Kakšne slavilce si želi naš oče?

Iščite Gospoda, dokler se daje najti, kličite ga, dokler je blizu! Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju. (Iz 55,6-7)

Resnica je, da gre večina kristjanov skozi obdobje v katerem nam bogoslužje ni všeč, oziroma ne gremo na bogoslužje, ker gremo raje kam drugam. Včasih je to zaradi tega, ker se na bogoslužju dolgočasimo, saj so vedno enake pesmi, ali pa se zdi, kot da je pridigar v rutini in nam ne more povedati ničesar novega. Včasih se celo zgodi, da se tudi pastorjem več ne da na bogoslužje in bi stvar raje predali drugim. Njihova nepriljubljenost pa jim lahko pusti občutek krivde še bolj kot članom cerkve, ko izpustijo nedeljsko jutranje bogoslužje.

Ironično je, da so trenutki, ko Bogu ni všeč naše slavljenje. Čeprav počnemo stvari, ki naj bi ga častile, je Gospod morda še vedno nezadovoljen. Upravičeno se vprašamo zakaj? In če nas to bega, si poglejmo stvar od blizu. Najprej si bodimo na jasnem, da ni vedno tako. Namreč v slavljenju svojega ljudstva prebiva Bog.

Torej, če ni vedno tako, si poglejmo kdaj pa se lahko to zgodi. V (3Mz 26,31) beremo: »Vaša mesta bom spremenil v razvaline, opustošil bom vaša svetišča in ne bom več duhal vaših prijetnih vonjav.«

Razmislimo o drugi polovici te vrstice, kjer Gospod pravi: »Ne bom več duhal vaših prijetnih vonjav.« Vprašamo se lahko kaj je s tem mislil, namreč ali se ni veliko kristjanov tistega časa osredotočilo na to, da bi natančno določili kako naj darujejo darove? Ali Bog res pravi, da je morda še vedno nezadovoljen, tudi če so te daritve opravljene po navodilih?

Odgovor je DA, Bog res to pravi. V kontekstu (3Mz 26) vidimo, da Gospodovo nezadovoljstvo z daritvami pride, ko ga njegovo ljudstvo dosledno in namerno zavrača. Poglavje (3Mz 27) govori o kristjanih oz. o ljudeh, ki so »sovražni« do Boga, če njihova srca zavračajo Gospoda, kadar njihovo vedenje prezira njegovo suverenost, potem tudi če darujejo svoj dar na pravilen način, Gospod ni zadovoljen.

Vrstica (3Mz 26,31) kaže na temo, ki se širi med starozaveznimi preroki. V (Am 5,21-24) beremo: Sovražim in odklanjam vaše praznike, nočem vonja vaših slovesnosti. Čeprav mi prinašate žgalne in jedilne daritve, jih nočem in na mirovne daritve vaših pitancev se ne ozrem. Spravite izpred mene hrumenje svojih pesmi, igranja vaših harf ne bom poslušal. Pravica naj teče kakor voda in pravičnost kakor vedno tekoč potok.

Če želimo, da je naše slavljenje resnično všeč Bogu, mora izhajati iz srca ljubezni in iz življenja poslušnosti. Bog se veseli našega slavljenja in naših pesmi, naših molitev in našega pričevanja oz. pridiganja, če vsak dan živimo zanj. Naše slavljenje v cerkvi bo slavilo Gospoda, če bo odražalo slavljenje Boga skozi naše življenje.

Kakšna čast je, da lahko slavimo! Lahko smo hvaležni za priložnosti, da mu pojemo lahko hvalnice, da mu izrekamo naše molitve in se mu zahvaljujemo. Vse to nam je omogočeno, po milosti spoznanja, da je on Bog. Naše slavljenje ne bi smelo biti omejeno le na to, kar se dogaja v cerkvi ali na to, kar počnem v sobi, ko sem sam s seboj, ampak bi se moralo odražati skozi naše celotno življenje, v vsaki besedi in v dejanju, ker če živimo naše življenje v nasprotju z njegovo voljo potem mu naše slavljenje »v cerkvi« najbrž ne bo všeč.

Zato nam naj Gospod pomaga, da bomo naše življenje videl kot eno samo, velikansko bogoslužje. Naučimo se ga slaviti takrat, ko delamo in ko vozimo, ko nakupujemo in ko večerjamo z družino. Slavimo ga v sanjah in pri financah, v javnem in v zasebnem življenju. Ves čas mu darujemo vse, kar imamo.

Namreč Bogu ni všeč slavljenje, takrat ko je hinavsko, ko je to prazen ritual ali pa naše življenje ni v skladu z njegovo voljo in nauki, kot je razvidno iz svetopisemskih primerov, kjer so se obredi izvajali brez resničnega spreobrnjenja srca, pravičnosti ali sočutja. Bogu niso pomembne »hrupne hvalnice« in »razkazovanje pobožnosti« njemu je pomembna naša resnična predanost srca Njemu, naša pravičnost in ljubezen do Njega in do drugih.

