Kako slavljenje prinaša upanje, Božjo prisotnost ter Njegovo moč?

»Tisti, ki je sedél na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!« Rekel je tudi: »Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!« (Rim 21,5)

Širjenje evangelija lahko izvajamo preko pisanja, drame, pesmi, plesa in filma. Slavljenje pa lahko oživimo skozi gibanje. Z gibi izvajamo slavilni ples, ki je eden od oblik duhovnih praks pri kateri ne gre zgolj za predstavo, ampak gre za globoko zakoreninjeno dejanje predanosti in služenja.

Slavljenje z gibi je služenje znotraj cerkve, in se uporablja za prinašanje Božjega sporočila. Lahko zdravi, pretrga verige, daje pogum in posreduje sporočilo odrešenja. Kar je tudi razlog da to počnemo. Slavljenje z gibi lahko služi kot oblika utelešenega slavljenja, ki izraža zmago nad temo, osvoboditev in praznovanje v Božji navzočnosti.

Slavljenje z gibi ni za vsakega, čeprav lahko vsak pleše, ko slavi. Ni ga mogoče zreducirati le na preprosto ljubezen do plesa. V resnici je to klic, ki zahteva duhovno in telesno pripravo – molitev, preučevanje Svetega pisma in ločevanje od zunanjih dejavnikov, da se lahko popolnoma osredotočimo na Boga. Slavilnim plesalcem je Bog dal dar slavljenja z gibi v vseh obdobjih njihovega življenja.

Kot pri drugih oblikah služenja je tudi tukaj pomembna iskrenost. Če torej nismo v pravem odnosu z Bogom, se to vidi. To pa ni sporočilo, ki ga želimo prinesti. Želimo namreč prenesti upanje, Božjo prisotnost in Njegovo moč, da se bori za nas. Ponavadi začutimo, da smo poklicani tako, da začutimo kako uživamo v slavilnem plesu, kot v delu slavljenja in čaščenja. Ko pa se naše razumevanje poglobi, pa naš pristop preide v to, da se začnemo s tem ukvarjati kot z duhovno disciplino.

V življenju vsak vernik gre skozi različna življenjska obdobja. Tako kot gremo v naravnem svetu, tako gremo tudi v duhovnem svetu. Včasih je naše obdobje čas radosti, čas gostije, praznovanja in veselega zahvaljevanja. V tem obdobju Sveti Duh v nas razvija ples radosti in veselja v vsej svoji moči. Takrat uporabimo svoje roke, dlani, obraz, celo slavilne zastave, tamburine in trakove. Na glas praznujemo dobroto in blagoslove našega Boga.

Včasih pa je čas težkega bojevanja, pritiska in pomanjkanja. V tem obdobju pa se v nas rodi ples bojevanja, pomešan z izjemnim povzdigovanjem in čaščenjem. V tem obdobju pričakuje Gospod od nas vero v njegov preboj, naši gibi so hitri, sunkoviti, vrtimo se pod silovitimi čustvi, odrivamo, brcamo in na koncu pridejo gibi veselja.

Ne glede na to, v katerem obdobju življenja smo pa je naš klic da ga slavimo s plesom. Zaplešimo na poti do družbe z Najsvetejšim. Plešimo v »porodnih mukah«, dokler ne pridemo do miru, olajšanja in veselja. Slavimo z močjo in mogočnostjo, dokler se dejansko ne vidi, kako se spreminja naš izraz na obrazu, dokler se ne zruši ta visok zid Jerihe, dokler se ne počutimo kot da tečemo skozi to množico sovražnikov in rušimo vsako trdnjavo v naših mislih naravnost v Božji objem. Teptajmo, udarjajmo, brcajmo, skačimo in se vrtimo, dokler mi ali naši bližnji ne doživimo preboja.

Predvsem pa, ne glede na to, v katerem obdobju smo, vedno zaključimo slavilni ples z gibi čaščenja. Gibi čaščenja so namreč gibi, ki jih izvajamo ne glede na to, v katerem obdobju smo. Počnemo ga lahko v svoji zasebni molitveni sobi ali pa javno, vendar preprosto ga vedno počnemo. To je slavljenje njega in zanj. Priklonimo se mu, uležimo se na tla, zavrtimo se, iztegnimo roke in dlani navzgor k njemu, pošljimo mu poljub ali pa uporabimo kakšen drug gib z rokami in obrazom, da izrazimo našo ljubezen do Njega. Dovolimo mu, da nas uporablja in da mu služimo.

