Gib Spregovoriti – Pogovor z Bogom

Kliči me in ti bom odgovoril; povedal ti bom velike in nedoumljive reči, ki jih nisi poznal. (Jer 33,3)

V svetu poznamo izraz religija in vera. Velikokrat to med seboj zamenjujemo, dejansko pa gre za dve različni stvari. Vera je osebna stvar in pomeni, da verjamemo, da Bog je in da vanj tudi verujemo. Religija pa je družbeni kontekst. To je sistem, ki ga nekdo postavi in nam s tem daje recept, kako moramo verovati.

Za našo odrešitev je pomembna naša vera oziroma naš odnos z Bogom. V Svetem pismu v (Mr 5,34) beremo: On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!« V (Mr 10,52) prav tako beremo: Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. Vendar je vera brez del mrtva. (Jak 2,14-26)

Močna vera je sad:

- osebne odločitve za prijateljski odnos z Jezusom,

- zvestobe dani obljubi, da bomo skrbel za vsakodnevno srečevanje z Jezusom (vse ostalo je Njegovo delo v meni in po meni),

- zaupanja v Njegovo dobroto in brezpogojno ljubezen,

- besede, ki je kot seme posejana v naše srce in to seme raste v »zemlji vsakodnevnega srečevanja in druženja z Jezusom«.

Tako bi lahko rekli, da je resnično krščanstvo dejansko odnos; vsak odnos pa se vzpostavi in vzdržuje s komunikacijo. Vsak človek je ustvarjen po Božji podobi (1 Mz 1,27), zato si želi naš Oče oseben odnos z nami. (Jn 3,16) Ljudje iščemo resnico in ko jo najdemo in ko spoznamo Boga zahrepenimo po tem, da bi ga slišali. Bog seveda govori in mi lahko slišimo njegov glas. Vendar kako Bog govori? Ali je mogoče, da ravno mi slišimo njegov glas? Ali Bog lahko govori prav z nami? Če je tako, kako ga lahko slišimo? Kako naj poslušamo?

Žal ni bližnjice do učenja prepoznavanja Božjega glasu, tako kot ni bližnjice od otroštva do odraslosti – zrelost, tako fizična kot duhovna, zahteva čas. Globina naše hoje z Bogom pa je neposredno sorazmerna z gorečnostjo, s katero ga iščemo.

Brezmejen, vsemogočni suvereni Bog (Iz 46,9) je resnično neverjetno oseben. Zaveda se vsake podrobnosti tega, kdo smo, je vedno prisoten in sočuten do tega, kar smo. (Ps 18,30; 116,5). Bog od nas ne zahteva, da se spremenimo v drugačno različico sebe, da bi dobili dostop do Njega. (Mih 7,18-19) Tukaj je … zdaj (Joz 1,8-9). Sliši nas, ko govorimo, še posebej z Njim. (1 Jn 5,14)

Če iščemo Boga na polovičarski in na nedosleden način, ne moremo pričakovati, da ga bomo slišali govoriti na najglobljih ravneh. Če pa se bomo disciplinirali, da se bomo osredotočili na Gospoda, in če bomo vestno ubogali vse, kar reče, bomo pripravljeni izkusiti Boga na vse globlji in osebni ravni. Bog nas vabi, da se poglobimo v naš odnos z Njim. Globina tega odnosa je konec koncev odvisna od nas.

Če ne slišimo Božjega glasu, preiščimo svoje srce. V Svetem pismu (2 Kor 13,5) beremo: Sami se preverite, ali ste verni, in preizkusite se. Ali ne spoznavate, da je Jezus Kristus v vas? Morda pa preizkušnje niste prestali! Prosimo Gospoda, naj nam razkrije vse, kar ovira naš odnos z Njim, in nato mu bodimo poslušni. Prosimo Boga, naj nam da ušesa, da bi slišali, in čisto srce, da bi bili poslušni. (Mt 13,43; Mr 4,9; Mt 5,8; 2 Tim 2,22; Ps 24,3-5)

Bog ni na noben način omejen. Ni omejen na določene načine komunikacije s svojimi otroci. Tako kot je ustvarjalno in dramatično uporabil osla, da je okregal Balaama, lahko prav tako ustvarjalno in dramatično sporoči svoje sporočilo našemu srcu, kot če slišimo nekoga moliti, ali kot če slišimo pričevanje drugega ali nenadoma dojamemo polni pomen pesmi, ki jo slišimo. Z Bogom ni nič nemogoče! (Lk 1,37)

Učenje slišati Božji glas je ključnega pomena, če želimo poglobiti svoj odnos z našim nebeškim Očetom. Jezus je svojemu Očetu rekel: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.« (Jn 17,3) Božji načrt pa je, da ga poznamo od blizu, zato se moramo naučiti slišati njegov glas.

Kako govorimo z Bogom?