Njegovo nezadovoljstvo, ki je poudarjeno v (Am 5,21-24; Iz 1,13-14) izvira iz ljudi, ki ga častijo z ustnicami, a njihova srca so daleč od Njega, ali pa dajejo prednost zunanjim verskim dejanjem pred spremembo svojega srca, pred pravičnostjo in prijaznostjo.

V (Iz 1,13b) beremo: … ne prenesem zlagáne slovesnosti. Iz tega lahko sklepamo, da je bilo njihovo slavljenje Boga nesmiselno in da jim Bog z najostrejšimi besedami pravi, da jih zavrača. V (Iz 1,14) beremo: Vaše mlaje in vaša praznovanja sovraži moja duša. Postali so mi nadležni, ne morem jih več prenašati.

Kaj se je torej dogajalo, zakaj je bil Bog tako neomajno nezadovoljen s slavljenjem svojega ljudstva? Te besede je Izaija napisal proti koncu vladavine kralja Uzija, v času, ko je bil brez sočutja in s skrbmi. Namreč, ko so hodili v tempelj častit Boga, to v resnici ni bilo v Duhu in resnici, temveč zgolj formalnost in hinavščina.

Bog ni užival v hinavščini njihovega slavljenja. To ni bilo pravo slavljenje, ker so živeli moralno sprevrženo in nesočutno življenje. J. Alec Motyer je rekel, da je to »verska predanost brez etične odločnosti.«

Ta srečanja so bila v Božjih očeh tako grozljiva, da je rekel, da bi jih, če ne bi bilo med njimi nekaj zvestih kristjanov, izbrisal z obličja zemlje.

V (Iz 1,9) beremo: Ko bi nam Gospod nad vojskami ne prihranil ostanka, bi postali že kakor Sόdoma, Gomόri bi bili podobni.

Ko pridemo v cerkev, ko se zberemo kot kristjani, ko pojemo slavilne pesmi, darujemo molitve, dajemo desetino in daritve ter preučujemo Božjo besedo, je to lahko Bogu zelo neprijetno, če duhovno in moralno stanje tistih, ki to počnejo, ni v skladu z vsebino njihovega bogoslužja.

Kaj lahko v takem primeru naredimo? Najprej lahko priznamo svojo grešnost in se vrnimo k služenju Bogu, in Gospod nas bo sprejel, ker ga bomo sedaj slavili v Duhu in v resnici.

Če pa bi lahko dodali še nekaj, bi bilo lahko to, kar apostol Pavel pove Titu glede vedenja in obnašanja tistih, ki se imenujejo »kristjani«. V (Tit 3,8) beremo: Zanesljiva je ta beseda. Zato hočem, da nenehno poudarjaš, naj si tisti, ki verujejo v Boga, prizadevajo, da se bodo posvečali dobrim delom. To je dobro in ljudem koristno.

C. Campbell Morgan je dejal: »Ni močnejše sile za grajo zlih stvari, pa naj gre za vedenje ali mnenje, kot je tiho, močno in vztrajno življenje moškega ali ženske, ki iz dneva v dan dobro, veselo in z veseljem opravlja dnevne dolžnosti.«

Zato ne le, da moramo biti pripravljeni delati dobra dela, kot beremo v (Tit 3,1): Opozarjaj jih, naj bodo vladarjem in oblastem podrejeni, pokorni in pripravljeni za vsako dobro delo. Ampak moramo biti tudi previdni, torej moramo skrbno premisliti in razmisliti, kaj bo potrebno, da jih ohranimo.

Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli. (Ef 2,10)

Zato se zberimo in slavimo Gospoda v Duhu in resnici, s pogledom, ki ga upiramo k Jezusu, ki je začetnik in dovršitelj naše vere.

Gibe, ki jih delamo pri slavljenju, mora skreirati in voditi Bog. Če poskušamo slaviti Boga drugače kot v »duhu« in »v resnici«, bo Bog storil tako, kot je storil v preteklosti. Zavrnil bo naša prizadevanja.

Na kaj pomislimo, ko zaslišimo besedo slavljenje? Morda bomo presenečeni, ko se zavemo, da ne bodo vsi imeli enakih misli. Beseda »slavljenje« pomeni tudi »poljubiti«. Z drugimi besedami, slavljenje bi moralo vključevati dejanja, ki kažejo mojo ljubezen in naklonjenost do Boga. 

