Gib Spregovoriti – Moč božje besede

Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takό bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal. (Iz 55,10-11)

Kako govorimo Božjo besedo nad sabo?

Nam, ki ljubimo njega je relativno enostavno verjeti, da je Božja beseda močna. V Prvi Mojzesovi knjigi beremo, kako je Gospod z besedami ustvaril svet in vse kar vidimo – npr. »Bodi svetloba!« in bila je svetloba.

Ravno zato smo božji predstavniki tukaj na zemlji, da govorimo njegovo besedo prav tako, kot bi jo On – pogumno, z avtoriteto in v prepričanju, da ima moč spremeniti naša življenja in okoliščine.

V (Iz 55,10-11) je zapisano to močno načelo o Božji besedi. Zato se dajmo poučiti, da se Božja beseda ne bo vrnila prazna. Z drugimi besedami, da doseže tisto, za kar je bila poslana! Božja beseda je seme in ko jo bomo posejali v zemljo, bomo videli dobre sadove.

To, da se naučimo glasno izpovedovati Božjo besedo, nam lahko spremeni življenje. Izpoved pomeni »povedati nekaj iz srca«. Zelo pomembno je, da rečemo, kar pravi Bog – da govorimo njegovo besedo – ne pa, kar nam govorijo naši občutki, drugi ljudje ali okoliščine. Ko rečemo, nekaj kar želi On, da rečemo, bomo imeli to, kar On želi da imamo.

Bog nas uči, da ne smemo razmišljati in govoriti negativnih stvari, saj negativna oseba ne more biti srečna. Začnimo delati seznam stvari, ki nam po Božji besedi upravičeno pripadajo. Podprimo jih s svetopisemskimi odlomki, ki to podpirajo. Nehajmo govoriti negativno, in začnimo govoriti pozitivno. Oznanjajmo Božjo besedo nad svojim življenjem.

Začnimo razglašati svetopisemske vrstice nad sabo, kot so:

- Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti. (2 Tim 1,7)

- Dobro skrbimo za svoje telo. Jem pravilno, sem videti dobro, se dobro počutim in tehtam toliko, kot Bog želi, da tehtam. (1 Kor 9,27; 1 Tim 4,8)

- Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: "Ne boj se, samό veruj! (Mr 5,36)

Spremembe v naše življenje ne bodo prišle čez noč. Postopoma pa jih bomo videli in videli bomo tudi dobre rezultate tega dela, kadar bomo ubesedili svojo vero in govorili v soglasju z Bogom. Samo povejmo besedo oz. obljubo iz Božje besede, ki jo lahko na glas izgovorimo nad svojim življenjem, svojo družino in nad svojo prihodnostjo. Ves dan na glas izpovedujmo Božjo besedo, kakor nas spodbuja Sveti Duh. Vsakič, ko nam pride na misel misel, ki se ne strinja z Božjo besedo, na glas izpovejmo resnico Božje besede in ugotovili bomo, da napačna misel izgine.

Ali lahko priznamo stvari, za katere ne najdemo poglavja in vrstice? Da, verjamemo lahko, da lahko, če smo le razumno prepričani, da oznanjamo Božjo voljo za naše življenje in ne le tega, kar si želimo. Vendar stvar ne pride zgolj zato, ker nekdo vedno znova prizna, da si želi športni avto. To še ne pomeni, da se bo pojavil kar sam od sebe. Bistvo naših izpovedi je, da govorimo Božjo besedo nad svojim življenjem in povemo, kar Bog pravi za nas.

Čeprav Sveto pismo ne omenja posebej naše natančne situacije, vsebuje modrost in smernice za vsako področje našega življenja. To je eden od razlogov, zakaj je tako dragoceno brati, preučevati in vedeti kaj pravi Božja beseda.