Bog nam govori na mnogo načinov. Naš vsemogočni Bog ni omejen na eno samo obliko komunikacije, ampak je vsemogočen. Je prisoten povsod in je uvideven. Z Bogom se lahko pogovarjamo preko Božje besede, preko dnevnika oz. pisma in preko pogovora z Bogom v spontani molitvi.

Bog nam govori po svoji besedi. Spoznavamo jo preko branja Svetega pisma, ki nam sporoča kako lahko izpolnimo Božjo voljo. (2 Tim 3,16-17) Vsaka beseda iz Svetega pisma je navdihnjena od Boga in jo je napisal nekdo, ki je bil orodje v Božjih rokah, zato je resnična, živa in lahko dejavna v našem življenju. Sveto pismo je absolutno bistveni del naše hoje z Bogom. Ne smemo zanemarjati branja in spoznavanja Božje besede. Z branjem Božje besede nam Bog osebno in močno govori v trenutku, ko jo beremo. (1 Tes 1,5; 2,1)

Berimo, si zapomnimo in premišljujmo o Božji besedi. Po Svetem Duhu, ki prebiva v vsakem verniku, bo Bog osredotočil našo pozornost na določene verze ali odlomke. (Jn 14,2) Odlomki, ki jih Bog »poudarja« za nas, bodo imeli posebno veljavo za naše življenje zaradi odločitev, s katerimi se soočamo, ciljev značaja, na katerih delamo, vprašanj, ki jih imamo, ali pritiskov, ki jih doživljamo. Ko bomo premišljevali o teh verzih, h katerim nas vodi Sveti Duh, in jih bomo ubogali, nas bo Bog vodil po »poteh pravičnosti zaradi njegovega imena.« (Ps 23,3)

V Svetem pismu je veliko primerov o pomenu Božjega vodenja po njegovi besedi. (5 Mz 6,6-9; Joz 1,8-9; Ps 19,7-14; 1 Tes 2,13; 2 Tim 3,16-17; Heb 4,12) Ali smo pripravljeni verjeti temu, kar nam Bog govori po njegovi Besedi? Če smo, potem je naše srce pripravljeno slišati Božji glas. Če zavračamo to, kar je zapisano v Svetem pismu, nam bo naša nevera verjetno preprečila, da bi slišali Božji glas. (Jak 1,19-27)

»Slišati«, kaj Bog govori, ne pomeni preprosto strinjati se, da je govoril. Namesto tega, da ga poslušamo, je bolj pomembno, da vzamemo k srcu njegove besede in navodila z namenom, da ga ubogamo. Pravzaprav se hebrejska beseda slišati prevaja tudi kot ubogati. Ko nas Bog kliče, da slišimo njegov glas, nas ne kliče le, da poslušamo inteligentno in pozorno, ampak nam dejansko govori: »Poslušajte, da boste izpolnili.« Biti odločen spoštovati in ubogati Božjo besedo je bistvenega pomena za slišanje Božjega glasu.

S poslušanjem kažemo svojo ljubezen do Boga. Prejeta luč prinaša še več svetlobe, zavrnjena luč prinaša temo. Če se upiramo njegovi besedi, bo naše občestvo z Bogom omejeno. Jezus je v (Jn 14,21) rekel: »Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.« V (Jn 14,23) je te besede dopolnil: Jezus je odgovoril in mu rekel: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.«

Sveto pismo je polno poročil o Bogu, ki govori posameznikom, družinam in narodom. V preteklosti je Bog govoril na veliko različnih načinov in enako velja še danes. Bog govori vsakemu od nas tudi po njegovem stvarstvu. (Rim 1,18-20; Ps 19,1-2) Bog komunicira z nami na različne načine, vključno z angeli, s svojimi izbranimi govorniki ali preroki, preko sanj, viden in celo preko osla. (Lk 1,5-38; 2 Sam 24,10-25; 1 Mz 40,1-23; Apd 9,10-18; 4 Mz 22,21-35)

V Svetem pismu beremo, da je Božji glas močen in poln sijaja. (Ps 29,4) Primerjamo ga lahko z grmenjem, z deročimi vodami, harfami ali s trobentami. (Job 40,9; Raz 14,2; 2 Mz 19,16)

Po drugi strani pa vidimo, da je v (1 Kr) Bog govoril z Elijem ne preveč glasno, njegov glas ni bil podoben vetru, potresu ali ognju, temveč je bil tih in rahel. ( 1 Kr 19,11-13)

Ob nekaterih priložnostih pa Sveto pismo govori, da je Bog govoril neposredno svojim služabnikom, vendar zvok njegovega glasu ni opisan: V (1 Mz 8,15) je Bog spregovoril Noetu, v (1 Mz 12,1) je Gospod govoril Abramu, v (2 Mz 24,12) je Gospod govoril Mojzesu, v (Iz 38,4) je Gospod govoril Izaiju.

