Slavljenje izboljša naše dneve
»Tisti čas vas pripeljem, tisti čas vas zberem, da, dam vas za ime in za hvalo med vsemi ljudstvi na zemlji, ko obrnem vašo usodo pred vašimi očmi, govori Gospod.« (Sof 3,20)
Božja obljuba je, da če ga bomo ponižno iskali, se bo On bojeval za nas. To je storil za svoje ljudstvo v preteklosti in to bo storil danes. Zato pogumno korakajmo v kaosu. V (2Krn 20,16,20) beremo: »Jutri jim pojdite nasproti: glejte, prihajali bodo po vzpetini Cic; našli jih boste na koncu doline pred Jeruélsko puščavo. … Drugo jutro so se vzdignili in krenili v puščavo Tekόo. Ko so odhajali, je vstal Jόzafat in rekel: »Poslušajte me, Judovci in jeruzalemski prebivalci! Zanesite se na Gospoda, svojega Boga, pa boste zanesljivo vzdržali; zanesite se na njegove preroke in boste uspeli!«
Božjemu ljudstvu oziroma nam je bilo obljubljeno, da se bo Bog boril za nas, da bo On vir našega odrešenja. Vendar se stvar tukaj ne konča. Ker Bog ne kar tako čudežno pade iz neba, da bi poskrbel za našo situacijo, medtem ko ljudje ostanemo na varni razdalji. Ne. Ukazano nam je, da naj pogumno stopimo proti sovražniku in nato vztrajajmo. To lahko storimo, če nas okrepi vera v Besedo, ki nam jo je dal Gospod.
Ali živimo tako svoja življenja danes? Kot kristjani smo odrešeni s krvjo našega Gospoda in Odrešenika. To je naše prepričanje. Toda, ali v tem prepričanju tudi pogumno hodimo naprej? Kako naj stopimo v kaos našega življenja? Kako naj se približamo sovražniku, ko se zdi, da se pojavlja na vsakem koraku?
Jόzafat in njegovo ljudstvo so naslednji dan, ko so pogumno korakali proti napredujoči vojski, storili dve stvari. Prvič, verjeli so v Gospoda in drugič, to vero so začeli oznanjati s petjem hvalnic. Med potjo so peli: »Zahvaljujte se Gospodu, ker na veke traja njegova dobrota.« (2Krn 20,21b)
Slavljenje je bilo skrito orožje, ki so ga Jόzafatovi ljudje uporabili proti napredujoči vojski. Ni bilo dovolj, da so vero imeli v srcu, morali so jo tudi izraziti. Sovražnika so premagali z oznanjevanjem suverenosti našega Boga s slavljenjem. V (2Krn 20,22) beremo: »Ko so začeli vriskati in prepevati, je Gospod pripravil zasedo Amόncem, Moábcem in tistim s Seírskega gorovja, ki so prišli nad Juda, in so se pobili: ...«
Kot vidimo, takoj, ko so ljudje začeli slaviti je Gospod postavil zasedo in sovražnik je bil premagan. Slavljenje kot vidimo prinaša Božjo prisotnost in posredovanje.
Ta bitka nam ponazarja neverjetno moč slavljenja. Slavljenje odpira vrata, skozi katera Bog vstopi v naše življenje in začne delovati v našo korist. Z drugimi besedami, slavljenje prinaša Božjo prisotnost skupaj z njegovim neposrednim posredovanjem.
V tistem trenutku, ko so ljudje začeli slaviti Boga, se je prikazal in odrešitev je bila zagotovljena. To ni bilo vidno le Jόzafatu in njegovemu ljudstvu, temveč tudi vsem kraljestvom naokoli, saj so se bali, ko so videli Boga, ki prebiva sredi božjega ljudstva. To je prineslo mir in počitek vsem naokoli.