Ne bomo imeli uspeha, dokler ne prejmemo razodetja in z negativnimi izjavami se kopamo v porazu. Prav tako nam Sveto pismo jasno govori, da so naša telesa tempelj Svetega Duha in zato moramo skrbeti za svoje telo. Žal pa se ne bomo spremenili, če ne spremenimo svoje izpovedi o sebi. Bog bo začel v naša srca vlagati želje, da bi začeli govoriti besede vzpodbude.

Pomembno je, da se strinjamo z Bogom in dosledno oznanjamo njegovo voljo nad svojim življenjem. V Svetem pismu v (Am 3,3) beremo: Mar hodita dva skupaj, če nista istih misli? Najbrž ne. Torej tudi ne moremo hoditi z Bogom glede njegovega načrta za naša življenja, če se z njim nismo pripravljeni strinjati – tako v naših srcih, kot v naših besedah. Zato vsak dan na glas govorimo Božjo besedo. Strinjajmo se z Njim in postanimo Njegov glasnik, ki oznanja dobre stvari, ki jih ima pripravljene za nas. Verjamem, da bomo s tem okrepljeni v veri in bomo imeli veselje, da bomo priča Božje dobrote in moči na vseh področjih našega življenja.

https://www.youtube.com/watch?v=X2wsvQTn5fg&list=RDX2wsvQTn5fg&start_radio=1

Kako govorimo o Bogu drugim?

Dostikrat se vprašamo, kako naj govorimo o Bogu, da bi v srcih ljudi odprli pot do njegove odrešujoče resnice. Kako lahko govorimo o Bogu v našem času? Kako lahko posredujemo evangelij, da bi odprli poti do njegove odrešujoče resnice v srcih, ki so prepogosto zaprta in v mislih, ki jih včasih motijo številne bleščeče luči družbe?

Ravno tako se je Jezus, tako pravi Božja beseda, o tem spraševal, ko je oznanjal Božje kraljestvo. V Svetem pismu v (Mr 4,30) beremo: In govoril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo?«

Kako lahko danes govorimo o Bogu? Prvi odgovor je, da lahko govorimo o Bogu, ker je govoril z nami; torej je prvi pogoj za govorjenje o Bogu poslušanje vsega, kar je Bog sam povedal. Bog nam je govoril! Bog torej ni oddaljena hipoteza o izvoru sveta; ni matematična inteligenca, ki je daleč od nas. Bog se zanima za nas, ljubi nas, osebno je vstopil v resničnost naše zgodovine, se je ponižal, celo do te mere, da je postal človek. Bog je resnično resničnost našega življenja, tako velik je, da ima čas tudi za nas, zanima se za nas. V Jezusu iz Nazareta srečamo Božji obraz, ki je prišel iz nebes, da bi se spustil v človeški svet, v naš svet, in nas naučil »umetnosti življenja«, poti do sreče; da bi nas osvobodil greha in nas naredil za Božje otroke. (Ef 1,5; Rim 8,14) Sam Jezus je prišel, da bi nas rešil in nam pokazal dobro življenje evangelija.

Govoriti o Bogu pomeni najprej jasno izraziti, zakaj pričujemo za Boga moškim in ženskam današnjega časa. Ne pričujemo za abstraktnega Boga, hipotez, temveč za resničnega Boga. Boga, ki obstaja, ki je vstopil v zgodovino in je prisoten v zgodovini. Boga Jezusa Kristusa kot odgovor na temeljno vprašanje o smislu življenja in o tem, kako naj živimo. Govorjenje o Bogu torej zahteva poznavanje Jezusa in njegovega evangelija, to pa pomeni, da imamo resnično, osebno spoznanje Boga in močno strast do njegovega načrta odrešenja, ne da bi podlegli skušnjavi uspeha, ampak da sledimo Božji metodi.

Božja metoda je metoda ponižnosti – Bog postane eden izmed nas – njegova metoda se uresniči skozi učlovečenje v preprostem hlevčku v Nazaretu, skozi jasli, skozi priliko o gorčičnem zrnu.

