Slavljenje je stik z Gospodom

»Jaz pa bom vedno pričakoval, pridajal bom k vsej tvoji hvali.« (Ps 71,14)

Slavljenje obnavlja našega duha in utira pot Božji moči. Če imamo kdaj občutek, da smo osamljeni, da drugim ni mar za nas in da smo izgubili stik z Gospodom začnimo slaviti. Saj je v slavljenju Božjega ljudstva prisoten Bog, ki sprosti svojo moč preko slavljenja.

V slavljenju je prisotna Božja moč, da lahko naša čustva dohitijo našo poslušnost. V (Ps 150,6a) beremo: »Vse, kar diha, naj hvali Gospoda.« Zapovedano nam je, da slavimo Gospoda in da slavljenje ne sme biti odvisno od naše situacije, ampak je to klic k poslušnosti Božji besedi. Torej, ko se nam ne ljubi slaviti, vseeno slavimo.

Namreč Boga slavimo zaradi tega kar je. V (Ps 100,5) beremo: »Zakaj Gospod je dober, na veke traja njegova dobrota, od roda do roda njegova zvestoba.« To je obljuba, na katero se lahko zanesemo in se je moramo spominjati sredi vsega. Božja želja je namreč prebivati z njegovim ljudstvom.

Mojzes je vsak dan, 40 dni in noči, šel na goro. V tem času mu je Bog dal 10 zapovedi in načrte za prvo cerkev. V Stari zavezi je Bog naročil Mojzesu, naj zgradi stavbo, tako imenovano tempelj. Ta fizična predstavitev je bila prerokba o tem, kaj bo prišlo. Zagrinjalo tempeljskih vrat, ki je vodilo na dvorišče svetega šotora je bilo iz višnjevega in rdečega škrlata ter karmezina in je predstavljalo Jezusovo zlomljeno telo. Tudi v nas so ta vrata, to zagrinjalo, ki nas loči od Gospoda. Odprimo jih Bogu, saj so namreč pot do nečesa neverjetnega.

Sam Bog nas vabi, da mu jih odpremo in da ga s hvaležnim srcem slavimo, saj želi imeti v našem srcu prostor, kjer bi lahko prebival skupaj z nami. Jezusov oz. Božji tempelj lahko iz zunaj preide v nas, in tako sam Bog prebiva z nami.

Razlog da začnemo bogoslužje s petjem, je ta, da preden iščemo Boga za karkoli, ga moramo slaviti za vse. V »dvore« moramo vstopiti s slavljenjem, ker je vreden hvale in slave.

Slavljenje je zunanji izraz notranje pozornosti in naše naklonjenosti. Osredotoča se na našega Boga in poveča božjo dobroto. Na ta način Bog postaja večji in naše težave manjše. Namreč sovražnik je še posebej vesel takrat, ko nas obkroži in se nam zdi, da nimamo več izhoda. Bog pa pride, začne spodbujati naše srce in nam daje pogum. Kar pa sovražnika moti, ovira in zmede.

Slavljenje nas torej pripelje do ponižnosti, zmede sovražnika, je duhovno orožje in ne pušča prostora za negativnost. Ne moremo hkrati slaviti in se pritoževati, saj slavljenje vabi Božjo prisotnost v naše življenje.

Sveto pismo nam pravi, da Bog sedi na prestolu hvalnic svojega ljudstva. V (Ps 22,4) beremo: »In ti si Sveti, prestoluješ nad hvalnicami Izraela.« Slavljenje po dogodku je dokaz hvaležnosti, pred dogodkom pa je izraz naše vere v izpolnitev pričakovanega. Slavimo, ker zaupamo, da bo in da je On ukrepal v našem imenu.