V
(2Krn 20,29-30) beremo: »Strah Božji je navdal vsa kraljestva po deželah, ko so
slišali, da se je Gospod bojeval z Izraelovimi sovražniki. Jόzafatovo
kraljestvo je imelo mir, ker mu je njegov Bog naklonil počitek krog in krog.«
Gospod si želi tega tesnega odnosa z nami, te združitve. Hrepeni po tem, da bi prebival sredi svojega ljudstva in to bo storil, ko se ga bomo naučili slaviti, tako posamezno kot narod. Ta koncept lahko ponazorimo tudi z odlomki iz Svetega pisma, kjer vidimo, da je Gospod, ko so ljudje slavili Boga prišel in se naselil med njimi. Če poznamo te odlomke, lahko vidimo, kako naj to uporabimo v našem vsakdanjem življenju.
Vedimo, da Gospod prebiva med svojim ljudstvom. Med svojim vladanjem je kralj Salomon zgradil Gospodov tempelj v Jeruzalemu. V (2Krn 5,13-14) beremo: »… so trobentači in pevci enodušno in skladno zapeli v slavo in zahvalo Gospodu. Kakor hitro je zadonel glas trobent, cimbal in drugih glasbil v čast Gospodu, »ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota«, je hišo, Gospodovo hišo, napolnil oblak, tako da duhovniki zaradi oblaka niso mogli pristopiti, da bi opravili bogoslužje. Kajti Gospodovo veličastvo je napolnilo Božjo hišo.«
Ko so v en glas slavili, je prišla Gospodova navzočnost in napolnila tempelj, ker je prebival sredi božjega ljudstva. To je moralo biti za izraelsko ljudstvo neverjetno doživeti in izkusiti. To lahko doživimo tudi v današnjem času. Lahko smo prepričani, da Gospod prebiva med nami.
Največjo slavo damo Gospodu, ko priznamo, da je Jezus naš Gospod. V (Rim 10,9) beremo: »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.«
Ko izpovedujemo in verjamemo, da bomo odrešeni, ni dovolj, da samo verjamemo v to v svojem srcu, ampak moramo to tudi javno razglasiti. In kaj nam Pavel pravi, da naj razglasimo? To kar moramo razglasiti je to, da je 'Jezus Gospod'.
Javno priznanje, da je Jezus gospodar našega življenja, ni le povzdigovanje njega nad nas, ampak je tudi naš izraz vere. Pavel je te besede pisal hišnim skupinam v središču rimskega cesarstva. Za te kristjane je bilo takrat v njihovem okolju to priznanje zelo provokativno, vendar je bilo to priznanje znamenje pravega kristjana.
S priznanjem, da je »Jezus Gospod« v našem življenju, oznanjamo, da se je v našem srcu zgodila sprememba, ki povzdiguje Boga nad naše življenje in mu daje obljubo, da mu bomo zvesto sledili. To spremembo pa kažemo tako, da mu na poti skozi življenje dajemo slavo. To pokažemo z našim vedenjem in z našimi odločitvami.
Slavimo ga lahko tudi tako, da mu »sledimo« na tej ozki poti pravičnosti, ki nam jo je začrtal. To pa zahteva pogum in vero, saj ta pot dostikrat nasprotuje družbenim normam in našemu razumu, zato se marsikdaj znajdemo v podobnem položaju, kot so se znašli kristjani v Pavlovem času.
Naš svet je zelo sekulariziran, zato je oznanjevanje, da je »Jezus Gospod« v našem vsakdanjem življenju, v današnjem času, prav tako provokativno, kot je bilo v Pavlovem času. Vendar nam je, če pogumno hodimo po tej poti vere, obljubljeno, da bomo videli njegovo odrešenje, tako kot je to videl Jόzafat stoletja prej.