Ko govorimo v jeziku božje ljubezni, takrat beseda pade na plodna tla. Ko ima naš govor v ospredju božjo ljubezen, ta v poslušalcu ustvarja brezpogojno ljubezen. Prav tako, če je v našem govoru božja milost, v poslušalcu ustvari brezpogojno milost. Tako je tudi s potrpljenjem, z izrekanjem blagoslovov, s priznavanjem grehov, idr.

Ne bojmo se spregovoriti, ker sam Bog pazi na nas. Kot beremo v (Jer 1) smo Bogu več vredni, kot maliki iz zlata, lesa ali keramike, ki so postavljeni po templjih in svetiščih.

Ne smemo se bati ponižnosti in majhnih korakov, ampak zaupati kvasu, ki prežema testo, da počasi vzhaja. (Mt 13,33) Ko govorimo o Bogu, pri delu evangelizacije, pod vodstvom Svetega Duha, moramo ponovno najti preprostost, se vrniti k bistvu oznanila. K dobri novici o Bogu, ki je resničen in učinkovit, k Bogu, ki skrbi za nas, k Bogu – Ljubezni, ki se nam približa v Jezusu Kristusu do križa in ki nam v vstajenju daje upanje in nas odpira življenju brez konca, k večnemu življenju, resničnemu življenju. Pavel, ta izjemni komunikator, nam daje lekcijo, ki sega naravnost v bistvo problema vere: »kako govoriti o Jezusu« z veliko preprostostjo. V Svetem pismu v (1 Kor 2,1-2) beremo: Bratje, tudi ko sem jaz prišel k vam, nisem prišel zato, da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost. Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega.

Prvo resnično dejstvo je torej, da Pavel ne govori o filozofiji, ki jo je razvil, ne govori o idejah, ki jih je našel drugje ali si jih je izmislil, temveč o resničnosti svojega življenja, govori o Bogu, ki je vstopil v njegovo življenje, govori o resničnem Bogu, ki je živ, ki je govoril z njim in bo govoril z nami, govori o križanem in vstalem Kristusu.

Drugo resnično dejstvo je, da Pavel ne išče samega sebe, noče si ustvariti kluba oboževalcev, noče se v zgodovino zapisati kot vodja šole velikega znanja, ne išče sebičnosti; temveč Pavel oznanja Kristusa in želi pridobiti ljudi za pravega in resničnega Boga. Pavlova želja je govoriti in oznanjati tistega, ki je vstopil v njegovo življenje in ki je pravo življenje, tistega, ki ga je osvojil na poti v Damask.

Zato govoriti o Bogu pomeni narediti prostor tistemu, ki nam omogoča, da ga spoznamo, ki nam razodeva svoj obraz ljubezni; pomeni izprazniti se lastnega ega, ga ponuditi Kristusu, v zavedanju, da nismo mi tisti, ki lahko pridobimo druge za Boga, ampak da moramo pričakovati, da jih bo Bog poslal, da moramo Boga prositi zanje. Govoriti o Bogu torej izhaja iz poslušanja, iz našega spoznanja Boga, ki se uresničuje skozi domačnost z njim, skozi življenje molitve in v skladu z zapovedmi.

Sporočanje vere za Pavla ni pomenilo postaviti se v ospredje, temveč odkrito in javno povedati, kar je videl in slišal v srečanju s Kristusom, kar je doživel v svojem življenju in kar je to srečanje preobrazilo: pomeni da je želel postaviti v ospredje Jezusa, ki ga je čutil prisotnega v sebi in ki je postal prava usmeritev njegovega bivanja, da bi vsem jasno pokazal, da je Jezus potreben svetu in ključen za svobodo vsakega človeka.

Kristjan se ne bi smel zadovoljiti zgolj z oznanjevanjem božje besede, ampak vse svoje življenje posvetiti Gospodu. Da božja beseda ima moč v našem življenju, moramo zaupati Bogu, da bo naredil za nas najboljše, da bo On deloval v naši šibkosti. Moramo mu zaupati brez strahu, ampak s preprostostjo in veseljem, v globokem prepričanju, da bolj ko bomo njega postavili v središče in ne sebe, bolj rodovitna bo naša komunikacija.

