Slavljenje – skrito orožje

V njihovem grlu naj bodo Božji slavospevi in dvorezni meči v njihovi roki, … (Ps 149,6)

V življenju in na naši krščanski poti se nam včasih zdi, da smo storili vse, kar smo vedeli in znali. Prizadevali smo si narediti prave korake ali uporabiti prava svetopisemska načela, a se kljub temu v življenju spopadamo z nasprotovanjem in nevihtami, na katere nimamo odgovora.

Zato ali ne bi bilo super, če bi lahko obrnili situacijo proti našim duhovnim sovražnikom in dobili dostop do nekaterih skrivnih strategij ali orožja, na katerega nimajo odgovora? Najbrž je eden od razlogov, zakaj nekateri ljudje uživamo v dobrih akcijskih filmih in se nam zdijo zanimivi in zabavni, ta, ker imajo dobri fantje (ali vsaj ljudje, za katere v zgodbi navijamo) običajno nekaj skrivnega orožja, ki ga lahko uporabijo v nevarnih situacijah in vedno neizogibno dobijo priložnost, da ga uporabijo. Na enak način ima Bog orožje za nas, na katerega hudič nima odgovora.

Čeprav se mnogi kristjani zavedamo duhovnega orožja, ki ga imamo v Jezusovem imenu ali v Jezusovi krvi ali ko govorimo Božjo besedo, pa se pogosto ne zavedamo ali pozabimo na moč, v katero stopimo, ko dvignemo svoj glas, da bi slavili Boga.

V Svetem pismu najdemo veliko primerov, ko je slavljenje Boga prineslo Njegovo prisotnost in slavo v določeno situacijo. Sovražnikova vojska je bila zmedena, mesta so bila zavzeta in bitke so bile dobljene, medtem ko je Božje ljudstvo pelo in vzklikalo hvalnice Njemu.

Ko so Jozue in Izraelci vstopili v obljubljeno deželo, so šest dni po Božjem ukazu tiho korakali okoli obzidja Jerihe, nato pa so sedmega dne vzkliknili hvalo. V (Joz 6,16-17a) beremo: »Ko so duhovniki sedmič zatrobili na rogove, je rekel Jόzue ljudstvu: »Kričite! Kajti Gospod vam je dal mesto. Mesto pa vam bodi predmet zakletve in vse, kar je v njem, bodi Gospodovo.« V (Joz 6,20) nato beremo: »Tedaj je ljudstvo zagnalo bojni krik in zatrobili so na rogove. Ko je ljudstvo slišalo glas roga, je zagnalo velik bojni krik. Obzidje se je sesulo zaradi njega in ljudstvo je stopilo v mesto, vsak na svojem kraju, in mesto zavzelo.«

Eden najmočnejših svetopisemskih primerov slavljenja kot orožja najdemo v (2Krn 20). Ki govori o tem, kako se je kralj Jόzafat v Judeji soočil z izjemno sovražno vojsko. Ko je kralj Jόzafat izvedel, da prihaja ogromna vojska Moabcev in Amoncov, da bi se bojevali proti njemu, je zbral svoje ljudstvo, vključno z vsemi ženami in otroki, pred templjem v Jeruzalemu in molil ter prosil Boga, naj presodi situacijo in posreduje. Kot monarh, odvisen od vojaške strategije, se je obrnil k Bogu in nato vodil narod k molitvi in postu ter iskal Božje usmiljenje. V (2Krn 20,11-12) beremo: » … glej, ti nam vračajo s tem, da nas hočejo pregnati s tvoje posesti, ki si nam jo dal v last. O naš Bog, mar jih ne boš obsodil? Mi smo namreč nemočni pred to veliko množico, ki prihaja nad nas. Ne vemo, kaj naj storimo: vate so uprte naše oči!«

Gospod jim je odgovoril. V (2Krn 20,17) beremo: »A tokrat se vam ne bo treba bojevati: samo razpostavite se in čakajte, Judovci in Jeruzalemci, pa boste videli zmago, ki vam jo bo naklonil GOSPOD! Ne bojte se in se ne plašite! Jutri pojdite proti njim in GOSPOD bo z vami.«

V odgovor je Jozafat postavil pevce, naj gredo pred vojsko in pojejo. Zato v (2Krn 20,18-19) beremo: »Jόzafat je pokleknil z obrazom do tal in vsi Judovci in jeruzalemski prebivalci so padli pred Gospodom na tla in molili h Gospodu. Leviti izmed Kehátovcev in Karéjcev pa so vstali in s silno povzdignjenim glasom slavili Gospoda, Izraelovega Boga.«

V tem trenutku so se v Božji navzočnosti ljudje zelo dobro zavedali, da je bitka že dobljena. Da bo bitko dobilo slavljenje. Še preden se sploh začne, ljudje že občutijo mir!