V (Heb 13,15) beremo: »Po njem torej Bogu neprenehoma prinašajmo na oltar hvalno žrtev, namreč sad ustnic, ki slavijo njegovo ime.« Bog si zasluži našo navdušeno slavljenje bolj kot karkoli ali kdorkoli drug. Ko ne vemo, kako slaviti, nam ni treba iskati dlje od Svetega pisma. V (Ps 47,2) beremo: »Vsa ljudstva, ploskajte z rokami, vzklikajte Bogu z glasom vriskanja!« V (Žal 3,41) pa: »Povzdignimo svoja srca na rokah, k Bogu v nebesih.«

Slavljenje ni le fizična predstava, temveč je duhovno orožje. Ko začutimo strah je pomembno, kaj storimo. Spomniti in opomniti se moramo, kdo je Bog. Zavedati se moramo, da bitka ni nikoli naša, in da se moramo kljub temu ustrezno opremiti. Tudi kralj Jόzafat se je bal, a je slavil in molil. (2Krn 20,15-22)

Naš načrt nima smisla, ker slavljenje zmede sovražnika. Sovražnik sploh ne ve, da nam, ko prihaja v boj proti nam, prinaša vse stvari, za katere lahko slavimo.

Pripelje nas do zavesti o zagotovljeni varnosti v Božji prisotnosti in prepusti bitko našemu Gospodu. Slavljenje v vojskovanju ne pomeni, da Bogu govorimo, kaj naj stori temveč pomeni verjeti, da On pozna najboljši možni način za zmago v bitki.

Ponavljajoča se biblijska tema govori o tem, kako pomembno je zahvaljevanje, slavljenje in čaščenja ne glede na okoliščine ali izzive. (Ps 22,4; 100,1-5; 150,1-6) Vendar pa je naša resničnost ta, da je naše življenje vsakodnevni boj, v katerem nenehne življenjske zahteve izpodrivajo naše slavljenje Boga. Včasih je resnično žrtvovanje slavljenje. Čeprav je človeško, da se ukvarjamo s svojimi čustvi, je pomembno vedeti, da pogosto oblikuje naš fokus vse kar pritegne našo pozornost. V našem priznanju, da je Bog vreden, predvsem, našega čaščenja in slavljenja, je moč in to takšna moč, da je slavljenje nesporno in učinkovito orožje v bojevanju.

Navadno je človek nagnjen k osredotočenju na to, kako velik izziv je pred njim, kako težka je situacija in kako močan je nasprotnik. Naš odziv na situacijo pogosto temelji na takšnih opaznih dejstvih. (4Mz 13,33; 1Sam 17,24) Takšno razmišljanje priznava trud in moč sovražnika, pri katerem se le malo zanašamo na Božjo vsemogočnost in suverenost. Zmaga v bitki zahteva, da se zavestno osredotočimo le na to, kar Bog lahko stori, kljub našemu razmišljanju. V tem je največja prednost slavljenja. Gre za preokupacijo s tem, kdo Bog je, kaj je storil in kaj bo storil. Namerno zanemarja časovni uspeh sovražnika, se ne strinja z lažmi nasprotnika in opušča situacijska dejstva, ki se ne ujemajo z Božjimi zmožnostmi. Slavljenje sprejema nespremenljivo naravo Vsemogočnega Boga in dvigne naš pogled od bitke k zmagi, kajti Kristus je že zmagovalec in imamo ga v svojem srcu, da bi lahko imeli Njegovo zmago v svojem življenju. (2Mz 15,2; Ps 20,5; Heb 2,8; Ef 1,22)

Zmaga v bitki zahteva močne zaveznike in vojsko. Pogosta strategija sovražnika je, da nas prepriča, da smo sami, poraženi ali zapuščeni. Slavljenje nas pripelje do zavesti o zagotovljeni varnosti v Božji prisotnosti in prepusti bitko našemu Kralju. V bitki pa slavljenje ne pomeni, da Bogu govorimo, kaj naj stori, temveč verjamemo, da pozna najboljši možen način za zmago. Ko prinašamo svoje slavljenje brez skritih motivov, brez poskusov, da bi »Boga izsiljevali«, da pride v našo situacijo, postane naše slavljenje močno orožje proti sovražniku in zmaga postane zagotovilo.