Kot smo že omenili se pri slavilnem plesu uporabljajo različni slogi in instrumenti, vključno s tamburini, tančicami in zastavami, od katerih vsaka stvar simbolizira različne vidike slavljenja in čaščenja. Vsak instrument ima pomen, če praznujemo uporabljamo tamburine, ali pa se z njimi borimo v duhovnem boju. Če gre za Božjo zaščito uporabljamo tančice.

Priprava na slavljenje s plesom je intenzivna. Postimo se, molimo in se pripravljamo duševno, fizično in duhovno, ker nastopamo pred Bogom. Prav tako morajo biti brezhibni tudi uniforma in instrumenti, ki morajo odražati spoštovanje do Gospoda. Namreč če se ljudje oblečejo za razgovor za službo ali za poroko, zakaj ne bi isto storili mi za Boga?

Slavljenje z gibi izvajamo z mirom v srcu in veselo ter včasih pogledamo na občestvo. Nekateri kristjani med slavljenjem zaprejo oči in sprejmejo sporočilo, spet drugi pa nas pozorno opazujejo. Naša molitev mora zato biti vedno, da bi skozi naše delo videli Božje sporočilo in ne le ljudi, ki plešejo za zabavo.

Vsak ples interpretira besedilo pesmi. Skozi naše gibanje uprizarjamo premagovanje, boj ali prejemanje blagoslovov. Koreografija se mora ujemati s pomenom pesmi. Vsak korak je molitveni in nameren.

Naš klic lahko začnemo doma, nato v lokalni cerkvi. Pogovorimo se s svojim pastorjem. Zato, da slavimo z gibi v lokalni cerkvi potrebujemo njegovo odobritev in podporo. Poleg tega obstajajo spletni viri in akademije, posvečene tej obliki služenja oz. klica. Naučimo se tako biblijskih osnov, kot tehničnih veščin, najdemo jih tudi v tem blogu. Danes je veliko lažje najti šole in vire, ki govorijo o tem, kot pred desetimi leti, prav tako pa obstajajo tudi spletni viri, ki govorijo o tem.

Slavljenje z gibi je namreč daritev Bogu z vsem kar sem, ter je tudi način, kako utelesiti čaščenje in slavljenje ter oživiti Božje sporočilo. Veselje in privilegij je gibati se v njegovem Duhu in deliti njegovo ljubezen z drugimi.

Slavilni ples je tudi duhovna praksa, ki spada pod misijo slavljenje z gibi. Slavljenje in čaščenje se izražata skozi pesem, molitev in skozi govorjeno besedo, ki jo lahko oživimo s slavljenjem z gibi.

Slavljenje ima tudi moč duhovnega bojevanja in je ena od oblik bojnega plesa. Ključ do razumevanja našega boja je v tem, da vemo, da je predvsem duhoven. V (Ef 6,12) beremo: »Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih.«

Morda se sprašujemo proti čemu pa se lahko borimo s plesom oz. ali naš ples lahko pomeni vojskovanje? Odgovor je: »Da.« Vendar moramo ta ples razumeti v luči duhovnosti. Gre namreč za bojevanje na biblični način, to pa pomeni; biti poslušen, živeti po Božji besedi, se podrediti Bogu, se upreti hudiču in hoditi v Duhu. Pri tem pa ne smemo izkrivljati Božjih metod in jih spreminjati v idole.

Obstajajo nekateri kristjani, ki verjamejo, da teptanje po tleh (po hudičevi glavi), risanje »ločevalnih črt« po tleh in udarjanje po zraku resnično ima moč in nekaj naredi hudiču. Nekateri verniki resnično verjamejo, da fizična demonstracija nasilja nad hudičem nekaj stori s hudičem. To pa je eden od načinov, kako lahko izrabljamo Božje metode. Razumeti moramo, da je naš ples simboličen. Svoje energije in vere ne smemo vlagati v takšne demonstracije, ampak v Boga. On je tisti, ki spreminja situacijo in pošilja svoje angele, da se borijo za nas.

Iz teh demonstracij tudi ne smemo delati idolov. Nekateri verniki sploh ne bodo zapustili svoje hiše, ne da bi uprizorili takšne demonstracije! Pravilno razumevanje duhovnega bojevanja, ki ga ponazarja ples, je, da je naš ples orodje, ki ga uporabljamo za poučevanje Božjih resnic. Ko plešemo, ne plešemo le Bogu v svojem malem svetu v upanju, da bodo tisti, ki nas gledajo, nekako blagoslovljeni. To ni plesna misija. To je individualno slavljenje. Individualno slavljenje je v redu, vendar ima služenje s plesom nek namen.

