Slavljenje, ki ugaja Bogu

Zakaj je bil Bog zadovoljen z Abelom in njegovo daritvijo, ne pa s Kajnom in njegovo daritvijo? Namig najdemo v (Heb 11,6), kjer piše:“ Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo.“

Abel je bil Bogu všeč, ker je k Bogu prišel v veri. To vemo, ker se Abelovo ime pojavi v (Heb 11) v velikem poglavju o veri. Pravzaprav je bil prvi na seznamu. V (Heb 11,4) piše:“ Po veri je Abel daroval Bogu večjo žrtev kakor Kajn. Po veri se je zanj pričalo, da je pravičen, ker je sam Bog pričal za njegove darove. Po njej še vedno govori, čeprav je umrl.

Gospod bo zadovoljen z našim slavljenjem in ga bo sprejel le, če ga bomo častili v veri. Kaj pomeni slaviti v veri, kot je to storil Abel?

Ko preučujemo zapis iz (1Mz) in razlago v (Heb), vidimo tri glavne resnice o čaščenju v veri:

-        Da bi častili v veri, moramo svoje slavljenje usmeriti k Bogu, ne k ljudem: A da bi svoje čaščenje usmerili k Bogu, moramo verjeti v njegov obstoj. V (Heb 11,6b) piše: … kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva … (torej, da Bog obstaja). Abel je prvenca svoje črede daroval kot daritev Bogu, ker je verjel v obstoj Boga. Številne cerkve danes izvajajo običaje čaščenja, vendar voditelji in laiki niso trdno prepričani v obstoj resničnega, živega Boga iz Svetega pisma. Nekateri celo jemljejo svojo vero, kot neko tradicijo. Da bi bilo naše čaščenje usmerjeno k Bogu, moramo verjeti, da obstaja.

Da bi svoje slavljenje usmerili k Bogu, moramo imeti tudi pravilno poznavanje njegovega značaja. Ko je Abel prinesel svojo daritev, je ugajal Bogu, ker je imel pravilno poznavanje Božjega značaja. Da bi ugajali Bogu v svojem slavljenju, moramo imeti pravilno spoznanje o tistem, ki ga slavimo.

Zavedati se moramo, da je Bog sveti Bog. Naše slavljenje, ki vključuje oznanjevanje Besede, skupno petje, ples, daritev ali posebno glasbo, je namenjeno svetemu Bogu. Ko častimo Boga, moramo razmišljati o tem kdo On oz. kaj od nas želi. Spomniti se moramo njegovih lastnosti in to znanje mora vplivati na naše slavljenje. Tako bi moralo biti naše slavljenje strahospoštovanje in zahvala Bogu za to, kar On je in za to, kar je On storil. V (Oz 6,6) beremo:“ Da, dobroto hočem in ne klavne daritve, spoznanja Boga bolj kakor žgalne daritve.“

Abel je storil, kar je bilo Bogu všeč. K Bogu je prišel v veri s svojo daritvijo. Vedel je, da je Bog svet in pravičen Bog. Da bi torej resnično slavili Boga, mora biti naše slavljenje usmerjeno k Njemu, ne k ljudem.

-        Da bi častili v veri, moramo poskrbeti, da so naša srca v pravilnem odnosu z Bogom: Če so naša srca v pravilnem odnosu z Bogom, bomo seveda imeli pravilen odnos do Njega. Ko je Mojzes pisal Prvo Mojzesovo knjigo ni zapisal Božjega ukaza o daritvi niti specifikacij za to daritev, zato je bolj verjetno, da je bil edini razlog zakaj je Bog sprejel Abelovo daritev bolj kot Kajnovo daritev zaradi njunega odnosa do daritve Bogu.

Ko slavimo Boga, ga moramo slaviti s čistim srcem. Paziti moramo, da v svojem življenju ne gojimo greha, ki dokazuje uporniško srce. Ne smemo slaviti z odnosom samopravičnosti ali ponosa. Ni dvoma, da je bil Kajnov odnos uporniški. Ko je Bog zavrnil njegovo daritev se je Kajn razjezil, namesto da bi poskušal popraviti situacijo in ugoditi Bogu. Hebrejske besede uporabljene tukaj slikajo živo sliko skrajne jeze.