Slavimo Boga danes in glejmo, kako nam prinaša zmago. Molimo Gospodu, da prejmemo milost, in ga nenehno slavimo v vseh življenjskih situacijah. Mu predamo svoje bitke, in ga prosimo, da gre in se bori za nas v Jezusovem imenu.

Slavljenje Boga v težkih časih ne zmanjšuje ali zanika teže v srcu. Namesto tega preusmerja našo pozornost na to, kdo Bog je. On se nikoli ne spremeni. Obljubil nam je, da nas svojih otrok ne bo nikoli zapustil ali pozabil, zato se lahko zanesemo na njegovo prisotnost, tudi ko naša čustva tega ne morejo potrditi.

V težkih časih je slavljenje Boga mogoče. Vsi mi imamo trenutke, ko obupamo nad življenjskimi okoliščinami, naši bližnji morda poskušajo olajšati naše breme ali nam dvigniti razpoloženje, a žal so njihova prizadevanja lahko pomanjkljiva.

Morda se sprašujemo, »če bomo kdaj iz naše težke situacije« izšli z neokrnjenim veseljem. V (Ps 42,12) beremo: »Zakaj si potrta, moja duša, zakaj se vznemirjaš v meni? Upaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil, rešitve njegovega obličja, mojega Boga.«

https://www.youtube.com/watch?v=5e7TiNT5OIQ&list=RD5e7TiNT5OIQ&start_radio=1

Dobro je vedeti, da nas naš Oče vabi, da se mu zaupamo, da v molitvi iskreno delimo svoja čustva. Skrbi za nas in razume naše potrebe in slabosti. Lahko se mu približamo s petjem psalmov ali hvalnic ali s premišljevanjem o njegovi dobroti in o tem kako čudovit je. Seveda so trenutki, ko se to morda zdi pretežko, a že samo šepetanje hvalnic lahko prinese občutek svobode in miru.

Najprej slavimo in najprej upajmo. V (Ps 42,2-12) beremo: »Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog. Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu. Kdaj bom prišel in se pojavil pred Božjim obličjem? Moje solze so mi postale kruh podnevi in ponoči, ko mi ves dan govorijo: »Kje je tvoj Bog?« Tega se bom spominjal in izlival svojo dušo: kako sem šel s trumo, da bi prišel do Božje hiše, z glasom vriskanja in hvale v vrvenju praznične množice. Zakaj si potrta, moja duša, in se vznemirjaš v meni? Upaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil, svojega rešitelja in svojega Boga. Moja duša v meni je vsa pobita, zato se te spominjam: od jόrdanske dežele sem in vrhov Hermona, od gore Micár. Brezno kliče breznu, glasu tvojih slapov; vsa tvoja butanja in tvoji valovi so šli čez mene. Podnevi ukazuje Gospod svojo dobroto, ponoči je njegova pesem z mano, molitev k Bogu mojega življenja. Pravim Bogu, svoji skali: »Zakaj si me pozabil? Zakaj hodim mračen, ko me stiska sovražnik?« Z morilskim udarcem v moje ude me sramotijo moji nasprotniki, ko mi ves dan govorijo: »Kje je tvoj Bog?« Zakaj si potrta, moja duša, zakaj se vznemirjaš v meni? Upaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil, rešitve njegovega obličja, mojega Boga.«

Psalmist v (Ps 42) dvomi o razlogu svojega obupa: nato pa se pouči, naj upa v Boga. Izraz: »še ga bom hvalil« pomeni notranjo odločnost in pogled, usmerjen naprej. Vztrajno, nenehno in vedno znova slavi Gospoda. To mu omogoča, da se osredotoči na Boga, svojega Odrešenika. Tistega, ki bo prinesel rešitev in zmago. Upati v Boga pomeni pričakovati ga. Ker pa je zvest in nam pomaga, vemo, da ga bomo spet slavili. To pa nam daje vizijo, da se veselimo prihodnosti.

