Ples za eno samo osebo v občinstvu in osebna izpoved

»Tako bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval.

Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridobil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skopal jamo in skril denar svojega gospodarja. Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹

 Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹

 Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ Gospodar pa mu je odgovoril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem razsul?

Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi.

Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.« (Mt 25,14-30)

---------

Vemo za koga plešemo in zakaj plešemo? Plešemo za Boga in ne za predstavo. Nismo zabavljači, nismo nastopajoči, ampak smo slavilci z gibi oz. Božji plesalci.

Tukaj smo, da s plesom dosežemo duše za Kristusa! Bog je navsezadnje razlog, zakaj plešemo, in ko plešemo zanj, bi morali pristopiti s spoštovanjem in ponižnostjo, saj vemo, da ga je treba med našim služenjem povzdigniti in mu izkazati najvišjo hvalo in čaščenje.

Zlahka izgubimo fokus, ko nas sovražnik podcenjuje, s kom in zakaj plešemo. Ne, ne plešemo za mamo in očeta. Ne, ne plešemo za ljudi okoli nas ali celo za dedka, da bi videl da smo res verni. Ne plešemo za prijatelja, ki smo ga povabili s seboj ali celo za pastorja ali slavilce, ki slavijo s pesmijo. Plešemo za Boga, tistega, ki je dal svoje življenje za nas na križu. Vsi drugi so nam na duhovni poti sicer potrebni, da nas podpirajo, vodijo, dopolnjujejo, za nas molijo, vendar oni ne smejo biti razlog našega slavljenja.

Osredotočiti se moramo izključno na ples za Boga. Ne dovolimo da podležemo trikom, ki jih uporablja sovražnik, da nas zaustavi v našem klicu, ki smo ga prejeli od Boga. Zavedanje, da so naša telesa templji in da jih uporabljamo za pogovor z Bogom in njegovim ljudstvom skozi gibanje, je čudovita prednost. Ples za Boga namreč ruši trdnjave, dviguje duha, spodbuja, graja, disciplinira, se dotakne srca in lahko naredi razliko med izgubljenostjo in prihodom v čudovito luč.

https://www.youtube.com/watch?v=3PxN-4t0t9w&list=RD3PxN-4t0t9w&start_radio=1

_____________________________________________________

__________________________________

Želja po plesu, imam občutek, mi je bila položena že v zibko. Že kot petletni otrok sem se začela ukvarjati z baletom, tri leta kasneje pa sem trenirala standardne in latinsko ameriške plese. Vse skupaj je trajalo 11 let.

Odraščala sem v šest članski družini, in vedno smo ob večjih praznovanjih najeli prostor za druženje s prijatelji ob živi glasbi. Vendar kljub plesnemu znanju nisem nikoli želela it prva na plesišče, saj nisem želela vzbujati pozornosti in usmerjati njihove poglede nase.

Kasneje, pri mojih 27 letih sem v svoje srce sprejela Jezusa in stopila na pot z njim. Vsak dan sem poglabljala svojo vero vanj, želela sem si ga spoznati vse bolj in bolj. S plesom za Boga sem se srečala z gledanjem video posnetkov na Youtubu pred več kot 10 leti.

Videla sem kako se lahko slavi Jezusa tudi s plesom, ker sem sama bila navdušena nad plesom, že od otroštva sem v svoji sobi na slavilno pesem začela plesati. Ob tem sem začutila svobodo in Njegovo prisotnost. Resnično sem imela občutek, da se lahko približam h Bogu, vendar, da bi stopila pred občestvo ljudi in plesala za njega, je bilo zaradi strahu zame nepredstavljivo. V srcu je bila želja in močan strah, ki me je pri tem oviral, vse to pa prežeto še z malikovanjem ljudi, kaj bodo pa rekli, zato mi je bilo na začetku zelo težko.