Kajnova nebrzdana jeza se je pokazala v trenutku, besna jeza je vzplamtela in razkrila njegov uporniški duh, ki se je skrival v njegovem srcu. Kajnov ranjeni ponos je povzročil zavist in maščevanje. Postal je Božji sovražnik in nato sovražnik svojega brata Abela. Sčasoma je Kajnova jeza privedla do umora.

Bog ni bil zadovoljen s Kajnom in njegovo daritvijo, ker je videl kaj je bilo v Kajnovem srcu. Bog je videl tudi kaj je bilo v Abelovem srcu. Abel je prišel k Bogu s pravim odnosom srca za slavljenje in na edini način kako se grešni ljudje lahko približajo svetemu Bogu. Kajn ne.

Abel je bil pravičen pred Bogom in njegova daritev je bila dokaz njegove vere. V (Heb 11,4a) beremo: Po veri je Abel daroval Bogu večjo žrtev kakor Kajn. Po veri se je zanj pričalo, da je pravičen, … Vidimo, da je Abel prišel k Bogu s čistim srcem – pravičnim srcem. Bog je sprejel Abelove darove in to je pomenilo, da je bil v Božjih očeh pravičen.

Stara zaveza uči, da bo Bog zavrnil popolno žrtev, če jo daruje človek z uporniškim srcem. V (Iz 1,11) beremo: Čemú mi bodo vaše številne klavne daritve, govori Gospod. Sit sem žgalnih daritev ovnov in maščobe pitancev. Krvi juncev, jagnjet in kozlov ne maram.

Poleg tega moramo Boga slaviti s ponižnim duhom. Sveto pismo nam to jasno določa. V (Mih 6,6-8) beremo: »S čim naj stopim pred Gospoda, se priklonim Bogu višave? Naj stopim predenj z žgalnimi daritvami, z enoletnimi teleti? Mar se bo Gospod veselil tisočev ovnov, desettisočev potokov olja? Naj mu svojega prvorojenca darujem zaradi svoje pregrehe, sad svojega telesa za greh svoje duše?« Oznanil ti je, o človek, kaj je dobro, kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš dobrohotnost in ponižno hodiš s svojim Bogom.

V (Ps 51,19) beremo: Moja daritev Bogu je potrt duh, potrtega in pobitega srca, o Bog, ne preziraš.

Ko torej v naših cerkvah slavimo Boga, ga moramo slaviti s čistim srcem in ga moramo slaviti s ponižnim duhom. Naše dejanje in petje ne sme biti namenjeno krepitvi nas samih, temveč slavi Vsemogočnega, Svetega Boga, Stvarnika.

Če v naših srcih gori ogenj Božje ljubezni, bo naše slavljenje namenjeno temu, da ugajamo Njemu, ne ljudem. Ko je Abel prinesel svojo daritev Bogu je bila njegova glavna skrb ugajati Bogu, ne ljudem. S tem, ko je sprejel Abelovo daritev je Bog potrdil, da so Abelovi darovi v njegovi volji.

Ko slavimo, da bi ugajali Bogu, ne ljudem, bo naše slavljenje po Božjih standardih, ne po človeških. V (Rim 12,2) nam pravi, da se ne smemo prilagajati temu svetu, ampak se moramo preobražati z obnovo svojega uma, da bi lahko spoznali, kaj je dobra, njemu všečna in popolna Božja volja.

Na naših bogoslužjih moramo skrbeti, da se oznanja resnična božja beseda, da ko občestvo poje in pleše, da ne le nastopamo, ampak dejansko slavimo in povzdigujemo ime Jezus. Ko slavimo, moramo pred Boga prihajati z njegovim pravim spoznanjem, kdo on je in kaj je Njegova volja, ter se zavedati, da je svet. Pred njega moramo prihajati z iskrenim in ponižnim srcem.