Če je Gospod govoril vsem tem, zakaj torej ne bi spregovoril tudi nam. Namreč v (Heb 13,8) beremo: Jezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke.

Bog pa ne »govori« z nami le s svojimi besedami in naukom, ki je zapisan v Svetem pismu, ampak tudi s svojim zgledom svetega, ljubečega in požrtvovalnega življenja. Na ta način nam Bog še vedno govori po svojem Sinu, ko dovolimo, da življenje in besede Jezusa Kristusa vplivajo na naše besede, misli in dejanja.

V današnjih časih, nam Bog govori preko Svetega Duha. Ko se je namreč Jezus vrnil k Očetu, je bil na zemljo poslan Sveti Duh, da nas vodi v vso resnico. (Mt 10,18-20; Jn 14,26; 16,13; Rim 8,26; 1 Kor 2,9-16; Apd 8,29; 13,2) Vendar, da se naučimo slišati njegov glas, moramo skrbno negovati svoj odnos z nebeškim Očetom. Ko rastemo v veri in dozorevamo kot vernik, se naučimo slišati Boga govoriti. Jezus je rekel: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.« (Jn 10,27)

Bog govori z nami tudi, ko molimo. Žal mnogi molitev dojemajo kot monolog: Bogu povedo, kaj potrebujejo, in ga prosijo za stvari, ki si jih želijo. Toda prava molitev je dejansko dialog, dvosmerni pogovor: Govorimo z Bogom in On govori z nami! Ko molimo, Bog preusmeri našo pozornost z naših potreb na svojo ljubezen in svojo moč. Skozi molitev Bog prilagodi našo perspektivo svojim namenom; določi svoje prioritete za naše življenje in nas vodi v vso resnico.

V (1 Jn 5,14) beremo: In to je zaupnost, ki jo imamo z njim: on nas usliši, kadar ga prosimo po njegovi volji. V poslednjih časih bodo judje odsotni. 

Ko molimo nas Bog sliši in nam bo dal odgovor z besedo »da«, »ne« ali »počakajte«. Tudi ne-pritrdilni odgovor je smernica! Poslušanje Božjih jasnih odgovor na naše prošnje je ključnega pomena. Ko bomo preživljali čas z nebeškim Očetom v molitvi in se ga učili spoznavati po njegovi Besedi, bomo slišali njegov glas in začutili njegove navdihe. Naučili se bomo gledati na okoliščine svojega življenja z razločevanjem in začeli bomo dojemati Božje odgovore na naše molitve. Bog vedno odgovarja na molitve in poslušanje njegovega tihega, nežnega glasu zahteva vajo. Bodimo kakor Elija: pozorni, poslušni, potrpežljivi – in poslušajmo! (1 Kr 19,11-13) Bog nam želi razkriti njegovo voljo.

Molitev je globoko osebna in individualna praksa in ni enega samega »pravilnega« ali »napačnega« načina molitve. V mnogih verskih tradicijah obstajajo ustaljene oblike molitve, kot so recitiranje določenih molitev, uporaba predpisanega jezika ali sledenje določenim ritualom. Te tradicionalne molitve lahko nudijo strukturo in smernice posameznikom, ki se želijo vključiti v molitev.

Vendar je pomembno prepoznati, da je molitev navsezadnje pogovor ali komunikacija z Bogom in da lahko prevzame različne oblike, ki temeljijo na osebnih preferencah in posameznikovem odnosu z Bogom. Poleg tradicionalnih molitev lahko najdemo veliko vrednot v tem, da se preprosto pogovarjamo z Bogom z lastnimi besedami, izražamo svoje misli, občutke, veselje, skrbi in želje.

Neformalna, pogovorna molitev posameznikom omogoča, da se Bogu približajo s pristnostjo, iskrenostjo in z občutkom tesnega odnosa. Ta vrsta molitve pogosto vključuje izražanje hvaležnosti, iskanje vodstva, prošnjo za odpuščanje, deljenje upanja in sanj ter priprošnjo za druge. Lahko se izvaja tiho, na glas, individualno ali v skupini.

Sveto pismo nas spodbuja, da naj nenehno molimo in se k Bogu približujemo s ponižnim in iskrenim srcem. V (Mt ,7-8) nas Jezus uči, da molitev ne sme biti pretirana ali ponavljajoča se beseda, temveč izražanje pristne, iskrene komunikacije z Bogom.

Konec koncev, ne glede na to, ali se odločimo za tradicionalne molitve ali za osebni, nestrukturirani pogovor z Bogom, je pomembna pristnost, iskrenost in zvestoba posameznikovega srca ter naša želja po pogovoru z Bogom.