Spomnim se trenutka, ko sem bila na bogoslužju in je prišla iz globine srca želja, da bi slavila Gospoda s plesom oz. z gibi. Ta vir oz. izvir tega, da to storim, je bil močnejši od tega, da bi to zadrževala v sebi. Imela sem občutek, da je v meni vrelec ljubezni do Boga, ki želi, da odmaknem vse grešne misli in samo sledim njemu, da odmaknem strah in malikovanje drugih ter mu popolnoma zaupam, da ve kaj dela.

V cerkvi, ki sem jo obiskovala, je bilo to nekaj nedopustnega, saj je do mene prišel pastor in me prosil naj zaključim s tem, rekoč, da pritegujem poglede moških nase. V tistem trenutku je v moje misli prišla zgodba, ko je Jezus poklical štiri ribiče. V (Mt 4,18-20) beremo: Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.« V tistem trenutku sem vedela, da je to moj klic, moj talent, ki mi ga je zaupal Bog. Če sem prej plesala zase, da se imam lepo, bom sedaj plesala zanj, da mu bom dala vso slavo in čast, ki mu pripada, saj vem, da je On tega vreden.

Ko mi je bilo prepovedano slaviti z gibi, sem bila prizadeta, pa ne ker bi bilo to omejevanje mene, ampak ker sem čutila, da je to omejevanje nečesa, kar sem prejela od Boga. Od tistega trenutka naprej sem bila nekaj časa zelo previdna pri tem, katere plesne gibe sem izvajala in kje sem jih izvajala.

Večkrat so mi rekli, da naj dam pred Gospoda te stvari, predvsem ta pastor in verniki iz njegove cerkve. Ubogala sem jih in dajala pred Gospoda te stvari, da ugotovim ali je to res od njega. Bolj ko sem dajala to pred Gospoda, bolj me je učil o teh stvareh in videla sem, da to je od njega. Takrat sem tudi prišla do video posnetkov na Youtubu. Primerjala sem moje gibe z gibi na posnetku, bili so skoraj enaki. Slog plesanja pa je bil celo isti.

Ko sem stopila pred slavljenjem v mislih pred Boga, mi je večkrat dal tudi koreografijo, pokazal mi je kako me On vidi, kaj se dogaja v duhovnem svetu, ko ga slavim s plesom.

Ko sem enkrat odšla na Žensko konferenco Balkana, oz. na Kraljeve kćeri, sem želela kupiti slavilni zastavi, eno za svojo nečakinjo in eno za nečaka. Nikjer nisem videla, da to prodajajo, zato sem stopila do ženske, po imenu Klavdija, ki je vodila delavnico za slavljenje z zastavo in ji zaupala svojo zgodbo, glede slavilnega plesa in vse kar se mi je že pripetilo, kako so me ljudje sprejeli. Naj omenim, da sem tej cerkvi oprostila vse, kar sem tam doživela, saj so morda delovali tako tudi zaradi njihovih ran in slabih izkušenj iz njihove preteklosti.

Klavdija me je prosila z besedami: »Veliko deklet je doživelo to, kar si doživela ti in so zaradi te izkušnje odnehale in zakopale svoj talent, tebe pa prosim da ne odnehaš. Vztrajaj, kajti Bog ti je dal nekaj posebnega, on ve, da ti to lahko nosiš, da ti to zmoreš. Od mene pa sprejmi v dar zastavo Jezusove neveste. Ne odnehaj! Sledi svoji viziji, ta tvoj talent ne zakoplji, ampak ga razvijaj. Ne oziraj se na druge.

Resnično, bolj, ko sem dajala te stvari pred Gospoda bolj mi je govoril in me učil, vse pa podprl s citati iz Svetega pisma. Ko sem ga vprašala, kam se postavim, da nisem v spotiko ljudem, mi je rekel zadaj ali pa ob strani, saj je za ljudi to nekaj novega, in zato ne sprejmejo tega ali pa si to napačno predstavljajo. Celo prerokovano mi je bilo, da mi bodo ljudje postavljali omejitve, ampak da bom jaz šla čez te omejitve. Bog ne želi, da sem nizek bor, ampak da sem visok bor, ne ozirajoč se na mnenja drugih, pa čeprav prihajajo iz cerkve. Namreč moja vzgoja je bila: Golobi in otroci umažejo hišo, zato sem želela biti neopažena, da ne umažem hiše. Vendar očitno Bog želi, da sem vidna, da zacvetim v vsej svoji oz. od njega dani lepoti.

