je namreč ugotovil, da jeza razdvaja skupnost in je po njegovem najbolj strah zbujajoča strast, ki lahko vzkipi proti tistim za katere menimo, da so nam škodovali. Vsi se kdaj spopadamo s to vrsto jeze, ki jo Newberg opisuje kot najbolj prvinsko in težko obvladljivo.

Jeza moti delovanje naših čelnih režnjev in povzroči, da izgubimo sposobnost sočutja in empatije. Prav tako sprosti kaskado nevrokemikalij, ki uničujejo dele možganov, ki nadzorujejo čustvene reakcije. Z drugimi besedami, jeza povzroči, da izgubimo sposobnost samoregulacije, da bi se odzvali premišljeno, ne glede na dražljaj. Zanimivo pa je, da je Evagrij blagost oziroma sposobnost samoobvladovanja opredelil kot božansko vrlino, ki ustreza smrtonosni misli na jezo.

Naše pretekle izkušnje, ki smo jih doživeli in smo bili del njih imajo lahko posledice na nas. Že pri mladi osebi se lahko zgodi, da je obsedena z demoni. Pri takšni osebi kličemo Kristusovo ime in molimo za njo. Še posebno, če je oseba sodelovala pri kakšnih napačnih verskih praksah ali duhovnih obredih, krstih. Nikoli pa se z demoni ne pogajamo.

Demoni ne napadajo le ljudi, kot v upodobitvah demonske obsedenosti, ampak tudi prevzamejo nadzor nad kraji in institucijami, kot so novinarstvo, akademski svet ter občinska in zvezna birokracija. So tisti, ki spodbujajo družbene projekte, ki jih duhovni bojevniki vidijo kot nasprotne Božjim načrtom.

Kristjani si lahko vsak dan oblečemo popolno božjo bojno opremo ter uporabimo moč Kristusove krvi za odrešitev. Pomembno pa je, da vsak dan beremo Sveto pismo, molimo in kadar potrebujemo izrečemo Kristusovo ime. Torej vsak dan premišljujmo božjo besedo in preživimo čas v slavljenju ali molitvi in še naprej razvijajmo svoje življenje z Bogom ter na globok način oblikujmo svojo prihodnost.

Duhovni boj v apostolu Pavlu:

Ponavadi imenujemo apostola Pavla, kot pisca besedila v Efežanih. To je desete knjige Nove zaveze. Čeprav je bolj verjetno, da je to delo enega od njegovih učencev. V (Ef 6,10-12) beremo: »Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči. Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam, kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih.« V tem odlomku Pavel govori o duhovnem bojevanju in o tem, kako se borimo proti duhovnim napadom. Duhovni boj je boj med Satanom in Bogom.

Večina nauka o duhovnem bojevanju temelji na tem poglavju v Efežanih. Namreč Hudič in njegovi padli angeli oz. demoni močno vplivajo na svet in na njegove strukture. Obstajajo specifični demoni, povezani z določenimi lokacijami (teritorialni demoni). Obstajajo tudi konflikti zaradi teritorialnih demonov ali drugih sovražnih duhovnih sil, kar temelji na odlomkih, kot so (1Jn 5,19), kjer beremo: »Mi vemo, da smo od Boga in da ves svet tiči v zlu.« Vsi ti demoni pa lahko vplivajo na naš neuspeh, zato moramo v takih primerih uporabiti molitev, slavljenje in druge verske prakse ter vodstvo Svetega Duha, da bi te demone preprečili in pregnali. To pa povzroči osvoboditev.

V vrsticah (1Jn 12,31; Jn 14,30; Jn 16,11) Jezus hudiča poimenuje »vladar tega sveta«. V (Ef 6,12) Pavel razloži tudi hierarhijo »vladarjev tega sveta«, ki pa je kot beremo demonska. Prav tako vemo, da se Pavlova pisma osredotočajo na Jezusovo zmago nad temi silami. Po tej razlagi lahko delimo zgodovino na dve obdobji: na sedanje obdobje »spopadanja z grehom« in na »prihodnje obdobje«, ki se nanaša na Jezusov drugi prihod.

Podoba duhovnega bojevanja izhaja iz različnih delov Svetega pisma, zlasti iz knjige Razodetja, v kateri se »zveri« in »kralji zemlje« po vojni v nebesih borijo proti Božjemu ljudstvu. V (Raz 12,7-12) beremo: »Nato se je v nebesih razvnela vojna: Mihael in njegovi angeli so se bojevali proti zmaju. Tudi zmaj se je bojeval in njegovi angeli. Toda ni zmagal, tako da v nebesih ni bilo več prostora zanje. Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo, z njim vred pa so bili vrženi tudi njegovi angeli. Tedaj sem zaslišal v nebesih močen glas, ki je rekel: »Zdaj je prišlo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga ter oblast njegovega Mesija, zakaj vržen je bil obtoževalec naših bratov, ki jih je dan in noč obtoževal pred našim Bogom. Toda oni so ga premagali zaradi krvi Jagnjeta in zaradi besede svojega pričevanja, saj niso ljubili svojega življenja vse do smrti. Zato se veselite, nebesa, in vi, ki prebivate v njih! Gorje pa vama, zemlja in morje, ker je hudič sestopil k vama, poln divjega besa, ker ve, da ima le malo časa.«

V (Raz 19,19-21) pa beremo: »Tedaj sem videl zver ter kralje zemlje in njihove vojske, zbrane, da se spopadejo z njim, ki je jezdil konja, in z njegovo vojsko. Toda zver je bila zajeta in z njo vred lažni prerok, ki je delal znamenja v njeni navzočnosti: z njimi je zapeljal tiste, ki so sprejeli žig zveri in molili njeno podobo. Oba sta bila živa vržena v ognjeno jezero, v katerem gori žveplo. Vse drugo pa je pobil meč, ki je prihajal iz ust jezdeca na konju, in vse ptice so se nažrle njihovega mesa.«

Kot vidimo se na koncu zgodi boj s hudičem in s trdnjavami, ki so proti Bogu. V (Raz 20,8-9) beremo: »Stopil bo na plan, da bi zapeljal narode, ki so na štirih vogalih zemlje, Goga in Magόga, ter jih zbral na vojsko. Njih število bo, kakor je peska ob morju. Šli so v napad po zemeljski širjavi ter obkolili tabor svetih in ljubljeno mesto. A z neba je padel ogenj in jih použil.«

Spomnimo se Jezusove izjave: »Če pa jaz z Božjim Duhom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo.« (Mt 12,28; Lk 11,20) Duhovni boj je skrit v nas, je neviden, v katerem se borimo proti skušnjavami, ko svet pravi »pojdi levo«, Bog pravi »pojdi desno«. Na nas pa je koga bomo poslušali. Če želimo zmagati si zapomnimo, da v Jezusu Kristusu imamo moč, da smo zmagovalci. Za to zmago pa lahko uporabimo tudi slavljenje.