-        Če slavimo v veri, nas bo Bog nagradil: V (Heb 11,6) beremo: Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo. Bog je Abela nagradil tako, da je sprejel njegovo daritev. Abelovo slavljenje je prineslo sadove. V (1Mz 4,4b) beremo: Gospod se je ozrl na Abela in njegovo daritev, … Kot vidimo, je bil Bog naklonjen Abelu in njegovi daritvi in je bil z njim zadovoljen. V (Heb 11,4a) pa beremo: Po veri je Abel daroval Bogu večjo žrtev kakor Kajn. Po veri se je zanj pričalo, da je pravičen, ker je sam Bog pričal za njegove darove. Kot vidimo, je Bog sprejel Abelovo daritev in jo pohvalil. Bog pa je Abela nagradil tudi tako, da ga je uvrstil v Sveto pismo kot junaka vere. V (Heb 11,4b) namreč beremo: Po njej (po Abelovi daritvi) še vedno govori, čeprav je umrl.

Res je, da je Abel umrl, vendar njegova smrt ni bila konec. Še vedno govori s trajno močjo svojega vzorca vere. Bog je Abela vključil med predstavnike vere iz (Heb 11). Abel je postal predstavnik pravega vernika.

Abel je bil pravičen mož – mož vere. Njegovo slavljenje, ki ga je opravljal z vero, bi nas moralo navdihovati in spodbujati. Ko slavimo, bi morali slaviti Boga, ne ljudi in ravno tako, ko slavimo, bi morali paziti na to, da so naša srca čista v odnosu do Boga. To pomeni slaviti v veri. Če bomo to storili, bo Bog zadovoljen z našim slavljenjem in nas bo nagradil za našo vero.

https://www.youtube.com/watch?v=1Ko4yroBP0A

Ali Bog sprejema vse oblike slavljenja?

Bog ne sprejema religij, ki slavijo ustvarjene stvari, namesto da bi slavile Stvarnika. Prav tako ne sprejema lažnega slavljenja. Sprejema pa vse slavilce, iz katerekoli religije, ki opustijo to religijo in jo zamenjajo z vero in zaupanjem v Kristusa.

Dejansko pa Bog noče praznega slavljenja. Bog si želi slavilce. Bog ne želi samo ljudi, ki so ga pripravljeni hvaliti, obiskovati verske obrede, moliti, početi vse stvari, ki jih mi smatramo za slavljenje. Bog ne išče več tega. Po Jezusovih besedah Bog išče nekaj povsem drugega. Bog ne išče praznega slavljenja. Bog išče iskrene slavilce, ki ga slavijo z vsem kar so.

Jezus je v (Jn 4,23) rekel: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče.« Gospod želi slavilce, ki ga znajo slaviti v duhu in resnici.

Kakšna pa je razlika med slavljenjem in slavilcem? Med tema besedama in njunim pomenom je ogromna razlika. Obstajata dva načina pristopa k slavljenju. Prvi način se osredotoča na slavljenje, na zunanja dejanja. Torej, če gremo v cerkev, se prepustimo tišini, molimo, pojemo, sodelujemo, bodo vsa ta dejanja spremenila naše srce. To je pristop od zunaj navznoter. Če smo čisto iskreni, je to ponavadi pristop, ki ga izberemo. Res je, da če gremo v cerkev, pojemo, sodelujemo, se prepustimo tišini, bomo res postali boljši Kristusovi sledilci.

Vendar obstaja še drugi pristop in ta je takšen da poteka iz znotraj navzven. V tem primeru slavljenje ni zunanje dejanje. Namesto tega gre za izraz naše ljubezni in čustev, ki jih imamo do Boga, ki so polna želje, da damo vso hvalo Bogu. Zunanja dejanja so v tem primeru stranski produkt in ne cilj. Bog pa išče ravno takšne slavilce, ki Boga ne slavijo iz navade, temveč iz ljubezni do Njega. Ne išče zunanjih dejanj, temveč išče srca, ki resnično slavijo Njega iz močne ljubezni do Njega.