Slavljenje Boga v težkih časih ne zmanjšuje ali zanika teže v srcu. Namesto tega preusmerja našo pozornost na to, kdo Bog je. On se nikoli ne spremeni. Obljubil nam je, da svojih otrok ne bo nikoli zapustil ali odslovil, zato se vedno lahko zanesemo na njegovo prisotnost. Tudi ko naša čustva tega ne morejo potrditi. V (Ps 34,19) beremo: »Blizu je Gospod tistim, ki so skrušenega srca, in tiste, ki so potrtega duha, rešuje.«

Slavljenje je možno vedno in povsod. Včasih si morda mislimo: »Ne morem. Saj me to ne bo spodbudilo.« Vendar se vedno po slavljenju oblaki razkadijo, po tem ko se začnemo spominjati njegovega usmiljenja in dobrote. To ne pomeni, da bodo te težave nenadoma izginile ali da bo od tu naprej vse gladko, pomeni pa, da se bo naš obraz spet razveselil in da se bo teža bremena zmanjšala. Sredi življenjskih neviht in izzivov pa bomo lahko izkusili Gospodovo veselje. Zato je Gospoda možno slaviti tudi v stiski. V nekem smislu je to izbira, ne občutek. Postane nekakšen osebni bojni krik.

Tudi ko se naš tek upočasni do plazenja in naš krik potihne do stokanja lahko z gorečim pričakovanjem čakamo na svojega dobrega Očeta. Ker On je zvest in resničen. Če ga ne moremo slaviti za svoje okoliščine, ga lahko slavimo kljub temu. Sovražnik dober ve, da bomo, dokler bomo čakali, da se vse uredi, preden bomo slavili Gospoda, obtičali veliko dlje, kot je potrebno. Še vedno ga lahko slavimo, kljub okoliščinam, zato ker je vreden. Še vedno ga lahko slavimo zaradi križa in vstajenja.

Navsezadnje je Gospod tisti, ki ozdravi našo dušo v stiski. Sveti Duh povzroča, da naša srca prekipevajo od upanja in prižge luč tam, kjer je bila nekoč tema. V toku Duha je namreč moč! Zavedanje, da nas bo srečal, ko bomo najbolj zlomljeni, je čudovita resničnost življenja v izobilju. Resnično verujmo v njegovo moč in molimo.

Ko pomislimo na slavljenje, je treba vedeti, da to vključuje tudi slavljenje o dobrih stvareh, o Bogu, izpovedovanje vere in široko paleto izrazov čaščenja.

Pravo veselje in mir ne izvirata iz nas, temveč prideta k nam kot darilo in sad Božje milosti. Vedno pred Njega izlijmo svoja boleča srca v molitvi in nato ponovno potrdimo: »Še vedno te bom hvalil. Imam upanje, zvest si, ti mi pomagaš in ti si moj Bog. Ne glede na to, ali te popolnoma razumem ali ne, ali dobim odgovor ali ne.« V (Ps 34,2) beremo: »Slavil bom Gospoda ob vsakem času, njegova hvalnica bo vedno v mojih ustih.«

Če imamo vedno mir v srcu in smo globoko v sebi srečni, potem smo se naučili skrivnosti življenja v slavljenju Boga. Božje slavljenje in molitev morata biti nenehno v naših ustih, če želimo imeti mir v srcu in hoditi v zmagi. Če nimamo miru, potem verjetno se še nismo naučili dragocene skrivnosti slavljenja Boga. Slavljenje je namreč skrivnost naše zmage.

Smo že kdaj srečali kristjana, ki je velikokrat videti poln miru in veselja – nekoga, ki vedno izkazuje Gospodov mir, tako v dobrih kot v slabih časih? Vernik, ki ima vedno mir v srcu, se je naučil skrivnosti življenja v slavljenju Boga.

Božje slavljenje mora biti nenehno v naših ustih, če želimo imeti mir v srcu in biti globoko v sebi srečni oz. če želimo imeti veselje in hoditi v zmagi. Če nimamo miru v sebi, verjetno nismo spoznali dragocene skrivnosti slavljenja Boga.

Naše življenje slavljenja je tesno povezano z našim življenjem v veri, ker je slavljenje izraz vere. Hoja po veri pa je nekaj, kar moramo početi vsak dan, ne le občasno. V (2Kor 5,7) beremo: »… saj v veri hodimo in ne v gledanju.« Z drugimi besedami, vedno moramo hoditi v luči Božje besede, ne glede na naše okoliščine. Slavljenje bi moralo biti naš življenjski slog.

