Ples za eno samo osebo v občinstvu

Najdragocenejša stvar, ki jo psalmi naredijo zame je, da izražajo isto veselje do Boga, zaradi katerega je David plesal. – C.S. Lewis

Morda ples ni bil nikoli in še vedno ni del bogoslužne tradicije v kateri smo in v kateri odraščamo. Poudarek je na nikoli. Mnogi verniki pa imajo ples (tudi zunaj skupnosti oz. cerkvenih stavb) celo v najboljšem primeru za razvado – morda celo za greh. Zamisel o predstavitvi »preroškega plesa« ali »plesa kot slavljenje« je bila in je v mnogih cerkvah med bogoslužjem nepredstavljiva.

Vendar, če beremo biblijske odlomke, kot je (2Mz 15,20), kjer so Mojzesova sestra in druge Izraelke po prečkanju Rdečega morja slavile z glasbo in s plesom, vidimo da so že takrat s plesom dajali slavo Bogu. Prav tako v Svetem pismu z veseljem beremo Božjo besedo in psalme, kjer med njimi ravno tako najdemo v (Ps 150), ki vernikom jasno naroča, naj hvalijo Gospoda »z bobnom in s plesom«.

Celo bogoslužje imamo lahko o tem, ali je to prav ali ne, vendar vedno znova trčimo ob Davidov ples, ko je rajal pred Gospodom oblečen v platnen efόd.

V (2Sam 5,9-12) beremo: David se je nastanil v utrdbi. Imenoval jo je Davidovo mesto. Potem ga je David pozidal krog in krog od Milόja navznoter. Tako je David vedno bolj napredoval v moči, kajti z njim je bil Gospod, Bog nad vojskami. Tirski kralj Hirám je poslal sle k Davidu in cedrovino, tesarje in kamnoseke in so Davidu sezidali hišo. David je spoznal, da ga je Gospod potrdil za kralja čez Izraela, ker je bilo njegovo kraljestvo tako povišano zaradi njegovega ljudstva Izraela.

V (2Sam 6,12-19) pa nato beremo: Sporočili so kralju Davidu in rekli: »Gospod je blagoslovil hišo Obéd Edόma in vse, kar ima, zaradi skrinje Božje.« David je tedaj šel in z veseljem prenesel skrinjo Božjo iz Obéd Edόmove hiše v Davidovo mesto. Ko so nosilci Gospodove skrinje naredili šest korakov, je daroval vola in pitano tele. David je na vso moč rajal pred Gospodom. Bil je opasan s platnenim efόdom. Tako je David z vso Izraelovo hišo prenesel Gospodovo skrinjo med vzklikanjem in trobljenjem.

Ko je Gospodova skrinja prišla v Davidovo mesto, je Savlova hči Mihála gledala skoz okno in videla kralja Davida, kako poskakuje in raja pred Gospodom, in ga je zaničevala v svojem srcu.

Prinesli so Gospodovo skrinjo in jo postavili na njeno mesto sredi šotora, ki ga je David razpel zanjo. Nato je David daroval pred Gospodom žgalne in mirovne daritve. Ko je David dokončal darovanje žgalnih in mirovnih daritev, je blagoslovil ljudstvo v imenu Gospoda nad vojskami.

Razdelil je vsemu ljudstvu, vsej Izraelovi množici, možem in ženam, vsakemu hleb kruha, kos mesa in kolač iz suhega grozdja. Potem je vse ljudstvo odšlo, vsak v svojo hišo.

Davidova oprava platneni efόd (tj. platneno ogrinjalo) je bilo ogrinjalo duhovnikov in levitov in tudi Davida, ko je rajal pred skrinjo zaveze. Od tega ogrinjala se razlikuje naramnik po tem, da je bil v naramniku spravljen sveti žreb in je bil del oprave vélikega duhovnika. Tako je David z vso Izraelovo hišo prenesel Gospodovo skrinjo med vzklikanjem in trobljenjem.

https://www.youtube.com/watch?v=g7cnJOiY2LI&list=RDg7cnJOiY2LI&start_radio=1

Vprašanje, ki se nam zastavlja glede zgodbe o Davidovem plesu pa je, ali je bil njegov ples dobra stvar ali zgled tega, česar ne smemo početi pri bogoslužju. Iskreno povedano se s tem vprašanjem še danes nekateri borijo.

Današnji slog slavljenja se bistveno razlikuje od tega kar je bilo nekoč. Ko gremo danes na kakšno krščansko srečanje, bodisi bogoslužje, bodisi krščansko konferenco, ljudje slavijo in častijo na različne načine. Naše slavljenje vsebuje hvalnice, ganljivo, iskreno glasbo in pesmi ter občasno tudi interpretativno plesno izražanje. Skozi vse te izkušnje slavljenja se lahko spomnimo na Davidovo utemeljitev za ples pred Gospodom, ko so Izraelci prinašali Božjo skrinjo v Jeruzalem. V (2Sam 6,21-22) beremo: David pa je rekel Miháli: »Pred Gospodom, ki me je izvolil raje kakor tvojega očeta in vso njegovo hišo, da me je postavil za kneza čez Gospodovo ljudstvo, čez Izraela, da, pred Gospodom bom rajal, čeprav se bom še bolj kakor zdaj ponižal in bom ponižan v svojih očeh! A pri deklah, o katerih si govorila, pri njih bom počaščen.«

Z drugimi besedami, pristno slavljenje bi moralo imeti za občinstvo samo enega in to je Gospoda. V slavljenju je vsekakor čas za veselo praznovanje, toda praznovanje bi moralo biti namenjeno Njemu, ne nam. Čaščenje ni čas za promocijo sebe, temveč za ponižnost pred tistim, zaradi katerega se veselimo.