On želi, da se ne oziram na druge, ampak da sledim njemu. Sama vem, da tudi če sem nevpadljivo oblečena, se zgodi, da me kakšen moški opazi. Ne trudim se, da ugajam moškim, to se preprosto zgodi. Ne rabim nič slaviti, nič se gibati, lahko sem v dolgem plašču in v visokih škornjih, pa pritegnem pogled kakega moškega. In prepričana sem, da ni tako samo z mano, ampak da je tako z večino žensk. Nekatere ženske so tako lepe v obraz in imajo tako čudovito postavo, da jo še kakšna ženska, ki ima rada moške, pogleda. Ali bi zato morale biti takšne ženske omejene in ne bi smele slaviti Boga, ker pritegujejo poglede moških? Bi morale biti popolnoma pokrite kot v Arabskem svetu? Ali bi morale biti poslušne Božjemu vodstvu?

Moram zato imeti posebne obleke za v cerkev, kadar grem v nedeljo na bogoslužje, pa ne nastopam, na odru? Ali sem lahko tako kot ostali bratje in sestre popolnoma sproščena pri oblačenju za v cerkev in pri slavljenju našega Boga? Zavedam se tega, da so moški vizualni, ampak tudi sama sem vizualni tip človeka. Ali ženske ne smemo biti vizualni tip človeka, ker je to domena moških? Ali naj zakopljem od Boga dan talent, ker sem estet, ker imam občutek za lepe stvari? Zato, ker me nekdo gleda. Moje mnenje je, da ne, ker Bog želi, da sem takšna, kot me je ustvaril, da se jaz počutim dobro v svoji koži. Vedno sem urejena za njega, ker mi bogoslužje pomeni, kot da je cerkev kraj kjer se srečam z brati in sestrami in je naše središče Bog, kjer lahko izvem še kaj več o Bogu. Zavedati se bi morali, da moramo med slavljenjem vsi dati fokus na Boga, tako slavilci kot verniki. In če damo fokus na Boga, potem ne opazimo, kako morda slavilci niso glasovno usklajeni, potem ne opazimo, kako so slavilci oblečeni, ampak gledamo proti Bogu. Ne slavimo za ljudi, ampak za Boga.

Zelo rada imam ples, morda nisem ravno »najboljša« plesalka, ampak vseeno uživam, ko to počnem. Obožujem občutek, ki me preplavi, ko se začne predvajati pesem, ki slavi in časti Boga. V misli mi prihajajo plesni gibi, ki bi jih lahko ob tem izvajala oz. ki naj jih ob tej pesmi izvedem. Čeprav si predstavljam kateri »gibi« bi se najbolje podali k pesmi, to še ne pomeni, da jih kar takoj izvedem, vedno se najprej obrnem k Bogu po vodstvo.

Če sem v udobnem okolju z ljudmi, ki jim zaupam, se po navadi že na začetku posvetujem z Gospodom, kam se postavim, da ga bom lahko slavila, že na začetku vem kam se bom ob času slavljenja postavila.

Sicer pa se, če sem v okolju kjer ne poznam ljudi, zaradi njihovega obsojanja ali morebitnega neodobravanja vedno postavim v zadnjo vrsto, kjer upam, da bom lahko neovirano dala vso slavo Bogu. Saj ne gre zame, gre za Njega. Moje vodilo je: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Mt 6,33)

Želim si slaviti Gospoda z gibi ne glede na to kje se nahajam in kdo je v prostoru, pri tem mi je pomembno le to ali me vodi Gospod ali ne. Če ja, si res želim slaviti njega ne glede na dane okoliščine. Če me ne vodi v to, želim delati tisto v kar me vodi. V (1Kor 2,14) beremo: Duševni človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno. Vemo, da so tudi Jezusa obtožili, da ima demona in apostolu Pavlu so dejali, da je nor. Zakaj nas preveva strah ob neodobravanju okolice? Zakaj malikujemo ljudi? Vse odgovore bomo dejali Bogu. Naj bo njegova beseda za nas, moj dobri in zvesti služabnik.