Od tu naprej pa da Bog Jόzafatu skrivno orožje, ki bi se zunanjemu opazovalcu morda zdelo neumno. V odgovor je Jozafat postavil pevce. V (2Krn 20,21) beremo: »Po posvetovanju z ljudstvom je postavil tiste, ki naj opevajo in slavijo Gospoda v svetem okrasju, hodijo pred vojsko in govorijo: Zahvaljujte se Gospodu, ker na veke traja njegova dobrota.«

https://www.youtube.com/watch?v=YkFRgLB7eq0

Jozafat se je kot monarh, odvisen od vojaške strategije, obrnil k Bogu in nato vodil narod k molitvi in postu ter iskal Božje usmiljenje. Ob zvoku njihovega povzdigovanja je Bog postavil zasede proti sovražnikoma, ki sta se obrnila proti Božjemu ljudstvu in začela sta se pobijati med seboj. Ta zgodba nas opominja, da pred zmago sledi slavljenje. Ko svojo pozornost usmerimo na Božjo moč in ne na svoje težave, se On poda v boj za nas.

Si lahko predstavljamo prvotno reakcijo amonske in moabske vojske, ko sta to videle? Verjetno sta bili zmedeni. Kakšna vojska postavlja pevce in slavilce v prve bojne vrste? Vendar kakršnakoli je že bila njihova reakcija ni trajala dolgo. V (2Krn 20,22) beremo: »Ko so začeli vriskati in prepevati, je Gospod pripravil zasedo Amόncem, Moábcem in tistim s Seírskega gorovja, ki so prišli nad Juda, in so se pobili: …«

Ko je Božje ljudstvo povzdignilo svoj glas, da bi ga slavilo, je Gospod pokazal svojo navzočnost med njimi in napadalcem iz zasede postavil vojsko, ki je napadla njihovo ozemlje, tako da so se med seboj pobili. Namreč postali so tako zmedeni, da so se začeli med seboj napadati in pobijati da ni nihče ušel. Za amonske in moabske sile je bil to tako osupljiv poraz, da je Izrael potreboval kar tri dni, da je pobral svoj plen.

Končni rezultat tega pa je bil, da je Bog prinesel mir v njihovo deželo. V (2Krn 20,29-30) beremo: »Strah Božji je navdal vsa kraljestva po deželah, ko so slišali, da se je Gospod bojeval z Izraelovimi sovražniki. Jόzafatovo kraljestvo je imelo mir, ker mu je njegov Bog naklonil počitek krog in krog.« Ko slavimo Boga, se v nevidnem svetu zgodi nekaj mogočnega.

V (Ps 22,4) beremo: »In ti si Sveti, prestoluješ nad hvalnicami Izraela.« Kot vidimo, ko ga slavimo, prihaja prebivat in živet z nami. Zato, ko ga slavimo, Bog razodene svojo slavo in svojo prisotnost, tema pa se umakne, nevihte se pomirijo in demonske sile v grozi zbežijo.

Slavljenje je orožje, nad katerim hudič nima odgovora. On preprosto ne more obstati v atmosferi Božje prisotnosti.

V Svetem pismu lahko najdemo še druge primere, kjer je slavljenje skrito orožje, npr:

• Pavel in Sila, sta vklenjena v ječi, začela peti hvalnice Bogu, tako glasno da so ju vsi slišali. »Nenadoma pa je Božja prisotnost povzročila potres, odprla vrata ječe, vsem pretrgala verige, ter osvobodila ječarja in njegovo družino.« (Apd 16,25-26)

• Davidovo igranje na citre kralju Savlu je povzročilo, da je zli duh, ki ga je mučil, odšel vsakič, ko je igral. (1Sam 16,14-23)

• Božja slava je napolnila tempelj, ko so leviti, duhovniki in pevci začeli enotno slaviti Boga. Gost oblak Božje slave je napolnil tempelj in duhovniki pod njegovo težo niso mogli več stati. (2Krn 5,11-14)

Torej, ko se naslednjič soočimo z zidom, nevihto, zaporom ali bitko, v kateri ne vemo, kako se bojevati, povzdignimo svoj glas in hvalimo Gospoda ter ne prenehajmo s slavljenjem Njega.

Ko se odločimo, da ga bomo slavili, še posebej sredi negotovosti, povabimo njegovo prisotnost v naše okoliščine na način, ki se mu sovražnik ne more upreti ali ga prenesti. In tako kot skrite naprave v akcijskih filmih, uporabimo slavljenje, čeprav se nam morda včasih zdi kot le vsakdanja stvar, kot nekaj preprostega, kar delamo med bogoslužjem, pa vendar ima izjemno moč.