Ker pa je naše slavljenje s plesom namerno, moramo razumeti tudi, da je naše slavljenje z gibi simbolično. Da, naš ples je simboličen! To velja tudi za pripomočke/orodja, ki jih uporabljamo pri slavljenju z gibi. Tudi ti dodatki in orodja so simbolični in sami po sebi nimajo duhovne moči.

Posledično, ko plešemo in/ali demonstriramo gibe, podobne bojevanju (od tukaj ime bojni ples), simbolično opominjamo vernike, da smo v pravi bitki. Najpomembneje pa je, da jih spominjam na bitko, ki divja v njih. (Rim 7,18-21) Spominjamo jih, da nas Božja beseda uči, naj presojamo dejanja mesa. V (Kol 3,5) beremo: »Zato omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji: nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje in slo po čim večjim imetju, ki je toliko kot malikovanje.« in v (Rim 8,13) beremo: »Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dele telesa, boste živeli.«

Smo se že kdaj igrali igro spomin? Verjetno, večina od nas se jo je že. No, zahvala Bogu in slavljenje gresta skupaj kot kruh in maslo, sol in poper, čas s kristjani in pogovor o Jezusu, preprosto eno brez drugega skorajda ne more biti.

Lahko se počutimo precej dobro glede svojega življenja, službe, družine in celo svojega ljubljenčka, seveda dokler ne vidimo nekoga z boljšimi stvarmi in dosežki, kot jih vidimo pri sebi in nenadoma se nam zazdi, da nimamo dovolj.

Pogumno. To je naša človeška narava in nismo »osamljeni primer« glede tega. Gre za človeško primerjanje. Ko pa se odločimo, da se bomo namesto primerjanja, Bogu zahvalili in ga slavili, se bo začela naša perspektiva spreminjati.

Obstaja dejstvo, da včasih v življenju preprosto je tako, da se sicer lahko pritožujemo, ampak je pomembno, da ostanemo. Da če slavimo, se naša čustva spremenijo v tej smeri, da naš pogled iz slabih stvari, preusmerimo na to, da se začnemo Bogu zahvaljevat za vse dobro, kar je za nas storil.

Če Bogu izkazujemo zahvalo in ga slavimo, spremenimo naš pogled od razlogov naših problemov do nekoga, ki prevzame naša bremena.

Par načinov, kako lahko to storimo:

• Naše stališče: »Uf, v dolgovih sem do grla!«

Svetopisemski odlomek: »Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj. Na vseh svojih poteh ga spoznavaj in on bo uravnaval tvoje steze.« (Prg 3,5-6)

Naš novi pogled: Boga slavimo in mu rečemo: »Hvala ti, Gospod, da imam oči! In ti si moj oskrbovalec.«

• Naše stališče: »Ti otroci mi gredo na živce!«

Svetopisemski odlomek: »Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema. Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal? Če vi ne bi bili deležni vzgoje – in te so deležni vsi -, bi bili nezakonski otroci, ne pa pravi sinovi. Sicer pa, svoje telesne očete smo imeli za vzgojitelje in smo jih spoštovali. Mar se ne bomo veliko bolj pokorili Očetu duhov in bomo živeli? Oni so namreč vzgajali le za nekaj dni, in sicer po lastni presoji, ta pa v našo korist, da bi postali deležni njegove svetosti. Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti.« (Heb 12,6-11)

Naš novi pogled: Boga slavimo in mu rečemo: »Gospod, hvala ti, ker si me blagoslovil z otroci.«

• Naše stališče: »Če se bom moral/-a še en dan voziti v službo v tem prometu, bom znorel/-a!«

Svetopisemski odlomek: »Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo. Sicer pa so dela mesa očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega. Glede tega vas vnaprej opozarjam, kakor sem vas že opozoril: tisti, ki počenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali Božjega kraljestva.

Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave. Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred. Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu.« (Gal 5,16-25)

Naš novi pogled: Boga slavimo in mu rečemo: »Hvala ti, Bog, da imam službo.«

• Naše stališče: »Ta zdravniški izvid se zdi brezupen!«

Svetopisemski odlomek: »Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo. Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu.« (Rim 8,26-28) »Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« (Rim 8,37-39)

Naš novi pogled: Boga slavimo in mu rečemo: »Ljubim te in zaupam v tvoj popoln načrt Gospod, in te hvalim, ker vse pripomore k dobremu za tiste, ki te ljubijo.«

Po vsakem od teh stavkov, ki ga izrečemo, po tem ko spremenimo perspektivo našega pogleda, pa lahko naredimo slavilni gib deklaracije.

Pisatelj James Clear pravi: »Nekateri ljudje postanejo zasvojeni z nenehno osredotočenostjo na svoje težave. Ves dan prehajajo iz žalosti v žalost. Ni nujno, da je tako. Lahko ljubimo naš vsak dan, ko prehajamo iz veselja v veselje. Lahko smo kot sončnica, ki se obrne proti soncu, ko se ta premika po nebu. Ne gre v tem primeru za življenje brez težav, ampak gre za našo osredotočenostjo na svetlobo. Sončnice imajo še vedno vsak dan senco, vendar jo vedno puščajo za sabo in svoj obraz obračajo proti soncu.«

Predstavljamo si, da smo si zlomili roko. Zlahka se osredotočimo na bolečino in na to, česar ne moremo storiti, namesto da bi cenili zdravje in funkcionalnost preostalega dela telesa. Zato vsak dan vadimo spreminjati svojo perspektivo tako, da slavimo Boga.

To storimo tako, da ves dan iščemo stvari, ki so nam dane kot Božji blagoslovi. Uporabljajmo besedo »hvala«, s katero lahko slavimo Boga na več načinov. Spremenila bo našo perspektivo in poglobila naš odnos z Njim skozi vse naše preizkušnje.

Res slavimo Boga zaradi vsega kar je in kar nam daje. Pokesajmo se za naše grehe in misli, ki niso bile v skladu s tem kdo On je. Prosimo ga za vse naše potrebe in njegovo vodstvo. Posredujmo in molimo k Bogu tudi za druge ljudi. Iščimo Božjo voljo in slavljenje zaključimo z zahvaljevanjem.

Izboljšajmo svoje dni s slavljenjem. Če se bomo Bogu približali s slavljenjem, težav ne bo takoj rešil, bo pa okrepil našo vero, uničil Satanove napade in nam dan spremenil na vznemirljiv način.

Morda smo že slišali stavek: »Verjemimo, da je problem rešljiv, dokler nam ga ne uspe rešiti.« Znanost kot smo že omenili, je pokazala, da lahko že samo dejanje nasmeha izboljša razpoloženje, zmanjša stres, okrepi imunski sistem in morda celo podaljša življenje. Nasmeh namreč sproži močno kemično reakcijo v možganih, zaradi katere se lahko počutimo srečnejši. Kar samo dokazuje, da se lahko odločimo za slavljenje, tudi ko stvari ne gredo po naših načrtih.

https://www.youtube.com/watch?v=F6Tro9cRzGY&list=RDF6Tro9cRzGY&start_radio=1

Ko smo torej v skušnjavi, da bi se pogreznili v skrbi, dvignimo svoj glas in roke ter slavimo tistega, ki mu je mar za nas. Naše težave morda ne bodo minile, toda slavljenje nam bo dalo občutek miru. Zato se odločimo že danes, da bomo večkrat slavili Boga in verjemimo, da bo spremenil naše težke trenutke.

Krščanska glasba vključuje hvalnico, čaščenje, kesanje in žalovanje. Komponira in izvaja se za številne namene, od estetskega užitka ali protokolarnih namenov do pozitivnega sporočila in zabavnega izdelka za širši trg. Med najpogostejšimi načini uporabe krščanske glasbe pa je cerkveno bogoslužje in krščanska srečanja.

Ko slavimo z gibi oz. s plesom pa ne izražamo le veselja, ampak sodelujemo tudi v duhovnem boju. Zlomimo sovražnikov prijem, deklariramo zmago nad temo in spreminjamo duhovno vzdušje. Vsi ti slavilni gibi so namenjeni Njegovi slavi in k evangelizaciji.

S slavilnim plesom kot obliko boja želimo nazaj pridobiti, to kar je bilo s strani hudiča ukradeno. Zaradi tega duhovnega boja lahko iz okolice pridejo kakšne opazke, vendar na koncu pride do očiščenja ozračja, kar je dejanski namen slavilnega plesa. Vse to pa mu daje estetko obliko.