Resnično moramo to razumeti, ker včasih res zunanja dejanja vplivajo na naša srca in nas vodijo k večjemu slavljenju, s tem ni nič narobe, a tudi takrat je zelo pomembno, kaj se dogaja v našem srcu in čustvih. Namreč Boga ne zanima toliko kaj se dogaja navzven, ko ga slavimo, bolj ga zanima naravnanost našega srca. Zanima ga, kaj se z nami dogaja, ko ga slavimo, česar nihče drug ne more videti razen njega.

Primer iz Svetega pisma:

Da bomo resnično razumeli to, si za primer poglejmo dva človeka, ki ta pristop ponazarjata na različne načine. Eden je stvari sprejemal od zunaj navznoter. Drugi pa je stvari sprejemal iz znotraj navzven. Bog je enega sprejel, drugega pa ne. Pri tem se ne bomo ozirali na tehnike ali na rezultate slavljenja, ampak se bomo osredotočili na to, kaj je v srcu nekoga, kar mu omogoča, da je pravi slavilec Boga.

Oglejmo si dva izraelska kralja, Davida in Savla. Če bi ta dva kralja primerjali med seboj, bi večina od nas sklepala, da je David slabša oseba. Savel je namreč nekoč daroval Bogu žrtev, ki je ne bi smel in bil je nekoliko predrzen. David pa je prešuštvoval in umoril. Če na hitro pogledamo, lahko rečemo, da je oseba kot je Savel boljša oseba kot je David, toda Bog tega ni videl tako. Kot namreč vidimo v Svetem pismu je Bog Savla zavrnil, Davida pa je dvakrat imenoval za človeka po Božjem srcu. (1Sam 13,14; Apd 13,22) Kaj je pripeljalo do tega, da ju je Bog videl tako?

Savel je Bogu daroval čaščenje, čeprav se ni zdelo, da bi bil častilec. Nekoč je sam daroval žrtev – dejanje čaščenja – vendar je to storil neposlušno, ker je to storil iz strahu in nevednosti, brez prisotnosti preroka. Drugič pa je obdržal kup živali, ki jih je oropal sovražnemu narodu, namesto da bi jih vse pobil, kot mu je zapovedal Bog. V (1Sam 15,21) beremo: »Ljudstvo pa je vzelo od plena drobnice in goveda, kar je bilo najboljšega za zakletev, da bi darovalo Gospodu, tvojemu Bogu, v Gilgálu.« Savel je Bogu daroval čaščenje, vendar Bog ni hotel njegovega čaščenja. Bog je hotel njegovo srce. Savel je častil, vendar ni bil častilec. Imel je pristop k čaščenju od zunaj navznoter.

David je častil, a še pomembneje je, da je bil David častilec oz. slavilec. Davida očitno Bog ni sprejel zaradi njegove morale. Ni naša lastna vrednost ali dostojanstvo, ki ga prinašamo Bogu, tisto, zaradi česar sprejme naše čaščenje oz. slavljenje. Davida je sprejel, ker je kljub vsem svojim napakam imel srce, ki je slavilo Boga. V (1Sam 16,7) beremo:“ Gospod pa je rekel Samuelu: »Ne glej na njegov videz ne na njegovo visoko postavo, kajti odklonil sem ga. Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.«

Kadar koli pogledamo Davida, ga najdemo pri čaščenju. David je slavil Boga skoraj v vseh okoliščinah, ki si jih lahko zamislimo. David je pobegnil pred Savlom in se skril v jamo – in je častil. (Ps 58) Prav tako se je pretvarjal, da je nor, da bi si rešil življenje pred tujim kraljem, in je častil. (Ps 34) Ko se je po prešuštvu in umoru vrnil k Bogu, ga je častil (Ps 51) Častil je Boga, ko ponoči ni mogel spati (Ps 6) in ko se je počutil, kot da umira od bede. (Ps 31) Če preberemo naslove nekaterih psalmov, bomo odkrili, da je David častil v najrazličnejših okoliščinah.