Kaj je najpomembnejši vidik slavljenja? Kako lahko zagotovimo, da so resnično vse naše oblike slavljenja namenjene le Gospodu in da vse res slavijo Boga?

Ali je Mihála ravnala pravilno? V (Mt 7,1-2) beremo: »Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakšno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo.« Zato je zelo pomembno, da preden sodimo, da damo stvar pred Gospoda.

Ste že kdaj bili v tihi diskoteki? Ne na taki brez glasbe, ampak na taki, kjer si vsi nadenejo brezžične slušalke in se glasba predvaja preko slušalk. Običajno to poteka v naravnem, čudovitem okolju, kot so parki, plaže ali strehe hiš. To doživetje je res nekaj posebnega.

Vsi nosijo slušalke in poslušajo isto glasbo, ampak jo slišiš le, če nosiš slušalke. Če slušalk nimaš, so vsi videti kot nori. Plešejo v svojem ritmu, ki je bolj epileptičen ali energičen kot lep. Seveda je to odvisno od pesmi!

V tihi diskoteki, kjer vsi plešejo in imajo slušalke, se nam morda zdi da nimajo med seboj usklajenih gibov, skoraj kot da bi poslušali drugačno glasbo. Če se zamislimo nad tem, vidimo, da res imajo med seboj drugačno glasbo, ampak vseeno plešejo.

Res je, da ima vsakdo drugačno glasbo, vendar vsi plešemo za isto Kraljestvo oz Kralja. Obstaja ena melodija in to je Njegova melodija.

Kaj če bi se vsi nehali ozirati naokoli in prisluhnili? In namesto, da bi igrali svojo glasbo, bi prisluhnili melodijam in glasu našega očeta?

Njegova glasba je jasna in čista, le pogosto jo ne izberemo. Želimo si, a izberemo svojo pot in svojo glasbo.

Vsi imamo moč izbrati glasbo, ki jo želimo poslušati. In resničnost je, da se v naših krogih, družinah, cerkvah in med prijatelji pogosto zdi, da vsi poslušamo različno glasbo, kar pa ni nič narobe, če le poslušamo Boga. Nekoč je ena sestra v Kristusu, zelo modra žena dejala: »Primerjanje je sovražnik zadovoljstva.« Res takšna zlata zrnca besed in njegovih spoznanj nas spodbujajo in nam pomagajo prebroditi številne težke čase na naši poti. Tako enostavno se je ozirati naokoli in se primerjati z drugimi, vendar to zagotovo ni tisto, kar si Bog želi za nas. V (Prg 14,30) beremo: Zdravo srce je telesu življenje, ljubosumje pa je trohnoba v kosteh. Ravno tako v (Gal 6,4-5) beremo: Vsakdo naj presodi svoje ravnanje in tako bo pridržal lastno hvalo zase, ne pa da bi se primerjal z drugim; vsak bo namreč nosil svoje breme.

Eden od najhitrejših načinov, da se odvrnemo od ukvarjanja s samim seboj je, da se ujamemo v greh zavisti, ko se primerjamo z drugimi. Bog ima poseben načrt za naše življenje in tega načrta ne bomo dosegli, če se bomo primerjali z drugimi. Razmišljati bi morali o svojih blagoslovih in ne o blagoslovih nekoga drugega.

Naj Bog nadzoruje naše življenje in nikoli ne dovolimo sovražniku, da nas odvrne od namena, ki ga ima Bog z nami. Umirimo naš um tako, da se osredotočimo na Gospoda in se spomnimo, da potrebujemo le Kristusa.

Druga stvar, ki je pri tem pomembna je, kakšno glasbo poslušamo. Ali poslušamo glasbo našega Gospoda? Ali nam je z Jezusom mar za iste stvari? Ali poslušava isto glasbo? Ali je tisto, kar je nam pomembno, pomembno tudi Bogu?

V (Rim 12,2) Pavel pravi: In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.

Naj nas to močno izzove, saj se tako pogosto oziramo naokoli, na druge, na svet, in pozabimo, da obstaja le ena melodija, ki prinaša celovitost, upanje in življenje in to ni glasba, ki jo igra svet.

Daleč, daleč, daleč je od glasbe tega sveta.

Kakšno glasbo izbiramo?

Naša življenja, ki jih opolnomoči in vodi Sveti Duh, morajo biti zagotovo drugačna od življenj tistih, ki tega nimajo. Plešemo v povsem drugačnem ritmu. Ali resnično izbiramo Božjo glasbo in njegovo voljo ali smo našli svojo?

V (Jn 4) Jezus govori Samarijanski ženi pri vodnjaku in govori o živi vodi, ki nasiti. V (Jn 4,10-14) beremo: Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.«

Resnica je, da je Jezus pot, resnica in življenje. On je edino, kar nas zadovolji. Če se ne bomo ustavili in prisluhnili njegovi glasbi, izbrali njegovega ritma in plesali ob njegovem bobnanju bomo še naprej več žejni in spreminjali bomo nenehno svojo glasbo.

Zato ne smemo pozabiti, da plešemo le za občinstvo Enega. Zaprimo oči, nehajmo se ozirati naokoli in uživajmo v Njegovi svobodi. Če radi plešemo, resnično storimo to, ker le tako bomo res lahko doživeli njegovo svobodo. Ker zadrževanje tega, je tako kot če človek, ki rad poje, ne bi smel pri slavljenju peti.

Prepustimo se, naj nas vodi Gospod.

Molitev: Oče, prosim te, reši me skušnjav sveta. Reši me primerjanja in zavisti ter me zaščiti pred praznimi obljubami sveta. Pomagaj mi, da se odločim biti drugačen/-na, kot ta svet. Naj ugasnem svojo glasbo, utišam glasbo svoje okolice in začnem poslušati tvoj glas in tvojo glasbo.