Danes vem, da bom s tem načinom slavljenja še nadaljevala. Tega daru in talenta ne mislim zakopati, ampak ga želim razvijati. S tem želim spodbuditi ženske in moške, da ne zakopljejo tega daru in da ga bodo želeli razvijati, ko bodo ob pogledu name stopili še bližje k Bogu. Bogu se bom še naprej zahvaljevala za vsa čudovita dela v mojem življenju, za vsa spoznanja in blagoslove s plesom.

Žal v Sloveniji še vedno ni prostora za slavljenje z gibi na odrih, oziroma je to dovoljeno v zelo redkih primerih, zato upam, da se bo nekoč to spremenilo. Ni mi všeč, da moramo plesalci oz. slavilci z gibi ta talent skorajda zakopati in ga ne uporabljati.

Drage sestre ali bratje, če vas Bog kliče v to, pojdite. V vsem tem času sem spoznala, da on ne bo dovolil, da se nekaj zgodi iz česar ne bi mogli oditi močnejši in še bolj blizu njemu. Vsakemu je lahko v spotiko marsikaj, ljudje so marsikaj doživeli, sovražnik jim lahko marsikakšno laž pošlje v njihov um. Fokus ljudem lahko vzame tudi neko dejanje, ki ga spomni na neko slabo izkušnjo iz preteklosti, in namesto da bi vprašali sebe zakaj se je sedaj to pojavilo, lažje obsodijo neko osebo. Ta oseba pa je to dejanje naredila popolnoma spontano, brez kakšnega posebnega razmišljanja, da bi s tem lahko kaj napačnega storila.

Ni pomembno kaj drugi pravijo, pomembno je slediti Gospodu, Njegovi volji, se naučiti resnično slišati Božji glas, njegovo vodstvo, se mu približati, resnično iskati njegovo obličje, in storiti le to, kar nam naroča on. Ne gre se za nas, da bomo lepo izgledali, gre se za Boga, resnično, samo zanj.

Molim, da se vse trdnjave glede sprejetja slavljenja s plesom v Sloveniji zrušijo, da se zgodi Božja volja. Pomembno je to, da je to njemu všeč, za njega namreč plešemo. V (1Kor 10,32) beremo: Ne bodite v spotiko ne Judom ne Grkom ne Božji Cerkvi.

Res piše, da naj nismo v spotiko, ampak kot vemo, jim je bil tudi sam Mesija v spotiko. V (1Kor 1,23) beremo: mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost.

Slavljenje z gibi, ni edina stvar, ki je lahko ljudem v spotiko kot eni trdijo. Marsikatera stvar od Boga je lahko ljudem v spotiko. Če se spomnimo na Davida, in na njegovo slavljenje pred skrinjo zaveze. Ali se ni tudi ob tem žena, ki je gledala skozi okno spotaknila? V (1Krn 15,29) beremo: Ko je prišla skrinja Gospodove zaveze v Davidovo mesto, je Savlova hči Mihála gledala skoz okno in videla kralja Davida, kako raja in skače, in ga je zaničevala v srcu.

David je rajal pred skrinjo zaveze oz. pred Gospodom, oblečen le v efod. Ali je naredil greh, ko se je iskreno izražal s svojimi dejanji, izražal to, kar je čutil, to hrepenenje po Božji prisotnosti, po Bogu, veselje in radost, ki je bila v njem, ko je prišla skrinja zaveze? To ljubezen do Boga, po katerem je nastalo vse, dokler ni začel sovražnik to uničevati. On, ki je zaslužen, zato da danes sploh živimo, ki nam stoji ob strani, kadar koli nam je hudo, ki nas brezpogojno ljubi, in je vreden da vso hvalo damo njemu. Slavilci z gibi se zavedamo, da gre za njega in vse kar si želimo v svojem življenju, je slediti njemu, njegovi volji, vodstvu, mu dati slavo in čast, katero si zasluži, saj nas je rešil iz ptičarjeve zanke. V (Ps 91,3) beremo: Zares, on te bo rešil iz ptičarjeve zanke, pred pogubno kugo.