David je bil v svojem čaščenju in slavljenju tudi brutalno iskren. Slavil je Boga za njegovo slavo, a častil ga je tudi, ko Božja slava ni bila na prvem mestu. Častil ga je, ko je imel vprašanja za Boga. (Ps 10) Klical je k Bogu in rekel: Doklej, Gospod, me boš vedno pozabljal? Doklej boš skrival svoje obličje pred mano? (Ps 13,2) Bog ni obsodil Davida zaradi njegove poštenosti, ampak je ohranil njegove molitve, da jih lahko beremo danes.

David je hrepenel po Bogu. Želel je slaviti Boga z vsem srcem. Rekel je: Za eno prosim Gospoda, to skušam doseči: da bi prebival v Gospodovi hiši vse dni svojega življenja, da bi zrl Gospodovo milino, premišljal v njegovem templju.“ (Ps 27,4)

In spet: Da, en dan v tvojih dvorih je boljši kakor tisoč drugih; raje ostanem na pragu hiše svojega Boga, kakor da bi stanoval v šotorih krivičnosti. (Ps 84,11)

David je strastno slavil Boga. Imel je ugled, ki ga je moral ohranjati, vendar mu ni bilo mar za to. Slavil je Boga pred ljudstvom. Plesal je pred Gospodom. (2Sam 6,14)

Včasih mislimo, da je slavljenje ženska stvar. Ne mislimo, da je slavljenje moško. Mislimo, da bi lahko stopili k Davidu in mu rekli, da ni moški. Človek je ubijal leve in velikane ter bil briljanten bojevnik. Potemtakem je bil moški moški, bil pa je tudi slavilec.

Še bi lahko nadaljevali. Pravzaprav bi lahko leta preučevali Davida kot častilca in slavilca. Toda tukaj je glavno dejstvo: Davida Bog ni sprejel zato, ker bi bil bolj moralen kot kdorkoli drug ali zaradi njegovih dejanj in dosežkov. Davida je Bog sprejel, ker je bilo njegovo srce srce slavilca in častilca. Bog išče ljudi – ne popolnih ljudi, ne moralnih ljudi, ne dobrih ljudi. Čeprav vse to podpira, Bog išče slavilce in častilce, išče ljudi, ki ga bomo častili in slavili v duhu in resnici.

Kako postanemo slavilci? To ne pride z večjim trudom. Preprosto Bog usliši molitev tistih, ki želijo postati njegovi slavilci. Ko kličemo k Bogu in rečemo: »Želim postati slavilec, ki te slavi v duhu in resnici,« verjemimo, da je to vrsta molitve katero Bog rad usliši. Ko ga iščemo, pravi Bog, ga najdemo. Duh je v celoti Božja slava. On spreminja srca, ki so trda in kamnita, v srca iz mesa. Tiste, ki ga slavijo, lahko spremeni v prave slavilce, ko ga prosimo, ko ga iščemo, ko obrnemo svoja srca k njemu.

Bog ne želi slavljenja. Želi si slavilce in častilce. On želi, da smo njegovi slavilci in častilci. Ne glede na to kdo smo danes ali smo že kdaj slavili Boga ali ne, nas vabi, da postanemo njegovi slavilci že danes.

Zato lahko Gospodu priznamo, da smo se pogosto osredotočili na zunanje vidike ter ga prosimo, da nam pomaga, da se ne bomo toliko osredotočali na slavljenje in da bomo namesto tega postali Njegovi slavilci. Res se mu lahko zahvalimo za Jezusa Kristusa, ki je prišel na ta svet in umrl za nas, da bi mi lahko postali slavilci in častilci. Po njegovi smrti nam je odpuščeno, po njegovem vstajenju nam je dano novo življenje. Po njem molimo, da bi postali slavilci. Amen.