Zavedati se moramo, koliko je pomembno zahvaljevanje Bogu pri prejemanju odgovorov na molitve. Včasih molimo, a ne prejmemo odgovore. Pogosto jih sploh ne spregledamo v naših molitvah, v naši veri ali izpovedi Božje besede. Včasih jih tudi spregledamo, a razumimo, da skrivnost zmagovitega življenja prihaja skozi slavljenje. Naša molitev mora biti pomešana z vero in slavljenjem, da bi prinesla rezultate.

Ko slavimo Boga izražamo našo hvaležnost Njemu. Gre za to, da se mu zahvalimo za to, kar je storil in še dela v našem življenju. Zato, da se mu zahvalimo, nam ni treba videti njegovega odgovora s fizičnimi očmi, da bi ga slavili v veri.

Če pa ga bomo slavili, ker verjamemo, da deluje v našo korist po njegovi besedi, ne bo dolgo, preden se bo njegova beseda uresničila v našem življenju.

Slavljenje se izraža tudi z našim navdušenjem. Še nikoli ni bilo otroka, ki bi prejel novo igračo, ki si jo je resnično želel, in bi brez kakršnih koli čustev rekel: »Hvala.« Ne, tak otrok bo običajno navdušeno skakal gor in dol ter vzkliknil: »Točno to sem si želel! Hvala!« Tako bi morali tudi mi ravnati, ko verjamemo, da je Bog slišal in odgovoril na naše molitve!

Če v življenju doživljamo poraz namesto zmage, si vzemimo čas za molitev in iskanje Boga v zvezi s tem. Odločimo se, da ne bomo nehali moliti, dokler ne bomo dobili odgovora. Goreče iščimo Boga. Resnično odklopimo se od zunanjega sveta in iščimo Božje obličje in njegovo prisotnost. Ko vidimo, da molitev ni dovolj, poskusimo s slavljenjem.

Res, da je molitev pomembna, vendar moramo svojim molitvam dodati še slavljenje, da bi videli, da se naše molitve uresničijo. Namreč v molitvah prosimo, v slavljenju pa deklariramo. Slavljenje je izraz vere, vere v Božjo besedo, kar pa prinaša sadove! Naše molitve morajo biti zalite s slavljenjem, preden obrodijo sadove.

Res je, da ima molitev svoje mesto in je pomembno imeti vero v Božjo besedo. Toda slavljenje je dejanje vere. Vzkliknimo s hvaležnostjo in zahvalo: »Hvala, Oče, za odgovor! Moj je – zdaj ga imam!«

Pogosto je pomanjkanje slavljenja Boga edina naša ovira, da ne prejemamo odgovore na naše molitve. Žal je temu krivo tudi to, da je življenje mnogih kristjanov zanemarjeno, razen ko odidemo v cerkev. Zlahka je kričati, slaviti in se zahvaljevati Bogu na bogoslužju, kjer drugi verniki hvalijo Boga in so vsi navdušeni nad Božjimi stvarmi.

Toda najboljši čas za slavljenje Boga z zahvalo, da bi slišal in uslišal naše molitve je sredi nevihte, ko vse okoliščine kažejo, da nimamo odgovora.

Če nikoli ne omahujemo v svoji izpovedi Besede in nenehno hvalimo Boga sredi stike, ne moremo mirno zmagati v vsaki situaciji, ker že sama situacija ni mirna. S slavljenjem pa lahko hodimo v popolni zmagi!

Kristjani, ki znamo slaviti Boga ne glede na okoliščine, smo kristjani, ki Boga resnično poznamo. Okoliščine nam ne morejo škodovati, če resnično verjamemo v Boga. Jezus je že zmagal v bitki in nam s svojo smrtjo, pokopom in vstajenjem prinesel zmago. On ve, kako nas voditi skozi vsako preizkušnjo ali pot.