Zato si zapomnimo, da je eno naših največjih orožij že v naših rokah, če se popolnoma predamo Bogu in iščemo njegov obraz. Ko ga slavimo, stopamo v zmago z orožjem, nad katerim sovražnik nima odgovora. Uživajmo v (Ps 149) in slavimo ter vzklikajmo.

Nikoli ne zapravimo trenutka, ko slavimo Jezusa, saj vemo, da bomo nekega dne, ko ga bomo slavili svobodni.

Slavljenje je več kot le pesem, je orožje. Mnogi kristjani slavljenje dojemajo kot petje ali osebno predanost, toda Sveto pismo kaže globljo resnico: Slavljenje je močno duhovno orožje. V času duhovnega bojevanja slavljenje spreminja vzdušje, preganja temo in prinaša Božjo navzočnost.

Če se soočamo z bitko, ali smo vedeli, da je slavljenje včasih najboljši duhovni boj? Spoznajmo, kako slavljenje deluje kot duhovno orožje. Raziščimo svetopisemske primere, moč povzdigovanja Boga, kot sredstvo za premagovanje strahu in teme ter kako je slavljenje doseglo preboje v duhovnih bitkah.

Slavljenje je več kot le pesem, je orožje. Mnogi kristjani slavljenje dojemajo kot petje ali osebno predanost, toda Sveto pismo kaže globljo resnico: slavljenje je močno duhovno orožje. V časih duhovnega boja slavljenje spreminja vzdušje, preganja temo in pripelje Božjo navzočnost.

Slavljenje je razglasitev, da je Bog na prestolu, in ko razglasimo Njegovo suverenost, povabimo Njegovo avtoriteto v svoje situacije. Slavljenje ni pasivno; je aktivna razglasitev zmage nad strahom, dvomom in duhovnimi napadi.

Slavljenje premaga strah in temo. Strah in duhovna tema poskušata ujeti Božje ljudstvo, toda slavljenje ima moč, da oboje zlomi. Bitka se začne v umu in s slavljenjem preusmeri našo pozornost z naših težav na Božjo slavo. Nemogoče je skrbeti in hkrati slaviti.

Pomislimo na Pavla in Sila v zaporu. (Apd 16,25-26) Molila sta in pela hvalnice Bogu, čeprav sta bila pretepena in vklenjena. Njuno slavljenje jima ni samo pomagalo prebroditi zapor, ampak je tudi pretreslo zapor, da so se odprla vrata zapora in strgala okove. To slavljenje je vodilo do osvoboditve, tako telesne kot duhovne.

V (Ps 34, 4) beremo: »Poveličujte z menoj Gospoda, povzdigujmo njegovo ime vsi skupaj.« Ko slavimo vstopimo v Božjo navzočnost in strah izgubi svoj primež. Moč slavljenja utiša sovražnika.

Slavljenje torej ne le dvigne našega duha, ampak tudi utiša sovražnika. V (Ps 8,3) beremo: »Iz ust otročičev in dojenčkov si postavil trdnjavo zaradi svojih nasprotnikov, da brzdaš sovražnika in maščevalca.«

V trenutkih duhovnega napada postane slavljenje izjava Božje avtoritete. Satan, tožnik izgubi svojo moč, ko oznanjamo Božjo resnico s slavljenjem. Slavljenje nas in našega sovražnika vedno znova spominja, da je Bog že dosegel zmago.

Vzpostavlja okolje, kjer vlada Božji mir. Če se borimo v duhovnem boju, vklopimo glasbo za slavljenje, slavimo Boga s petjem, oznanjajmo Božjo dobroto. Ko njegov duh napolni prostor, se vzdušje spremeni. Slavljenje spremeni ozračje in vabi Božjo prisotnost v naše domove, delovne prostore in v naša srca.

Osebna izpoved kristjanke, ki ji je Bog podaril talent slavljenje z gibi:

Bog je ljubezen. V (1Jn 4,8) beremo: »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen.« Toda prav tako v (Jn 16,33) beremo: »To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«

Biti kristjan pomeni slediti Kristusu. Pri sebi sem se spraševala: »Bog ali to pomeni ljubi, trpi in živi do smrti?« V sebi pa sem čutila, da mora biti nekaj več. Že kmalu, v začetku hoje z Bogom, sem odšla v Kanado, kjer so mi prerokovali, da mi bo Gospod dal oster meč, kot samurajski meč in da bo res nekaj posebnega. Naj povem, da v začetku nisem vedela, kaj naj bi to pomenilo.

Nekega dne sem slišala, da naj se borim s slavljenjem. Takrat sem Boga vprašala: »Kako, sesuta sem in ti mi praviš, da naj bom vesela in pojem ter plešem?« Čutila sem, da mi je rekel: »Ja.« V (Ef 6,12) sem prebrala: »Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih.« Slavilni ples ni samo ples, ampak je lahko tudi kot način vojskovanja. Ko sem bila v težavah sem to storila. Po slavljenju je name padel mir, zjokala sem se in čutila sem olajšanje.