Pojdimo iz slave in slavo in izpolnjujmo vsak dan njegovo voljo. Njegova usoda za nas kot ljudstvo je, da hodimo po njegovi poti, po njegovi volji kot bratje in sestre, v enotnosti in slavimo Njegovo ime. V Stari zavezi to vidimo, kot hoja izraelskega ljudstva v obljubljeno deželo. Vsakič, ko so se premaknili, so to storili skupaj in vedno je bil Mojzes tisti, ki je vodil ljudstvo.
Po Mojzesu vidimo, v Stari zavezi, da so izraelsko ljudstvo vodili različni očaki, med njimi je bil tudi Jakob za njim pa Juda. Premikali so se vedno kot skupina. Iz Judovega rodu izhaja tudi Jezus Kristus. Sama beseda Juda pomeni »slavljen«. Ob Judovem rojstvu je njegova mati Lea dejala (1Mz 29,35b): »Tokrat bom hvalila Gospoda.« Zato mu je dala ime Juda. Potem ni več rodila.«
Njegov oče Jakob pa v (1Mz 49,8-10): »Juda, tebe bodo hvalili tvoji bratje. Tvoja roka bo na tilniku sovražnikov, priklanjali se ti bodo sinovi tvojega očeta. Juda je mlad lev; od plena, moj sin, si se vzdignil. Sklonil se je, se ulegel kakor lev in kakor levinja; kdo si ga drzne dražiti? Ne bo se umaknilo žezlo od Juda, ne vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride tisti, ki mu pripada, in njemu bodo ljudstva pokorna.«
Ko prebiramo Sveto pismo vidimo, da če želimo kot posameznik ali kot narod napredovati, lahko to storimo le preko slavljenja Boga in molitve k našemu Bogu.
Čudovita spodbuda za nas, ko razmišljamo o tem, da bi napredovali v slavljenju je, da je prerok Sofonija dejal, da se bo ostanek Izraela, ki se bo vrnil k zavezi z Bogom in ponovno začel slaviti Njegovo ime ter iskal zatočišče pri Bogu ter se bo podredil Gospodu, da bo Gospod med nas spet prišel prebivat ter nas bo tako preobrazil, da bomo odražali njegov značaj in njegovo voljo, da bomo lahko govorili resnico o Bogu in slavili Njegovo ime.
Gospod se bo spet veselil svojega ljudstva in v tej skupnosti bomo napredovali kot eno in premagali vse ovire na naši poti. Ko bomo na ta način slavili našega Boga, bomo izpolnili našo usodo, da postanemo ljudstvo, ki bo s slavljenjem njegovega imena ne le premagalo vse ovire na naši poti, ampak bo tudi vse narode združilo v miru in enotnosti. (Sof 1-3) Zato pogumno hodimo za našim Gospodom in osvajajmo njegovo kraljestvo.
https://www.youtube.com/watch?v=qVcxnQO8vO4&list=RDqVcxnQO8vO4&start_radio=1
Slavljenje je božja strategija za duhovno bojevanje. Ko ga slavimo, se osredotočamo na to, kdo je in zaupamo vanj, da se On bori v naših bitkah v našem imenu.
Slavljenje daje moč našim namenskim dejanjem, ki kažejo na to, da verjamemo Gospodu, da je Njegova beseda resnična, in na ta način pokažemo, da zaupamo Bogu, da bo storil kar obljublja.
Naučimo se obvladovati naša čustva tako, da se odločimo, da bomo Bogu posvetili našo predanost, da bomo lahko izkusili tri načine, kako moč slavljenja izboljša naše dni.
Te
trije načini so:
Slavljenje dvigne našo vero: Včasih se nam zdi, da je naša vera v Boga v dvomih. Takrat se moramo zavedati, da je naša vera ključ, ki odpira vrata Božji moči in je slavljenje skrinjica, ki hrani ključ. Z drugimi besedami, ko se odločimo slaviti Boga kljub našemu razpoloženju, se bo naša vera povečala in izžarevalo bo mirno veselje.