Čeprav obstajajo ljudje, ki poskušajo častiti druge stvari kot Boga, je On tisti, katerega bi morali vsi slaviti. Potem ko ga je hudič skušal, mu je Jezus odgovoril: Jezus mu je tedaj dejal: »Poberi se, satan, kajti pisano je, Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« (Mt 4,10)

Phil Wickham - Psalm 23 (Official Music Video) ft. Tiffany Hudson

Ko to vemo, je dobro, da vemo tudi, da je Bog zelo specifičen, ko gre za slavljenje. Razmislimo o zgodbi o Kajnu in Abelu. Oba moža sta bila sinova Adama in Eve. Vendar sta bila njuna načina slavljenja Boga presenetljivo drugačna.

V (1Mz 4,3-5) beremo: Ko je preteklo nekaj časa, je Kajn daroval Gospodu daritev od sadov zemlje. Tudi Abel je daroval od prvencev svoje drobnice in njihove tolšče. Gospod se je ozrl na Abela in njegovo daritev, na Kajna in njegovo daritev pa se ni ozrl. Zato se je Kajn zelo ujezil in obraz mu je upadel. Očitno vprašanje je, zakaj je Bog sprejel Abelovo slavljenje in zavrnil Kajnovo? Na srečo Bog daje odgovor v svoji Besedi. Pisec pisma Hebrejcem je zapisal: Po veri je Abel daroval bogu večjo žrtev kakor Kajn. Po veri se je zanj pričalo, da je pravičen, ker je sam Bog pričal za njegove darove. Po njej še vedno govori, čeprav je umrl.

Čeprav to ne prepoznamo takoj, je odgovor, da je Abel storil, kar je Bog zapovedal, Kajn pa ne. Kar razberemo tudi iz (Heb 11,4). V (Rim 10,17) pa beremo: Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi. Kot vidimo je Abel daroval »po veri«, kar pomeni, da mu je Bog povedal, kaj naj stori, in je ubogal. Kajn, ki bi prav tako lahko ubogal Boga, pa se je odločil, da bo odstopil od tega, kar je Bog rekel. Končni rezultat je bil, da Bog ni sprejel Kajnovega poskusa slavljenja. To bi morala biti velika lekcija za tiste med nami, ki želimo danes slaviti Boga. Vedno bi morali slaviti, kot nas vodi Sveti Duh. Če se odločimo, da se ne bomo tega držali, kar je storil tudi Kajn, bodo naši poskusi slavljenja zavrnjeni.

Poskuse slavljenja v času preroka Amosa. Po preroku je Bog rekel: Sovražim in odklanjam vaše praznike, nočem vonja vaših slovesnosti. Čeprav mi prinašate žgalne in jedilne daritve, jih nočem in na mirovne daritve vaših pitancev se ne ozrem. Spravite izpred mene hrumenje svojih pesmi, igranja vaših harf ne bom poslušal. (Am 5,21-23)

Razlog za Božjo zavrnitev njihovega slavljenja je bil, da Izrael ni ostal zvest GOSPODU. Namesto tega se je Izrael odločil živeti na hudobne načine. Dokler se Izrael ni pokesal in popravil stvari, Bog ni hotel, da bi poskušali slaviti. Ta koncept najdemo tudi v Novi zavezi. Jezus je rekel: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar.

Spet vidimo, dokler se stvari ne uredijo, niti ne poskušajte slaviti. Bog noče, da bi se lotevali dejanj, ne da bi bili iskreni in zvesti.

V (Jn 4,23-24) beremo: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Beseda »morajo« je izredno pomembna. Da bi Bog danes sprejel čaščenje, so potrebni predpisani vidiki. Častiti »v duhu« pomeni častiti s pravilnim odnosom in vedenjem. Naše čaščenje mora biti iskreno/iz srca. Ne more biti le izvajanje določenih dejanj brez čustev ali spoštovanja. Častiti »v resnici« pomeni častiti po Božji besedi. Jezus je rekel: »Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.« (Jn 17,17)

Gibi, ki jih delamo pri slavljenju, morajo biti kreirani in vodeni po Svetem Duhu. Če poskušamo slaviti Boga drugače kot »v duhu« in v »resnici«, bo Bog storil tako, kot je storil v preteklosti. Zavrnil bo naša prizadevanja. Ko se odločimo, da bomo stvari popravili, bo Bog sprejel naše slavljenje. 

Ali Bog sprejema čaščenje vseh religij?