To velja tudi za krščanske skupnosti: poklicane so, da kažejo preobražajoče delovanje Božje milosti, tako da premagajo individualizem, zaprtost, sebičnost, brezbrižnost, tako da živijo Božjo ljubezen v svojih vsakdanjih odnosih. Vprašajmo se, ali so naše skupnosti resnično takšne. Da bi bili taki, moramo vedno in resnično oznanjati Kristusa in ne sebe.

Na tej točki se moramo vprašati: Kako je Jezus komuniciral? Jezus v svoji enosti govori o svojem Očetu – Abbi – in o Božjem kraljestvu, njegov pogled je poln sočutja do stisk in težav človeškega življenja. Govori z velikim realizmom in rekel bi, da je bistvena značilnost Jezusovega oznanila ta, da jasno kaže, da sta naše življenje in svet vredna Boga. Jezus pokaže, da v svetu in stvarstvu sije Božji obraz in nam pokaže, da je Bog prisoten v vsakdanjih dogodkih našega življenja. Tako v prilikah o naravi, gorčičnem zrnu in polju z različnimi semeni, kot tudi v našem lastnem življenju – pomislimo na priliko o izgubljenem sinu, na Lazarja in druge Jezusove prilike.

Iz evangelijev vidimo, da se Jezus zanima za vsako človeško situacijo, s katero se sreča, potopi se v resnično stanje moških in žensk njegovega časa, s popolnim zaupanjem v Očetovo pomoč in da je Bog v tej zgodovini, čeprav skrit resnično vedno prisoten in če smo pozorni, ga lahko srečamo tudi danes.

Lahko ga srečajo učenci, ki živijo z Jezusom, množice, ki srečajo Jezusa, in lahko vidijo njegov odziv na najbolj različne probleme. Vidijo lahko kako govori, kako se obnaša, v njem lahko vidijo delovanje Svetega Duha, ki je delovanje Boga. V Jezusa se prepletata oznanilo in življenje. Jezus vedno deluje in uči izhajajoč iz tesnega odnosa z Bogom Očetom. Ta slog postane bistven pokazatelj za nas kot kristjane.

Naš način življenja v veri in ljubezni postane način pričevanja o Bogu danes, skozi naše življenje, ki ga živimo v Kristusu, kaže verodostojnost in realizem tega, kar govorimo z besedami, ki niso samo besede, ampak razkrivajo resničnost, pravo resničnost. Pri tem moramo paziti, da prepoznamo znamenja časa v našem času, namreč da prepoznamo potenciale, težnje in ovire, s katerimi se srečujemo v današnji kulturi, in zlasti odkriti željo po pristnosti, hrepenenju po preseganju in skrbi za varovanje stvarstva ter da strahu sporočamo odgovor, ki ga ponuja vera v Boga.

Dovolimo delovanje Svetega Duha, ki prebiva v nas, odkrijmo nove poti na osebni in skupnostni ravni, da bo moč evangelija postala modrost življenja in vodilo za življenje povsod.

Tudi v našem času je družina, prva šola za posredovanje vere novi generaciji, privilegiran kraj za pogovor o Bogu. Starši so poklicani, da ponovno odkrijejo svoje poslanstvo, da prevzamejo odgovornost za vzgojo, da odprejo vest svojih otrok za ljubezen do Boga kot temeljno službo njihovega življenja in da so prvi kateheti in učitelji vere za svoje otroke. Pri tej nalogi pa je pomembna budnost. Kar pomeni, da znajo izkoristiti ugodne priložnosti za uvedbo teme vera v družini in za razvoj kritičnega razmisleka o številnih oblikah pogojevanja, ki so jim otroci izpostavljeni.

Pozornost staršev vključuje njihovo občutljivost pri zaznavanju morebitnih verskih vprašanj, ki so skrita v otrokovih glavah, včasih očitna, drugič pa skrita.