Moj način slavljenja so ljudje težko sprejel. Ko sem slavila, so se spraševali, ali plešem kakor mi paše, ali kot me vodi Sveti Duh. Šli so vprašat apostole in pastorje, ali je moj način slavljenja res pravi. Nazaj pa so dobili: »Ali so njeni gibi, kot da bi držala meč v roki?« »Če ja, potem jo vodi Sveti Duh.«

Ko govorimo o slavilnem plesu, kot o načinu bojevanja velikokrat pomislimo na slavilni ples, kot na vojskovanje v široki plesni obleki ali v srajčni obleki. Ko sem sama vprašala Boga kako me vidi, mi je pokazal vitko dekle v vojaško zelenih pajkicah, v vojaško zelenem topu, v figo spetimi lasmi pripravljeno na boj. Tudi danes mi marsikdo reče, da me vidi kot vojakinjo, ko me vidi v škornjih.

Takšno obliko slavljenja ponavadi spremljajo besedila o osvobajanju, o boju med dobrim in zlom. V duhu pa vidim, kot da nekaj strgam na silo, da osvobajam, kot da lomim verige, kot da držim meč in sekam vrvi in vezi, kot da bi hodila po goščavi in prinašala osvoboditev.

Včasih pa je to slavljenje tudi takšno, da sovražniku povem, kdo je Bog, kako čudovit je, kako neverjeten je, se Bogu zahvaljujem za to, kar On je, za to kar je naredil za nas. Vem, da Bog prebiva v slavljenju svojega ljudstva. Ker je Bog vseprisoten, je vedno z menoj.

Ko Boga slavimo, On takrat prebiva med nami in vemo, da kjerkoli je prisotnost Boga obstaja svoboda. Kjer pa obstaja svoboda, obstaja ljubezen in obstaja mir in torej v pristnosti Boga obstaja dobesedno vse, kar potrebujemo. V (Ps 149,6-7) beremo: »V njihovem grlu naj bodo Božji slavospevi in dvorezni meči v njihovi roki, da se maščujejo nad narodi, da kaznujejo ljudstva.«

Naj se tukaj ustavim. Vemo, da je Bog izven razuma, marsikaj je nekomu, ki ga vodi razum v Svetem pismu popolnoma nerazumljivo. Vendar ta stavek, govori o tem, da naj bodo naše hvale visoke hvale Bogu. Prav tako pa govori tudi o tem, da so naše visoke hvale Bogu pravo orožje – piše dvorezen meč v naših rokah. Ali veste, kaj je dvorezen meč? Meč duha je Božja beseda in ta je ostra iz obeh strani in predre oklep. Kar pa ne pomeni, da gremo in obsojamo ljudi. Ampak, da jih ljubimo, kakor jih On ljubi, jih osvobodimo in jih pripeljemo k Jezusu.

Iz tukaj vidimo, da so naše hvale in Božja beseda orožje. Torej lahko rečemo, da je naše slavljenje Boga zelo močno orožje. Lahko si pogledamo tudi nekaj primerov iz Svetega pisma, ko ljudje hvalijo Boga in doživijo preboj. Po mojem mnenju je ena najbolj znanih zgodb, zgodba o Pavlu in Sili, ki ga najdemo v (Apd 16). Kjer piše, da sta bila Pavel in Sila zaprta, ker sta širila dobro novico o odrešenju Jezusa Kristusa. Točno okoli polnoči sta molila in pela hvalnice Bogu, ko so odpadle verige, ki sta jih imela na sebi in verige vseh drugih. Tako so se osvobodili in so bili svobodni in so lahko v bistvu odšli iz zapora.

»Kako je to povezano z našim plesom?« Iz tukaj lahko vidimo, da ko s svojim plesom slavimo Boga, ko ga častimo skozi ples, takrat lahko Bog zlomi naše verige in verige tistih ljudi, ki jim služimo. Lahko recimo nismo mi vklenjeni v verige, ampak žal je veliko ljudi duhovno priklenjenih, duhovno v suženjstvu. Dandanes je toliko ljudi, ki se borijo z anksioznostjo, imajo boj z depresijo, se iščejo, imajo boj z samomorilstvom. Ko se človek vsega tega osvobodi, je kot novo rojstvo v duhovnem svetu. Nihče ne naredi samomora brez razloga, obstaja nekaj, o čemer je razmišljal, o čemer je načrtoval, lahko rečemo, da ga je sovražnik napadel. Bog pa nas lahko preko našega plesa uporabi, da postanemo eno tistih sredstev, ki to pomaga zlomiti in tako vidimo, da je slavljenje močno Božje orožje, ki ga lahko vedno uporabimo.