V današnjem svetu je navada, da ljudje, ki verujejo v Boga, trdijo, da Bog sprejema čaščenje vseh religij, dokler je slavilec iskren. Vendar v Svetem pismu ni dokazov za takšno stališče. Pravzaprav Sveto pismo od Geneze do Razodetja razkriva ravno nasprotno. V (2Mz 20,3) beremo: »Ne imej drugih bogov poleg mene!«

Starodavni bližnjevzhodni svet v katerem je živel Izrael, je bil poln vseh vrst religij in »bogov«. Bog zavrača te druge religije. Se vprašamo zakaj? To je zato, ker so »bogovi« teh drugih religij dejansko demoni, čaščenje teh demonov pa je gnusoba (3Mz 17,7; 5Mz 32,16-17) Apostol Pavel uči enako v Novi zavezi. V (1Kor 10,20) beremo: Nikakor! Povedati hočem, da to, kar žrtvujejo, žrtvujejo demonom in ne Bogu. Nočem pa, da bi vi postali družabniki demonov.

Med svojo skušnjavo Jezus citira Satana. V (5Mz 6,13) beremo: »Gospoda svojega Boga, se boj, njemu služi in pri njegovem imenu prisegaj!« ((Mt 4,10) To je verska ekskluzivnost. V učlovečenju je Beseda, ki je bila pri Bogu in ki je bila Bog, postala meso in prebivala med nami. 

V (Jn 1,1,14) beremo: In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin polna milosti in resnice.

Zdaj je edini posrednik med Bogom in ljudmi. Ni drugega. V (1Tim 2,5) beremo: Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, …

Če bi Bog sprejel slavljenje oz. čaščenje vseh religij, ne bi bilo potrebe po učlovečenju, smrti in vstajenju Kristusa.

Jezus sam je jasno izrazil ekskluzivnost krščanstva. V (Jn 14,6) beremo: Jezus mu je dejal: »jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. »Nihče« pomeni nihče. Zato je Peter, ko je bil poln Svetega Duha, o Jezusu razglasil naslednje: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.« (Apd 4,12) Za tiste, ki iščejo odrešenje, ni nikogar drugega.

Če bi Bog sprejel čaščenje vseh religij, ne bi bilo potrebe po učlovečenju, smrti in vstajenju Kristusa, saj je že v prvem stoletju obstajalo veliko religij. Če bi Bog sprejel čaščenje vseh religij, tudi ne bi bilo potrebe po velikem poslanstvu in evangelizaciji narodov. Če Bog sprejema čaščenje vseh religij, je evangelizacija, ki jo je Jezus zapovedal, izguba časa.

Bog ne sprejema nobene druge religije razen tiste, ki jo je milostno dal. Bog ne sprejema religij, ki čaščenje Stvarnika nadomeščajo s čaščenjem stvarjenja. Bog ne sprejema lažnega čaščenja. Vendar pa Bog sprejema častilce katere koli religije, če se pokesajo, odidejo od teh religij in začnejo zaupati v Kristusa.

Da bi ugajali Bogu pri našem čaščenju, moramo imeti pravilno znanje o Tistem, ki ga častimo. Zavedati se moramo, da je Bog sveti Bog. Naše čaščenje, ki vključuje oznanjevanje Besede, skupno petje, daritev ali posebno glasbo, pa je namenjeno svetemu Bogu. Ko častimo Boga, moramo razmišljati o tem, kdo On je.

V (1Mz 4,3-8) je opisano prvo dejanje slavljenja, zapisano v človeški zgodovini. Dva brata, Kajn in Abel, sta prinesla daritev Gospodu. Vsak častilec je prinesel nekaj svojega kot daritev Gospodu. Kajn je prinesel nekaj sadja ali žita iz zemlje. Abel je prinesel nekaj jagnjet iz svoje črede. Gospod je sprejel Abela in njegovo daritev, ni pa sprejel Kajna in njegove daritve.

Biblijski komentatorji so o tem izrazili z večimi mnenji, zakaj je bila Abelova daritev boljša od Kajnove. Nekateri med njimi so trditi, da je Abelova daritev vključevala prelivanje krvi, medtem ko Kajnova daritev ni vključevala nobene krvi. Nekateri med njimi so trdili, da je bila Abelova daritev živo jagnje, Kajnova daritev pa mrtev sad zemlje. To je morda res, vendar pa niso bile vse daritve, ki jih je sprejel Bog, živali.

Mojzes je tako za Kajnovo žitno daritev kot za Abelovo daritev jagnjeta uporabil hebrejsko besedo minha. Beseda minha, prevedena kot »daritev«, se v Stari zavezi običajno nanaša na žitne daritve, ne na živalske daritve. Ena taka je opisana v (3Mz 2,1; 4; 14; 15).

Na prvi pogled sta obe daritvi izražali hvaležnost in predanost Bogu, toda človek, ki mu je manjkala pristna vera, ni mogel ugoditi Bogu, čeprav je bil njegov dar brezmadežen. 

Iz tega lahko sklepamo, da se Bog veseli našega slavljenja le, ko je naše slavljenje z gibi iskreno ali sad naše globoke vere.