Potem je tu veselje: sporočanje vere mora vedno imeti vesele tone. To je velikonočno veselje, ki ne molči ali prikriva resničnosti bolečine, trpljenja, napora, težav, nerazumevanja in same smrti, ampak lahko ponudi merila za razlago vsega v perspektivi krščanskega upanja. Dobro življenje po evangeliju je prav to novo zaznavanje, ta sposobnost videti Božje delovanje na lastne oči v vsaki situaciji.

Pomembno je pomagati vsem članom družine razumeti, da vera ni breme, ampak vir globokega veselja, da je to zaznavanje Božjega delovanja, prepoznavanje pristnosti dobrote, ki ne oddaja glasu; in ponuja dragoceno vodstvo skozi življenje. Ne nazadnje sposobnost poslušanja in dialoga.

Družina mora biti okolje, v katerem se učimo skupaj, reševati nesoglasja v pogovoru med seboj, ki je sestavljen iz poslušanja in govorjenja, vzajemnega razumevanja in ljubezni, da bi bili drug drugemu znamenje Božje usmiljene ljubezni.

Govoriti o Bogu pomeni s svojim govorom in zgledom ljudem dati spoznati, da Bog ni tekmec v našem obstoju, temveč je njegova zvesta pomoč, ki daje zagotovilo da bomo vedno iz situacije zmagoslavno odšli. Kar pa ne pomeni, da bomo vedno živeli udobno, razkošno življenje. Tako se lahko vrnemo k bistvu. Govoriti o Bogu pomeni sporočati svetu tisto, kar je bistveno, močno in preprosto, tako z našimi besedami kot z našim življenjem.

Svetu predstaviti Boga Jezusa Kristusa, torej tistega Boga, ki nam je izkazal tako veliko ljubezen, da se je za nas učlovečil, umrl in vstal od mrtvih. Tistega Boga, ki nas prosi in vabi, da mu sledimo in se mu damo preobraziti z njegovo neizmerno ljubeznijo, tako da bomo obnovili svoje odnose in svoje življenje. Tistega Boga, ki nam je dal skupnost, da bi lahko hodili skupaj ter z besedo in dejanji obnovili celotno družbo, da bi svet postal bolj podoben nebeškemu kraljestvu.

Slavilni gib SPREGOVORITI:

Jezus nam je dal jasno nalogo, pojdite in naredite vse narode za moje učence. Naročil nam je, da naj jim povemo evangelij oz. veselo novico. V Svetem pismu v (Mt 28,19-20) beremo: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

Gospod želi, da damo glas iz sebe. Kadar to delamo, zgleda kot da bi v svet prodrla svetloba, naše roke to ponazorijo tako da z dlanmi prodremo v prostor pred seboj (slika 1).

Slika 1

Kdor vas sprejme mu povejte več o Gospodu, ne trosite le semen. Povejte mu kako čudovit je Gospod, kdor pa ne pa od njega odidite. V Svetem pismu v (Lk 10, 5-7; 10-11) beremo: V katero koli hišo pridete, recite najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recite: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresemo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹ Kadar pa nas sprejmejo, se resnično lahko odpremo, kar ponazorimo kot da bi se spustila Božja slava, roke razpremo na široko na obe strani (slika 2), kot razpre metulj krila.

Slika 2

Naj naša beseda prodre v uho in um, in naj se odmakne vsa tema. V (Mr 10, 12b) beremo: »… Kdor more doumeti, naj doume.« Naj beseda pade na rodovitno zemljo in obrodi obilen sad. Kot beremo v (Mt 13,8): »Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega.«

Ko se to zgodi, pa zgleda, kot da bi stvar iz zunaj prodrla v našo notranjost, naše roke gredo tako, da naša leva roka se iztegne naprej, desna roka pa proti našemu desnemu ušesu. Vse skupaj pa je vidno na posnetku.

Gib Spregovoriti - prikaz