Njegova beseda pravi slavite me s hvalnicami in s plesom. V (Ps 150,4) beremo: hvalite ga z bobnom in plesom, hvalite ga s strunami in flavto; …

V (Mt 7,2) beremo: »S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste obsojeni, in s kakšno mero merite, s takšno se vam bo merilo.« Ne stopajmo v čevlje sodnika, ker to je Gospodovo, in če je naša želja, poželenje po ženski, po ženskem telesu, po moškem telesu, se vprašajmo in razčistimo s tem, kaj kriči ven, mi vsi smo nekje šibki in ob določenem sprožilcu se začnejo odpirati določene stvari, ampak, ko se začnejo odpirati te stvari, razčistimo s to stvarjo, ne s stvarjo, ki nas je pripeljala do tega, da je to prišlo na površje.

Vsi slavilci s plesom, ki boste stopili na to pot, ne slavimo za druge, slavimo za Gospoda, ne želimo ugajati drugim, želimo ugajati Bogu, ostanimo močni, ne dovolimo, da nam sovražnik ukrade blagoslove od Gospoda, naj bo Njegova beseda odločilna v našem življenju.

Odpustimo ljudem, ki nas morda ne bodo razumeli pri našem slavljenju, ki bodo postavljali omejitve, naj bo naša omejitev Bog, njegova beseda, njegova volja, podredimo se mu, postavimo ga na prvo mesto v našem življenju, slavimo ga in hvalimo, dajmo mu čast, ker je tega vreden. V Jezusovem imenu. Amen.

Osebna izpoved kristjanke, ki ji je Bog podaril talent slavljenje z gibi.

     _________________________

______________________________________________________

Smo že kdaj nehali početi nekaj kar smo imeli radi, zato ker nam je nekdo rekel, da tega »ne počnemo prav«, oziroma da tega ne smemo početi? Ali nam morda tega ni nihče neposredno povedal, vendar si to laž ponavljamo vsakič, ko se odločimo poskusiti nekaj novega? Včasih se nam lahko začetek nečesa novega ali početje nečesa kar nas osrečuje, lahko zdi dober, vendar nas drugi napačno razumejo.

Ne prepustimo se strahu pred obsojanjem ali zavrnitvijo. Namesto tega se zanesimo na to v kar verjamemo, da nas Gospod vodi. Nekateri najmočnejši in najintimnejši trenutki, ki jih imamo z Bogom, so takrat, ko nas prosi, naj storimo nekaj drugačnega ali neprijetnega. Pozna nas bolje, kot poznamo sami sebe, in ko se odločimo, da se bomo za vse, kar počnemo, obrnili nanj, postane lažje preprosto biti to, kar smo.

On je naše občinstvo »Enega«; ko vidi, da stopimo iz vere ali naredimo nekaj izven svojega območja udobja, se nasmehne. Iskreno povedano, On je naš razlog in razlog, zakaj živimo. On je naše občinstvo Enega. Nikoli se ne naveliča, ko nas vidi plesati na novo melodijo razodetja, ki jo je položil v naše srce. Nikoli se ne naveliča slišati, kako pravimo: »Oče, ali bi plesal z mano?« ali »Oče, v kateri melodiji ali v katerem ritmu plesa bi želel, da ti sledim?« Rad nas vodi. Rad nas opazuje. Rad je z nami. V (Kol 3,23) beremo: Kar koli že delate, delajte iz srca, kot da delate za Gospoda, ne za ljudi, …

Bodimo spodbujeni, da ko pride težka stvar, se pogovorimo, odpremo svoj dnevnik, zapojemo novo pesem in plešemo, kot da nas gleda samo »Eden«. Prepričani bodimo, da ga bomo našli tam, da nas bo nežno vodil v njegovo čudovito pesem in v melodijo za naše življenje.