V Svetem pismu je zapisano veliko primerov, ko je Bog uporabil enega posameznika, da je svojo sporočilo posredoval drugemu posamezniku. (1 Sam 13,13-14; 15,23; 2 Sam 12,7-15; Apd 9,10-18; 10,1-23) Bog nam lahko govori preko prijatelja, starša, pastorja ali celo neznanca. Modro bi bilo, da potrdimo, kar slišimo od Boga, tako da poiščemo potrditev te smeri pri modrih in bogaboječih ljudeh.

Eden najboljših krajev, kjer lahko najdemo posameznike, ki nam lahko dajo božji nasvet, so verniki, s katerimi smo v občestvu. Bog nam želi govoriti po svojem telesu, Cerkvi. Sveto pismo vernike spodbuja, naj bomo v doslednem občestvu z drugimi verniki. (Heb 10,25)

Bodimo marljivi in iščimo Boga ter bodimo pozorni na njegovo delo okoli nas, saj nam Bog govori tudi skozi naše okoliščine. Bog nam lahko na primer zapre navidezna vrata priložnosti, tako da nam ne zagotovi dovolj sredstev, da bi nas vodil k svoji volji. Ko se osredotočamo na Gospoda, še posebej v težkih ali bolečih okoliščinah, nam lahko Bog pokaže njegovo perspektivo in smer glede naših okoliščin. Namesto da bi poskušali razločevati našo situacijo z našim omejenim znanjem in razumevanjem, lahko Gospoda prepoznamo na vseh naših poteh in se zanesemo na njegovo ljubezen do nas, njegovo suverenost in njegov načrt za naše dobro. (Prg 3;3-13; Rim 8:26-32)

Bogu je vredno popolnoma zaupati. Čeprav nas Bog morda vodi skozi naše okoliščine, bi morale biti te običajno potrjujoči vidiki Božje volje in ne edini odločilni dejavniki pri pomembni odločitvi. Vedno iščimo potrditve v Božji besedi.

Poleg tradicionalnih molitev se mnogim ljudem zdi veliko vredno preprosto pogovarjanje z Bogom s svojimi besedami, izražanje svojih misli, občutkov, veselja, skrbi in želja.

Z Bogom se je mogoče pogovarjat tudi prek dnevnika. Pomembna so dejanja in so lahko koristna pri pisanju dnevnika z Bogom. Ustvarimo si prostor, namenjen preživljanju mirnih trenutkov z Bogom. Ta metoda molitve je priporočljiva tudi vsem, ki jim misli tavajo na seznam opravil za ta dan. Pravzaprav imamo lahko poleg dnevnika list papirja, na katerega si zapisujemo stvari, ki se pojavijo in nas zmotijo. Zapišemo jih in list nato odložimo, ter se znova osredotočimo na molitev.

Za zaključek pogovora lahko združimo pisanje molitvenega dnevnika z dnevnim branjem Svetega pisma. Božja beseda se pri tem na primeren način poraja, da bi odgovorila na naše molitvene skrbi. Včasih takoj, drugič sčasoma. Ti prelomni trenutki so neverjetni čudeži, ki utrjujejo našo vero in nas spodbujajo k temu, da si želimo preživeti več časa z Njim.

Bog lahko spregovori tudi preko sanj. V (Apd 2,17) beremo: In zgodilo se bo v poslednjih dneh, govori Bog: razlil bom od svojega Duha čez vse meso, in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere in vaši mladeniči bodo gledali videnja in vaši starci bodo sanjali v sanjah.

Vidimo, da nam Bog lahko spregovori tudi preko sanj in vizij. On zmore vse! Je naš Stvarnik, naš Oče  in naš vsemogočni ter suvereni Bog. Vemo, da je to mogoče zaradi pričevanj iz prve roke, ki smo jo delili skozi čas, in svetopisemskih zgodb, ki odražajo moč Božjega gibanja v naših sanjah. Jezusa je po rojstvu zaščitil pred smrtjo skozi sanje. V (Mt 2,13) beremo: Ko so odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril.« Vendar Božje poti so višje in njegov čas je popoln.

Sanje so le nočne vizije. Po noči ali podnevi so vizije eden od načinov, kako Bog govori z nami. Job nas v (Job 33,14-18) spominja: Bog namreč govori na svoj način, drugače pa se na to ne ozira. V sanjah, v nočnem videnju, ko ljudi objema trdno spanje, v spancu na ležišču: tedaj odpira ljudem uho in jih opozarja glede njihovih vezi, zato da bi človeka odvrnil od dejanj, ki skrivajo njegovo ošabnost. Njegovo dušo zadržuje pred pogubo, njegovo življenje pred odhodom v usmrtitev.

https://www.youtube.com/watch?v=aZw5WFUDSFM

Naj naša povezanost z Bogom cveti, ko se nenehno pogovarjamo s svojim ljubečim, vse prisotnim nebeškim očetom.