Vera je »vsa naša teža, ki se opre na Jezusa«, tako kot imamo vero, ko na avtobusni postaji čakamo avtobus, da bo prišel in nas odpeljal, kamor smo namenjeni. Vera pomeni, da čeprav ne vidimo poti, verjamemo, da Bog ima pot.
Ko je ogromna vojska prihajala proti Judu in Jeruzalemu, se je kralj Jόzafat odločil, da se bo »popolnoma zanašal na Boga«, tako, da je poslal zbor, ki je korakal pred četami in slavil Boga. Takoj, ko so začeli slaviti, je Bog postavil zasede proti nasprotnim silam in jih vse iztrebil. (2Krn 20,21-23)
Ne glede na to, katere sile prihajajo nad nas, ali je to bolezen, dolg, neodgovorjene molitve ali družinske težave, vso težo prepustimo Bogu in odložimo robčke. Slavljenje bo dvignilo našo vero in zmanjšalo naše težave. Slavljenje bo okrepilo našo vero.
Ko se osredotočimo na Boga in na to, kaj lahko Bog vse stori in kaj je že storil, imajo naše skrbi manjši nadzor nad nami.
Slavljenje postavlja Boga nad naše
težave in težave izgubijo moč. Ko se začnemo soočati z našimi težavami, se
spomnimo na te citate iz Svetega pisma:
- v
(4Mz 23,19) beremo: »Bog ni človek, da bi lagal, ne sin človekov, da bi se
kesal. Ali morda reče in ne stori, govori in ne izpolni?« Torej recimo:
»Verjamem, da lahko storiš, kar pravi tvoja Beseda.« Zraven pa lahko naredimo
tudi slavilni gib deklaracije.
- v
(Ef 1,19) beremo: »… kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki
verujemo po dejavnosti njegove silne moči, …« Torej recimo: »Vsemogočen si.«
Zraven lahko naredimo gib deklaracije.
- v
(Jn 16,33) beremo: »To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate
stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« Torej recimo: »Bog to
stvar polagam tebi v roke. Ti imaš nadzor nad vso situacijo.« Zraven naredimo
gib deklaracije.
- v
(Heb 13,5) beremo: »Naj vam načina življenja ne določa sla po denarju.
Zadovoljni bodite s tem, kar imate, ker je Gospod sam rekel: Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te
ne bom zapustil.« Torej lahko rečemo: »Nikoli me ne boš zapustil.« Besede
pa potrdimo s slavilnim gibom deklaracije.
- v
(Iz 55,12) beremo: »Da, z veseljem boste odšli in v miru vas bodo vodili. Gore
in griči bodo zagnali vrisk pred vami in vsa drevesa po polju bodo ploskala z
rokami.« Torej lahko rečemo: »Vodil me boš in me usmerjal.« Besede pa potrdimo
s slavilnim gibom deklaracije.
- v
(Iz 43,19) beremo: »Glejte, nekaj novega storim, zdaj klije, mar ne opazite?
Da, speljal bom pot skozi puščavo in reke skozi pustinjo.« Torej lahko rečemo:
»Čeprav ne vidim poti, jo boš ti naredil.« Zraven pa odločno naredimo slavilni
gib deklaracije.
- v (Rim 8,28) beremo: »Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu.« Ob slavilnem gibu deklaracije lahko rečemo: »Vse delaš v dobro meni, ker me ljubiš.«
Najbrž
ni veliko ljudi med nami, ki bi dvignili roke in v srcu slavili Boga, ko se nam
življenje sesuva. Če smo iskreni, je to zadnja stvar, ki jo želimo storiti.
V znakovnem
jeziku je dejanje za pohvalo ploskanje. Tudi to dejanje je najbrž zadnje, ki bi ga
marsikdo med nami storil, ko se nam svet sesuva zaradi dolgov, bolezni ali
nenehne odvisnosti od substanc ali materialnih stvari. V času, ko se spopadamo s
problemi v odnosih ali s posvetnimi težavami. Toda, če Bogu izrečemo našo hvalo
in ga slavimo, ima to moč, da nam dvigne upanje in razbije strahove, da nam da
mirno zadovoljstvo, hkrati pa nam obriše solze.
Slavljenje
izraža hvaležnost za to, kaj je storil Bog za nas in da mu damo mesto, ki mu
pripada. To je slavljenje z namenom, da pokažemo, da verjamemo, da je njegova
beseda resnična in s tem pokažemo, da mu zaupamo, da bo storil, kar je
obljubil.
Dva načina
slavljenja, ki prideta v poštev v takšnih situacijah sta tudi, da Boga slavimo
z molitvijo (npr. Slavim te, Gospod, ker si večji od te bolezni, močnejši od te
odvisnosti in večji od te težave), ter da izgovarjamo Njegovo Besedo na glas,
tudi ko se nam zdi, da smo v temnem oblaku (npr. (Ps 10) je odličen slavilni
psalm, saj gre za Hvalnico Božji ljubezni).
Slavljenje uniči
satanove napade. Ko se spopadamo z depresijo, s strahovi, tesnobo in s skrbmi,
se zavedajmo, da se ne more nič, kar sovražnik poskuša vzbuditi v nas, upreti
moči slavljenja.
Če trpimo zaradi
izčrpavajočih nočnih grozot in številne molitve ne pomagajo, potem poskušajmo
še s slavljenjem. Namreč obstajajo resnične zgodbe, ko se je šele po slavljenju
preko noči po določenem času zgodila zmaga in se je spustil mir.
Če se borimo z
depresijo in se zelo trudimo da na glas izgovarjamo verze, beremo Sveto pismo
in molimo. Vseeno pa se počutimo, kot da imamo težka srca in nas ta zatiranja
težijo čez dan. Potem je čas, da začnemo jutra s slavljenjem Gospoda, namreč
velikokrat se je razpoloženje šele po tem dvignilo.
Satanova
zahrbtna past nas bo poskušala osredotočiti na to, kako se počutimo. In zelo
enostavno se je vdati in pustiti, da naša čustva tečejo prosto, po možnosti v
napačno smer. Vendar, ko nas satan skuša, da bi se prepustili grešnim navadam,
začnimo slaviti Boga. To ne pomeni, da bodo naše težave čarobno izginile, ampak
bo to premagalo Satana in ga poslalo stran od nas.
Pastor in pisatelj
Rick Warren pravi: »Najgloblja raven čaščenja je slavljenje Boga kljub bolečini,
zaupanje vanj med preizkušnjo, predaja med trpljenjem in ljubezen do njega, ko
se nam zdi oddaljen.«
Točno to sta
storila Pavel in Sila v (Apd 16,25-26). Zaprli so ju zaradi vere, a sta se
odločila, da bosta svoje zaupanje v Boga pokazala z glasnim slavljenjem. To že
med bolečino, ne šele po zmagi. To pa je privedlo do božanskega posredovanja z
veselim slavljenjem. Bog je namreč poslal močan potres, ki je odprl vrata
zapora in osvobodil vse ujetnike. Ko torej na naša vrata potrkajo skrbi, poraz
ali obup, premagajmo satanove napade tako, da se odločimo, da bomo Boga še bolj
slavili.
To lahko storimo
tudi tako, da slavimo Gospoda ob pesmi Praise You in This Storm, skupine
Casting Crowns, najdemo jo tudi v objavi Slavljenje v nevihti, ko jo poje
Natalie Grant. Lahko pa se gremo tudi abecedno hvalnico. Na glas izgovorimo ali
zapišimo Božje lastnosti, pri čemer uporabimo vsako črko abecede. (Npr. Bog ti
si … Alfa in Omega, bogat v dobroti, ti celiš rane, čudovit, …)
Comments
Post a Comment